Objavljamo Urbančevo pismo:
NAŠ DENAR - TUDI ZA PROSTOČASNO INFRASTRUKTURO - LEŽI V BRUSLJU
Odprto pismu ministru za šolstvo, znanost in šport, dr. Jerneju Pikalu
Občine do boljše infrastrukture za občane ne morejo same. Za zasebna partnerstva še nismo zreli, povprečnina pa je prenizka za dvig infrastrukturnih standardov občanom. Sploh pa njen izračun ignorira EU-pristopno izjavo: izenačevanja pogojev. Gre Slovenija lahko naprej brez sektorskih planov?
Vlade so dolžne iskati poti do našega denarja v Bruslju. Tudi za bolj pragmatične namene kot je bila pred 6-imi leti tako obetavno napovedana pametna mobilnost. Danes dokazano, da nismo dobri 'sesalci'. Omenjena pristopna izjava ni prepoznana kot 'ustavno dopolnilo', tako priročno za fiskalno pravilo in vodo. V nacionalne razvojne dokumente pa 'na suho' zapišemo, da bomo leta 2050 srečni in zdravi. Bi sistematično izenačevanje pogojev politiko ozdravila populizma?
Davki se višajo, zato občani upravičeno pričakujemo višji standard, strokovne nadgradnje danosti in boljših pogojev gibanja za zdravje. Slovenija pa spet kasni pri pripravi strokovnih podlag in izhodišč za pogajanja o novi finančni perspektivi (NFP 2021-2027). Od omenjenega javno znanega ni nič. Namesto strnjevanja sil nas Vi kot tudi športni minister pitate s floskulo da »skoraj vse že imamo«. Bomo po skoraj treh desetletjih spoznali, da ste pristojni za politiko dejavnosti (šport), za politiko infrastrukture pa - v nasprotju z nacionalnim programom športa (NPŠ) - ne? Je 'minister' za lokalno samoupravo?
Poglejmo, kako ste ta to finančno perspektivo ravnali pred 6 leti. Direktorat za šport (DŠ) je spisal »Strategijo investicij v športno infrastrukturo in športni prostor (03.05.2013)«. Zgolj petina vključenih občin je bila garant neuspehu že v medresorskem usklajevanju, kar ste spregledali. »Boljšim pogojem za vsestransko rast in razvoj športa v RS z namenom pridobiti ustrezen obseg sredstev ESRR za investicije v športno infrastrukturo in športni prostor v perspektivi 2014 - 2020«, kot so navedli, je torej odklenkalo že doma, ne v Bruslju. Niste analizirali fijaska s spolitiziranim dokumentom, saj ste ga zelo verjetno naročili, odgovorni je bil nagrajen. Takoj za tem so vaši uradniki županom razlagali, da EU noče več slišati za tako infrastrukturo. Čeprav gre za tipične komunalne objekte, temelje športa in gibanja za zdravje, za standard davkoplačevalcev. Če pa je to res, ste krivi za investicijski mrk tudi Vi.
Da ne bo sumničenja v razloge 'sitnarjenj' posameznikov, ki imajo drugačna mnenja od vaših, poglejmo način, kako so vas uradniki, vi pa župane, žejne peljali čez vodo. Plitka selekcija 'nacionalnih' potreb je bila prvo populistično sito, čisto nasprotje pristopne izjave. Kako sicer pojasniti tajno nastajanje strategije tako pred vrhom športa kot pred župani, edinimi realnimi investitorji. Že inovativnost imenovanja skupin (trenažno-prireditveni športni objekti ter površine in urbani športni prostor) je pomenljivo in raztegljivo. Olajševalna okoliščina skrivalnic nastajanja tega 'pol-dokumenta' bi lahko bila manko NPŠ (od 2011 do 2014). Oteževalna pa, da so (ste) manku botrovali isti akterji.
Prvo skupino - po mnenju DŠ - potrebnih investicij zaznamuje pokriti smučarski center LJ (posilstvo zdrave kmečke pameti, 'smučarskega' naroda, narave). Sledijo (potrebna) atletska dvorana LJ., nacionalni plavalni center LJ (je že v KR), ledena dvorana MB (desetletja nedokončana), strelski center G. (zasebni), športni dvorani (kurent-depo PT in NM) za EP 2013(?), mednarodni konjeniški center L. (že je od davno), center za (ženske) smučarske skoke L., olimpijski center za plavanje in skoke v vodo KP (mediteranske igre?) in regijski športni center KR (nadomestna tribuna).
Drugo skupino začenja nacionalni muzej športa LJ (ena bolj važnih nalog, brez lokacije luknja brez dna). Sledi kopališče LJ, (danes zgrajeno), letališče R. (?), center morskih športov (večno nedokončan), mreža kolesarskih in pešpoti KR (ne slovenska?). Spisek zaključuje 44. objekt, urbano igrišče v 'ruralnem' Frankolovem.
