Upokojeni generalmajor Marijan F. Kranjc je spregovoril o streljanju prebežnikov na jugoslovanskih mejah, ki je navdušilo kandidata za vrhovnega sodnika Branka Maslešo.
Ustavni sodnik Jan Zobec je v zadnjem Reporterju spregovoril o nekaterih svojih izkušnjah s kandidatom za vrhovnega sodnika Brankom Maslešo v času, ko sta bila sodelavca na koprskem sodišču. Ta se je dva dni po objavi odločil, da pred novinarji zanika tudi pričevanje Zobca. Pričakovano, saj ga besede ustavnega sodnika hudo bremenijo.Pravosodni minister Aleše Zalar se še ni odloči, ali naj Branka Maslešo kljub zanj obremenilnem pričevanju ustavnega sodnika predlaga poslancem v izvolitev. Na ministrstvu pojasnjujejo, da se posvetuje s koalicijskimi strankami, glede na pisanje novinarke Večera pa je Masleša »najmanj od Šorlijevega padca« Zalarjev »tihi favorit«.
Prejšnjega kandidata za predsednika Marka Šorlija je državni zbor maja zavrnil, čeprav je imel formalno podporo LDS. Očitno za vladajočo politiko ni bil pravi, kar je potem razkrilo glasovanje poslancev SD in Zares, ki so jim na pomoč priskočili še poslanci SNS. Poslanki SD Darja Lavtižar Bebler je šlo v nos to, da je konec leta 2004 Šorli sedel v senatu vrhovnih sodnikov, ki so v postopku varstva zakonitosti oprostili poslanca SDS Pavla Ruparja.
Pričevanje ustavnega sodnika Jana Zobca
Spomnimo, ustavnega sodnika Jana Zobca je »najbolj pretreslo, ko je ob neki priložnosti leta 1982 ali 1983 kolegom zjutraj pripovedoval, kako je sodeloval na nekem ogledu oziroma verifikaciji ustrelitve prebežnika iz ene od vzhodnih socialističnih držav. Ta je skušal prečkati jugoslovansko-italijansko mejo. Bil je ves navdušen nad tem, zdelo se mu je krasno, da je ubogega prebežnika vojak zadel prav v sredino čela. Tako se dela, je bil evforičen. Slišal sem ga, ko je še rekel, da je takoj stopil h komandirju in mu predlagal, naj vojaka nagradi z desetimi ali petnajstimi dnevi dopusta. Tudi moji kolegi na civilnem oddelku so bili ogorčeni zaradi takšnega brutalnega govorjenja. Spreletelo me je, a zaradi tega nisem – tako kot tudi drugi ne – javno protestiral. Tega si v tistih časih ni upal nihče.«
Med osamosvajanjem je po Zobčevih besedah začel njegov kolega izredno grobo govoriti proti Sloveniji. »Ob vsaki priložnosti je odpor kar vrel iz njega. Kar si je dovolila Slovenija, je bilo zanj nekaj katastrofalnega in treba bi jo bilo najstrožje disciplinirati, je govoril. Enkrat sem iz njegovih ust slišal tudi za besedo, ki se je v javnosti v teh dneh večkrat pojavila, da bo JLA »tepihovala« (zravnala z zemljo) Slovenijo.«
Masleša: Sramotilni pamflet
Masleša je pričakovano očitke zanikal. Zanj so le sramotilni pamflet. Ni pripravljen plačati cene za to, da bi ustavni sodnik Zobec »z neresnicami dosegel svojo notranjo svobodo«. Razmišlja, ali ga bo ovadil zaradi žaljive obdolžitve, a ima pomisleke, ker ne bi rad naredil sodstvu nove škode. Ni bilo ne strela v čelo in ne »tepihovanja« Slovenije, partijski sekretar pa je po avtomatizmu postal tisti sodnik, ki je zadnji prišel na sodišče. Tako preprosto. Beseda sodnika proti besedi sodnika.
Za kandidata za vrhovnega sodnika je to pričevanja sramotilna izjava, ki jo doživlja kot »prozaično blatenje njega kot kandidata«, gre mu za »elementarno ohranitev človeškega dostojanstva in sodniške drže«. A prav zato je šlo tudi Zobcu. Ta se za pričevanje ni odločil zlahka, saj je vedel, kot je dejal v prejšnjem Reporterju, »da bo padlo po meni in da bom nekoga zelo razjezil«.
A zdelo se mu še večje breme živeti z občutkom, da ni naredil tega, kar mu narekuje vest in so zato stvari šle v napačno smer: »Dejstva, o katerih sprašujete, pa vplivajo na življenje skoraj vsakega posameznika v državi, na varstvo človekovih pravic, stanje demokracije, predvsem pa na integriteto in digniteto sodstva, ki mora biti nosilni steber pravne države. Če želim biti notranje svoboden, moram o teh dejstvih spregovoriti.«
VEČ V TISKANI IZDAJI