Eno glavnih sporočil Homerjeve Odiseje v interpretaciji Christopherja Nolana je bolj kot z živimi povezano z mrtvimi: vsak ima pravico do pokopa, vsakemu pripada grob. Kajti posvečenost mrtvih ni nič manj pomembna od svetosti življenja. Če ta maksima pade, je konec civilizacije. Kogar se ne pokoplje, bo taval po kraljestvu mrtvih in čakal, da ga nekoč pokopljejo in s tem namenijo večni mir.

Filozof Tine Hribar zato pravi, da je odnos do mrtvih ena temeljnih norm svetovnega etosa. Družba, ki ne pokoplje svojih mrtvih, ima težave tudi z živimi. Kaj to pomeni, opazujemo zadnjih osemdeset let. Kdor bo prvi prekinil spiralo sovraštva, bo naredil čudež. Si predstavljate, da ljubljanski župan izjavi, da ne nasprotuje pokopu mrtvih »domobrancev« na ljubljanskih Žalah? Res je tam prostorska stiska, ampak on bo že našel nekaj prostora, kajti kosti, ki že osemdeset let čakajo na svoj večni mir, je treba pokopati.

Zoran Janković bi s to potezo razorožil vse svoje nasprotnike. Slišati je preprosto. Žal pa stvari v politiki pogosto niso tako preproste. Bodisi zato ne, ker so zapletene po svoji naravi, bodisi jih zapletejo politiki sami. In sicer zato, ker bi se radi izognili jasnim odgovorom. Poglejmo si primer predsednice države, ki si je v prometni nesreči zlomila ključnico, ker ni bila pripeta z varnostnim pasom, še ena oseba v predsedniškem vozilu pa je bila huje poškodovana.

Težave predsednice z varnostnim pasom niso preusmerile pozornosti od edinega relevantnega vprašanja: kdo sta bili »prijateljici« v predsedničinem mercedesu? Da je del najbolj popadljive opozicije ob tem začutil priložnost, da naskoči Natašo Pirc Musar z napovedjo ustavne obtožbe, je vseeno hud šok.

Nepripenjanje z varnostnim pasom pač ne more biti argument za ustavno obtožbo, mar ne? Tudi prijateljsko ali kakršnokoli drugačno druženje z žensko prijateljico, ki je Rusinja, ni kaznivo. Tisto, na kar posredno namigujejo puritanski desničarji in resničarji, ki bi predsednico pribili na križ z ustavno obtožbo, namreč ne spada v sfero prava, ampak domnevne morale, utemeljene na homofobiji. Bolje, da se tu ustavimo?

Kakšni so dejanski grehi predsednice, če se omejimo na prometno nesrečo, ki jo je zakrivil njen šofer zaradi premajhne varnostne razdalje (in se zabil v zadnji del drugega vozila iz policijskega varovanja)? Da ni bila pripeta? Za predsednico se gotovo ne spodobi, da se vozi nepripeta.

Nataša Pirc Musar je to po nekaj dneh tudi priznala in obžalovala. Če je želela s tem preusmeriti pozornost od legitimnega zanimanja javnosti, ki je želela izvedeti, kdo sta bili drugi dve potnici v mercedesu, ji je manever spodletel. Osnovno napako so v njenem kabinetu naredili že takoj na začetku, ko so skušali prikriti identiteto dveh udeleženk v nesreči in se pri tem sklicevali na varstvo njune zasebnosti.

Ironično je, da nekdanja informacijska pooblaščenka sprva ni hotela priznati, da vsakdo, ki ga predsednica povabi, da se pelje z njo, s tem postane tudi relativna javna oseba, saj gre za vozilo, ki je last države oziroma ga financiramo davkoplačevalci.

In če za Janeza Ciglerja Kralja velja, da podatki o nakupu njegovega »službenega družinskega avtomobila« ne morejo biti državna skrivnost, potem je bilo tudi slepomišenje predsedniške palače glede ostalih dveh potnic – ena od njiju je bila v nesreči celo huje poškodovana, ker prav tako ni bila pripeta – obsojeno na propad.

Nobenega upravičljivega razloga namreč ni bilo, da javnost ne bi izvedela, kdo se je peljal s predsednico. Nikogar ne zanima, kako so bile Nataša, Viktorija ali Urška oblečene, o čem so se pogovarjale ipd.

Ta del sodi pod varovano zasebnost. Na tem mestu bomo izrecno izpostavili še en moment, na katerega posredno namigujejo tisti mediji, ki so tako ali drugače blizu vladajočim strankam, in ki se tiče zasebnega življenja gospe predsednice in prvega soproga. Kakšno vlogo ima slovenska in ruska državljanka Viktorija Krivolucka, ki je bila v nesreči huje poškodovana, v zasebnem življenju Nataše Pirc Musar, javnost nima pravice vedeti.

Odločitev o tem, katere podrobnosti (če sploh katere) iz svojega zasebnega življenja bo delila z mediji oziroma javnostjo, je izključno v rokah predsednice. Tisti, ki namigujejo na kategorijo »druge osebne okoliščine«, se bodo bržkone še naprej hipokritsko naslajali nad domnevno predsedničino nemoralo, ampak to je pač njihov problem.

Kaj počne predsednica v svoji spalnici, če nekoliko karikiramo, je absolutno njena stvar. Kar počne Janez Janša, je prav tako njegova stvar – in isto velja za predsednika Stevanovića. Ni pa zasebnosti v predsedničinem vozilu, ko gre za vprašanje, kdo vse se pelje z njo. In če se njen mercedes zaleti, ni nobenega izgovora, da javnost ne bi izvedela, kdo so bili potniki oziroma potnice.

Iz vsega tega ne bi bilo nobene zgodbe, če bi urad odreagiral hitro in profesionalno. V skladu z zakonom. Težave so si nakopali na glavo sami, ker so skušali zamolčati nekatere ključne informacije. Kajti ko je predsednica enkrat »odpeta«, lahko pričakujejo, da bo po zraku letelo marsikaj. Sploh tista stvar, ki rada prileti v ventilator, da so potem umazani vsi.