Tretja skupina so energetske sanacije telovadnic (izvajajo jih občine mimo MIZŠ). V ocenah količin in vrednosti ni ničesar oprijemljivega. Skupina sicer razumljiva, če bi telovadnice tudi potresno sanirali. A kaj ko večino zgrajene s samoprispevki občine rušijo kot zastarele, športno-tehnološko neperspektivne.
Z vseh vetrov znešeno, iz klobuka potegnjeno in za lase privlečeno, je bilo ovrednoteno na 529 mio EUR. 35% naj bi se investiralo v Ljubljani, sinonimu razvite regije, čeprav predstavlja le 13% populacije RS. Maribor, ki predstavlja nerazvito, naj bi se zadovoljil z 10%.
V nasprotju s posploševanjem in kupčkanjem MIZŠ-a oz. DŠ, si poglejmo realne potrebe po športni (prostočasni) infrastrukturi ene od 146-ih občin, ki so odgovorile na vprašalnik (13.1.2016): -smučarski skakalnici, -tekaške in kolesarske poti, -rekreacijski hribček, -poligon za kolesarstvo, -kinološki poligon, -ciljni prostor gorskega kolesarstva, -športno igrišče P., -S., -Z., -Š., -G., -preplastitev zunanjega igrišča ob OŠP, -posodobitev odprtega bazena, -preureditev športnega parka, -dvorana malih žogic, -športni park M. z nogometnima igriščema, -pristajalne naprave za jadralne padalce, -prenovo atletske steze, -tri športna igrišča, -izgradnja večnamenske športne dvorane, -prenova gimnastične dvorane, -celovita energetska sanacija treh šolskih telovadnic (cca 24 mio EUR). Če bi občina investirala kot letno zmore, bi procesi trajali četrt stoletja.
Omenjeno povpraševanje je bilo v 27-ih letih prvi (!) poskus vpogleda države v lokalne potrebe. Zato ne čudi, da je odgovorilo le 2/3 občin, saj so bili župani presenečeni nad nenadnim prebujenjem MIZŠ. Od tedaj so minila tri leta, poziva 'šokirani' tretjini še niste zmogli. Bežni predstavitvi (16.11.2016, MMB) rezimeja ni sledila obljubljena akcija. Rezime tudi ni bil predstavljen trem združenjem občin, ne vrhu civilnega športa. Tudi obljubljene skupine za strategijo infrastrukture MIZŠ še vedno nima.
Ocena potreb - tudi nekaterih drugih (srednje, visoko šolstvo, nacionalni projekti, …), je 1.200 mio EUR. Za zagon investicijskega cikla bi v proračunu RS letno potrebovali vsaj 30 mio EUR. Realizacijo polovice planov bi v sedmih letih občine zmogle ob pomoči RS in še to le z višjo povprečnino. To bi lahko bil cilj, ki si ga država zastavila. V nasprotnem zaostajamo zaradi nedela MIZŠ-a.
Izkoristek tekoče finančne perspektive za prostočasno infrastrukturo (kohezija) je po pričakovanju izjemno pičel. Politiki nas tolažite, da je drugje še slabše. Resnici pa je, da nikoli niste zagrizli v tozadevni razvoj. Na škodo vlaganj so ministri raje kot občinam sredstva delili 'dejavnostnikom' z imeni in priimki.
V Letnem programu športa - LPŠ 2016 se je infrastrukturi odmerilo pičlih 0,8 mio EUR: Planici, muzeju športa in sofinanciranju lokalnih skupnosti. S tem sta soglašala nikoli kompletni in za infrastrukturo povsem nekompetentni Strokovni svet RS za šport in olimpijski komite - OKS-ZŠZ. Vaša predhodnica je k LPŠ-ju primaknila 2 mio šele po izredni seji pristojnega odbora državnega zbora. Kar je celo ob slabi pripravljenosti lokalnih projektov bilo mnogo premalo, enako kot bo - ob letos višji - tudi vaš dodatni milijon.
