Po koroškem plebiscitu (1920) je bilo napisano veliko člankov, študij in knjig. A niti ena sama ni v ničemer spremenila odločitve, ki jo je vseljudsko glasovanje prineslo. To je razumljiv uvod v usodo zadnje referendumske odločitve, ki je spet stvari postavila na pol : pol, za en odstotek sicer v prid zagovornikov arbitražnega sporazuma, vendar je to odstotek, po katerem bo dolgo bolela glava.
Približna ocena v tem trenutku je, da bo arbitraža prinesla odprto rano, ki se bo celila generacijo in več. Vedeti moramo, da dobi Hrvaška z uradno razglasitvijo izidov referenduma prednost v posedovanju polovice Piranskega zaliva: razumeti tudi moramo, da je od tega trenutka naprej stanje 25. 6. 1991 nepovratno izgubljeno. Ob zadržanosti sedanje opozicije in previdnih aklamacijah pozicije, je še toliko bolj prišlo do izraza zadovoljstvo hrvaškega predsednika Josipovića češ, Slovenija je vendarle naredila korak naprej.In ga je res naredila, le da ta korak pelje v smer vedno bolj zaprte pasti iz Zagreba. Sporazum je za Republiko Slovenijo eden najbolj neugodnih dokumentov, ki jih je kdaj imela na agendi. Njegov temeljni problem namreč je, da ne predvideva teritorialnega stika Republike Slovenije z mednarodnimi vodami. Ne predvideva pa ga paradoksalno – zaradi slovenskega odstopa od te zahteve.
Od začetka pogajanj je namreč Slovenija v pogajalskem arzenalu ves čas ohranjala besedo »teritorialen«. Ta namreč pomeni, da bi slovenska morska meja mejila na mednarodne vode. Klavzula je bila že v sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001, ohranjal jo je sporazum imenovan Rehn I in Rehn II, iz arbitražnega sporazuma, o katerem smo glasovali v nedeljo, pa je izginila.
Izginila je zaradi zahteve hrvaških pogajalcev (konkretno prihodnjega arbitra Budislava Vukasa), da je za Hrvaško nesprejemljivo vse, kar omenja teritorialni stik Republike Slovenije z odprtimi vodami. Slovenija je novembra 2009 v to tudi privolila, umaknila zahtevo po »teritorialnem stiku« iz arbitražnega sporazuma, Hrvaška se je s tem strinjala in AS v Saboru ratificirala z dvetretjinsko večino. Ni pa pozabila pridati sklepa, da jo sporazum obvezuje le toliko, koliko ne zagotavlja teritorialnega stika Republike Slovenije z mednarodnimi vodami.
In to smo Slovenci v nedeljo izglasovali (z zelo skromno večino). V perspektivi smo se opredelili spet enkrat po načelu glasovanja na koroškem plebiscitu. Tedaj je za priključitev k Avstriji glasovalo pet tisoč Slovencev več kakor proti. Danes je razlika približno deset tisoč glasov, ki so odločili, da Slovenija ne bo več pomorska država.
V kakšnem okolju se je ta slepota sploh zgodila? Tu je najprej splošno ozadje stanja v državi. Razmerje med demokratično opozicijo in nasledniki kompartije je v najboljšem primeru ena proti enajst, v realnem pa ena proti enaidvajset. Takšna so npr., razmerja med podporo arbitražnemu sporazumu v medijih, kamor so jih mehko prenesli magi slovenske tranzicije, od Milana Kučana naprej. Stanje v državi se je simbolno obeležilo v nedeljskem portretirancu, ki ga je v času razglasitve izidov intervjuval Lado Ambrožič – Novljanov, v Božidarju Debenjaku. Opus Božidarja Debenjaka, leninistično-marksističnega telovadca v filozofiji, so iz spoštovanja do novosti časa v prvi polovici devetdesetih let umaknili iz knjižnic njegove matične fakultete. Danes pa je prišl nazaj kot ugleden gost s televizijskega ekrana.
Slovenija je hudo nazadovala od tistega časa in pretekla nedelja je eden od zenitov te stranpoti. Medijske svobode ni več, analize pisanja v dnevnem časopisu bodo pokazale, da bi moralo biti razmerje med podporniki in zagovorniki Arbitražnega sporazuma ena proti sto enajst, vsaj če primerjamo zadnji teden. Tako je Delo v petek cenzuriralo pisma bralcev, vključilo mnenja ljudi, ki so o temi razmišljali s stališča evropskih interesov (ne pa slovenske vitalne potrebe po stiku z mednarodnimi vodami), na to nalepilo nekaj mnenj »pravnih strokovnjakov«, ki so jih pisali kar novinarji ondotne hiše, vse skupaj pa sklenilo še z papeževim pozivom: Bodite za arbitražo.
Nedeljski rezultat je tako skupni sprehod (vatikanske) Cerkve in kompartije v anaerobno območje udušitve slovenskega nacionalnega interesa. Dve internacionalni organizaciji (ena s sedežem v Moskvi, druga v Rimu) sta se odločili, da Slovenijo umakneta s pomorskega zemljevida. Vatikan je tu ravnal logično: večina bank, ki obvladujejo Hrvaško, je italijanske (vatikanske) provenience: s sklenitvijo Vukasove ideje o delitvi Jadrana med Italijo in Hrvaško bo Vatikan ozemeljsko toliko bolj celovit. Denar pa v današnjem času šteje. Slovenski kardinal je podprl arbitražo: ravnal je v skladu z italijanskimi interesi. Njegov ljubljanski kolega je molčal: tudi on pričakuje v kratkem škrlatni plašč.
Vatikanska duhovščina v zgodovini nikdar ni bila za interese malih, še manj majhnih narodov. To so napravili njeni duhovniki, kaplani Martini Čedermaci, katerih oko se je razveselilo tudi na današnjo nedeljo. Ni jih namreč bilo malo na glasovanju.
Obe internacionalni organizaciji bosta v eni ali dveh generacijah izginili. Porpurne zadnjice so v enem delu že preteklost, v drugem pa še bodo. Ostali bodo mali ljudje in mali narodi: njih peščici je navsezadnje tudi govoril Odrešenik pred dvema tisočletjema.
To pa je zgodba človeka, naroda in njunega odrešenja: mimo nas je šla pred dvema dnevoma.