Obupane igrice velikega tajkuna

Ivan Zidar, ki so ga prejšnji teden vsega sključenega pripeljali na sodišče in ga obenem rinejo iz vodstva družbe, je edini, ki se še upira stečaju popolnoma zavoženega SCT.

Stečaju se upira samo še edini nesporni gospodar, Ivan Zidar. Za tako upiranje naj ne bi bilo nobenega racionalnega razloga, pravijo poznavalci razmer v SCT. V medijih se sicer pojavljajo tudi domneve, da naj bi Zidarjevo mesto v kratkem prevzel odhajajoči član uprave Casinoja Portorož Dušan Mes. Zidar pa še vztraja: prejšnji petek je po dveh mesecih na obravnavo v zadevi Čista lopata prišel v spremstvu reševalca.

Podjetju SCT so se izmuznili še zadnji domnevni posli, s katerimi so iz Zidarjeve pisarne skušali pomiriti širšo javnost in njene dvome o resnični učinkovitosti prisilne poravnave. »Zdaj je dokončno in neizpodbitno jasno, da je zgodbe konec,« smo slišali od virov v bližini nekdanjega slovenskega gradbenega velikana. Denarja že dalj časa ni več niti za odplačevanje računov za elektriko, vodo, najemnine in druge sprotne stroške.

Da sploh ne govorimo o plačah zaposlenih: plač ni že od januarja, 70 odstotkov zaposlenih pa naj bi bilo že na čakanju doma. Med zaposlenimi naj bi mnogi pričakovali izredno odpoved iz nekrivdnih razlogov, kar bi jim omogočalo prijavo na zavod za zaposlovanje. A tudi to se doslej še ni zgodilo. S klavrno usodo podjetja naj bi se sprijaznila tudi že Aleksander Meze in Janez Jamnik, člana velikega trojčka SCT, pri svojem pa naj bi še vedno trmoglavo vztrajal Ivan Zidar. Uradnih novic sicer ni; tišina in molk pa sta le zatišje pred hudo nevihto.

Iskanje grešnega kozla
Odkar je bil avtocestni križ bolj ali manj končan in od začetka  krize so posli SCT v domovini upadli. Treba je bilo najti novo zlato jamo, da bi vzdrževala velikansko in požrešno strukturo, kakršen je postal največji slovenski gradbinec. Možnost so iskali v tujini: najprej Libija z domnevnimi 800 milijoni evrov investicije, kasneje olimpijski Soči s prav tako več stomilijonsko investicijo. Izkazalo pa se je, da sta bila oba posla predvsem pobožni želji, ki se seveda nista uresničili.

Zadnji v vrsti poslov v tujini, ki bi morali spet nekoliko povzdigniti usodo gradbenega podjetja Ivana Zidarja, je bil gradnja pristopnih cest k Sava mostu v Beogradu. Že podpisani posel bi v blagajno ljubljanskega podjetja prinesel 42 milijonov evrov. V začetku marca je tudi ta posel padel v vodo, beograjska mestna občina je namreč odstopila od že podpisane pogodbe.

O tem smo bili že dalj časa obveščeni, zdaj pa prihajajo na dan podrobnosti o prekinitvi pogodbe: iz teh lahko v drugačni luči razberemo odnose med SCT in NLB, ki so bili na prvi pogled vse do danes idilični. Ne smemo pozabiti, da sta imeli vodstvi gradbenega podjetja in naše prve banke še nedavno celo družinsko vez: Janez Jamnik, eden od treh posamičnih lastnikov SCT holdinga, ki je 60- odstotni lastnik SCT, d. d., je namreč brat Alojza Jamnika, ki je bil član uprave NLB med 16. julijem 2007 in 1. decembrom 2009.

SCT in NLB sta ves čas sodelovala pri kreditiranju in zagotavljanju garancij; nazadnje je to postalo zelo očitno pri (ne)plačevanju podizvajalcev na pomurski avtocesti iz naslova bančnih garancij SCT pri slovenskih bankah (predvsem NLB). Po mnenju podizvajalcev naj bi unovčitev garancij, ki jih ima SCT pri NLB, lahko spravila največjo slovensko banko v zelo hude težave.

Iz zadnjega rednega poročila družbe SCT pa lahko ugotovimo, da je veter prijateljskih odnosov začel pihati v nekoliko drugačno smer. Vodstvo SCT vidi glavnega krivca za propad 42-milijonskega posla v Srbiji prav v NLB. Banka naj bi Zidarju najprej obljubila pomoč za izpeljavo posla. SCT je moral investitorju, mestu Beogradu, predložiti bančno garancijo za vračilo avansa v višini 6,3 milijona evrov.

Srbska prestolnica je skratka Zidarju plačala avans, a je pri tem zahtevala ustrezne garancije. In na osi NLB–SCT so se zaradi garancij pojavile najprej iskrice, ki so se nato razvile v pravi požar. Avans naj bi namreč bil izplačan v treh rokih, banka pa naj bi za vsak rok morala garantirati »le toliko«, kolikor je znašal znesek posamičnega roka.

NLB naj bi vodstvu SCT svoje poroštvo zagotovila 17. februarja. Po tem datumu naj bi banka sama začela odlašati pri izpolnitvi dogovora, obljube pa ni izpolnila niti po neposrednih pogovorih s predstavniki mesta Beograd. NLB naj bi od dogovorjenega načina izdaje garancij odstopila 2. Marca; pri SCT pravijo, da razlogov za to ne poznajo. Le dan potem naj bi od dogovora za celotni 42-milijonski posel odstopilo še mesto Beograd.

VEČ V TISKANI IZDAJI