Taka in podobna dejanja so tlakovala pot več kot 10-letnemu mrku investicij. Botrovala mu je tudi nenasitna športna 'stroka', izbrancev ministrstva, doktorjev športa. Kronski dokaz bežanja od dejstev je manever za teze v NPŠ (2014-2013), da je v ruralnih okoljih objektov preveč, v urbanih pa da so v velikem zaostanku. Manever si je MIZŠ naročil navkljub vztrajnemu županskemu iskanju pomoči pri vas. Manever kot obrambo pred njimi je bil naročen kar pri tvorcih prejšnjega (in piscih analize svojega) in sedanjega NPŠ v nadgradnji nacionalne raziskovalne naloge Analiza šolskega športnega prostora. Izvedena je bila na (urbanem) vzorcu, ki so osmislile teze NPŠ-ja in s tem Vašo nerazvojno politiko. Zavržno dejanje naročnika in izvajalcev. Zato ne čudi neuporabnost rezultatov za plane. Je pa bila dovolj dobra za nadaljnje zaslužke 'raziskovalcev' in 'učbenik' management objektov, kakor ga vidijo objektni laiki. Pa da ne bo razumljeno napak: znanja primanjkuje na strani javnih naročnikov.
NPŠ je že v drugi polovici in kliče po analizi zastavljenih ciljev. Slovenija pa nima niti akcijskega plana za infrastrukturo, le LPŠ-je, kjer je področje ocenjeno čez palec. MIZŠ je nedavno objavilo razpis za novi drobiž - letno 3,5 mio za 212 občin. Fundacija za šport (FŠO) - zaradi padanja loterijskega dobička - vsako leto deli manj sredstev. Drobiž gre v občine in društva po daj-dam merilih. Koliko je pri umirjanju infrastrukturne žoge aktiven solastnik loterije, ki se tako rad sklicuje na delegatski dosežek NPŠ, OKS-ZŠZ, lahko le domnevamo. Objektom ne posveča nikakršne pozornosti, niti ne poziva vlad k izdelavi zavezujočih akcijskih načrtov. Ob zadnjem pogromu infrastruktura ni omenjena.
Navedeni primer plana občine (podobnih je 80, manjše in mestne imajo specifike) kaže, da so službice na DŠ sinekure, kar je splošno znano. Seveda je 'delo' pokrito s strokovnimi podlagami, ki pa imajo to slabost, da ne prenesejo soočenja. Trditev, da urbana okolja čutijo velik primanjkljaj, župani ruralnih pa si izmišljujejo večnamenske dvorane, kar je 'stroka' zapisala v osnutek NPŠ-a, politiki pa potrdili, je žalitev županov in sramota brez primere.
Tendencioznost solo poskusa izpred 6 let ne nazadnje potrjuje podatek, da ima preostalih 43 občin kar v 19-ih primerih eno samcato plansko željo po investiciji. Takšen zajem je bil možen pri bazah, ko občine v postopkih občinskih prostorskih redov (planov) obtičijo pred pristojnimi ministrstvi, recimo kmetijskim. Taka skromna želja po enem (objektu) in potreba po številnih izkazano v odgovorih MIZŠ-u dokazuje, da občine nimajo strokovnih usmeritev, sektorskih politik, kar je vaše ogledalo.
Če kaj potrjuje nabor treh skupin, kot so bile umetno sestavljene in napolnjene, je to apetit politike po čim manjšem številu (obvladljivih) velikih investicijah. EU pa nas ne uvršča med države z visokim korupcijskim tveganjem zaradi malih investicij. V tem grmu torej tiči 'ne' slovenskim županom za komunalne objekte.
Aktivnosti MIZŠ-a za razvoj infrastrukture in blagor državljanom za prihajajočo NFP javnosti niso znane. Pač pa je znan Vaš intervju (30.11.2018), ki se bere kot nadaljevanje Vaše 'politike' iz l. 2013: » .. da je bilo v zadnjih letih veliko narejenega pri vlaganju v športno infrastrukturo, vsemu navkljub pa manjka še nekaj športnih bazenov, denimo v Prekmurju, kakšna hokejska dvorana, opremljen poligon za trening in tekme smučanja. Nadaljnja vlaganja so potrebna tudi zaradi energetskih sanacij ter vzdrževanja in upravljanja, vendar je treba najti ravnotežje med temi vlaganji in sredstvi za izvajanje programov«.
Ravnotežje med državnimi vlaganji v občinske objekte in programe, je bilo porušeno po l. 2000, tudi Vi ga niste našli. Šport kot dejavnost vedno bolj bremeni društvene entuziaste, starše, župane pa infrastruktura zanj. Država nikoli ni ovrednotila stanja, ne naredila nacionalnega plana, ne strategije. Zato sklepam, da se tudi Vam ali laže o infrastrukturni problematiki, ali pa se službe, dolžne služiti ljudstvu, sprenevedajo. Med njimi ni nikogar z uvidom, vizijo in kar je najbolj zaskrbljujoče, z odgovornostjo. Bomo zaradi odsotnosti odgovornosti in populizma ob naš denar tudi naslednjih 10 let?
Janez Urbanc,
univ. dipl. ing. arhitekture.
Begunje na Gorenjskem, 3.4.2019