Saj ne boste verjeli, kdo je Janševe Okope primerjal s Hitlerjevim Mein Kampfom

V komentarju z naslovom Dolgi pohod ali Mein Kampf je raztrgal knjigo Okopi Janeza Janše. Med drugim piše, da se je Janša s knjigo odločil za militantno, ekskluzivno in totalitarno pozo ter da zanj ni dialoga in delitve političnega prostora.

Na začetku je Janšo razkrinkal pri opisovanju vloge Janeza Drnovška na seji razširjenega predsedstva Republike Slovenije 27. junija 1991, ko se je začela agresija Jugoslovanske vojske na Slovenijo. Medtem ko je v knjigi Premiki njegovo držo opisal kot »presenetljivo dobro«, ga je v Okopih opisal, da takrat »ni bil videti čisto priseben.« Dežman sklene, da se je Janša v Okopih odločil oblatiti vse, kar se mu zdi nevarno.

Opozoril je na Janševo shemo, po kateri Slovenijo iz ozadja vodi Organizacija, ki gradi na kontinuiteti Akademije Džerdžinskega. »Ker so komunistični revolucionarji velikega kalibra v glavnem pokojni ali opešani, je Janez Janša vlogo Velikega brata namenil Niku Kavčiču. Osemdesetletni starec naj bi vlekel nitke vsepovsod po Sloveniji. In skozi knjigo Janez Janša navaja njegove domnevne pajdaše in hlapec,« se je norčeval Dežman.

»Posebna pozornost je posvečena Milanu Kučanu, ki mu pisec z montažo citatov od leta 1969 do danes skuša dokazati zgolj hlapčevanje revoluciji. Prav tako neusmiljen je Janez Janša z ljudmi, ki so mu pravzaprav v določenem obdobju stali ob strani. Eden takih je bil prav Niko Kavčič. Tudi Igor Bavčar naj bi bil prav tako nesposoben teleban. Prav na kratko jo odnese Jelko Kacin: 'Za Jelka Kacina cilj posvečuje sredstva. Je povsem brez idej in konceptov, toda poslušno in nevarno orodje, ko mu nekdo z njim napolni glavo.'«

Po ozdravljenju od alkoholizma in komunizma je postal direktor Muzeja novejše zgodovine v prvi Janševi vladi, na ta položaj se je vrnil tudi v času tretje Janševe vlade, s katerega ga je po politični združitvi muzeja novejše zgodovine z muzejem slovenske osamosvojitve ministrica Asta Vrečko razrešila.

Dežman je ugotovil, da so »bad guys« skrbno izbrani predvsem iz vrst demokratov, eldesovcev, združene liste, vmes je tudi kakšen krščanski demokrat, drugi pol oziroma »good gay« pa je Janez Janša sam: »V besedilu je večkrat izpričano, da je razum Janeza Janša razum vojaka. Ministrstvo za obrambo je srčika države, Janez Janša njegov bog. Vsako njegovo dejanje je sveto, vsaka izbira pravilna. Njegova resnica je absolutna.«

Ob nastanku neodvisne Slovenije po Janši, tako Dežman, niso bila pomembna ne diplomatska prizadevanja, ne delo drugih ljudi ministrstva za notranje zadeve ne drugih: »Pravo veljavo ima le Ministrstvo za obrambo z Janezom Janšo na čelu. In iz te nezmotljivosti in veličine se poraja logična izbira: Janez Janša je človek, ki bo vodja in ki bo očistil Slovenijo.«

Na koncu se Dežman vpraša, ali se »Janša zaveda, kam peljejo politična gibanja, ki gradijo na teoriji zarote in iskanja notranjega sovražnika«. Upa, da bo tudi »vročičnemu Dolenjcu« počasi le prišlo na misel, da ni središče sveta: »Sicer bo potrebno potrditi Vladu Miheljaku, ki v zvezi z Janezom Janšo ugotavlja: 'da je paranoja bolj kazen za okolico kot za same norce.'«

Dežman je bil dolga leta urednik revije Borec, glasila zveze borcev NOB. Več kot dvajset let je deloval v ZKS (komunistični partiji) in ZSMS (mladinski organizaciji), po osamosvojitvi pa v LDS. Med drugim je bil predsednik komisije za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih izročil pri RK ZSMS.

Po ozdravljenju od alkoholizma in komunizma je postal direktor Muzeja novejše zgodovine v prvi Janševi vladi, na ta položaj se je vrnil tudi v času tretje Janševe vlade, s katerega ga je po politični združitvi muzeja novejše zgodovine z muzejem slovenske osamosvojitve ministrica Asta Vrečko razrešila. Še vedno pa vodi komisijo za urejanje vprašanj prikritih množičnih grobišč.