Revija Reporter
Slovenija

Obsojeni Michel Stephan s kapo, temnimi očali, veliko kuverto in brado. Zakaj le?

Biserka Karneža

15. maj. 2019 16:34 Osveženo: 16:46 / 15. 5. 2019

Deli na:

Dr. Andrej Perko in mag. Roman Vodeb o libanoncu Michelu Stephanu (na sredi)

arhiv Reporterja

Med sojenjem je zdaj že obsojeni Libanonec Michel Stephan ves čas nosil pokrivalo, temna očala, roke si je zakrival s papirnato kuverto, pustil si je rasti brado … Ali se je zakrival zaradi sramu? Morda pa je to njegova običajna drža?

Kako dopustno je takšno zakrivanje obsojenega med sodnim procesom in kakšno je sporočilo obsojenega? O tem smo vprašali znana slovenska psihoterapevta dr. Andreja Perka in mag. Romana Vodeba.

Skrivalnice krivih

»Običajno se tisti, ki nočejo, da so na sodišču vidni pred javnostjo, zakrijejo s kakšno kuverto čez obraz, kar je smešno, saj jih tako ali tako prepoznamo,« pove dr. Andrej Perko, klinični psiholog, psihoterapevt, učenec in sodelavec dr. Janeza Ruglja: »Podobno je pri alkoholikih, ki se sramujejo, da bi kdo izvedel o njihovi odvisnosti, čeprav že vsi okrog vedo za to.«

S tem, da se obsojenci zakrivajo pred novinarji, ki obveščajo javnost s fotografijami in videoposnetki, zaradi sramu, se strinja tudi mag. Roman Vodeb,med drugim strokovnjak za forenzično psihoanalizo/psihologijo. Meni, da se »skrivajo tisti obsojenci, ki vedo, da so krivi, tisti pa, ki vedo, da so nedolžni, se nikoli ne skrivajo, kot na primer dr. Milko Novič.«

Kapuce in črna očala nosijo mnogi mladi delinkventi obsojenci. Ti si, tako Vodeb, z raznimi papirji skrivajo identiteto tudi zato, da njihovi bližnji ne bi bili deležni očitkov javnosti, kot rečemo, »zlivanja gnojnice«: »Tudi obsojenci imajo svoje bližnje radi in potem trpijo, ker vedo, da bodo ravno njihovi najbližji deležni javnih kritik in zgražanja.«

Dodaten razlog je, da vsak obsojenec ve, da ga bodo ljudje po izpustitvi iz zapora, če bo prepoznan, še naprej stereotipno obsojali, da je slab, četudi zase racionalno meni, da ni.

Psihopatska osebnost z razpoznavnim stilom

Dr. Andrej Perko dvomi, da je šlo pri takšnem človeku, kot je Michel Stephan, za sram, pač pa bolj za mafijske posle v ozadju, hkrati za psihopatsko osebnost glede na to, da je naročil nekoga za uboj: »Če oseba ob takšnih dejanjih nima sramu, je brez občutka krivde in nima moralnega čuta, takrat lahko govorimo o osebi z neko psihopatsko strukturo.«

Razmišljanje o tem, da bi se lahko pri obsojenem Stephanu izključno zaradi tega, ker je ves čas deloma zakrit (s kapo, temnimi očali, pisemsko kuverto, s katero si je zakrival dve tretjini rok…), pojasnilo neko psihološko ozadje, bi bilo po mnenju dr. Perka preveč drzno, spekulativno razmišljanje: »Prej bi dejal, da so kapa in temna očala njegov razpoznavni znak, njegov stil. Kot sem opazil na fotografijah, očitno ves čas tako hodi naokoli in ne samo po sodišču.«

Nekateri ljudje, ob tem omeni dva znana pevca, Vlada Kreslina in Saša Losića, ves čas nosijo pokrivalo, na svoj prepoznavni stil se že povsem navadijo, prav tako tudi njihova okolica.

Dejanje kot libanonski »kulturni normativ«?

Mag. Roman Vodeb omeni, da mu za pojasnitev, čemu je obsojeni Libanonec Michel Stephan na sodišču ves čas nosil kapo, temna očala ter imel roke prekrite z veliko pisemsko kuverto, manjka ključni podatek, in sicer, ali ima obsojeni v Sloveniji družino (ženo, otroke): »Predpostavljam, da jih ima in da živijo v Sloveniji.«

Obsojenci, ki se zavedajo, da so krivi, po njegovem mnenju v svojih mislih marsikaj kalkulirajo za naprej: »Stephan je zagotovo preračunal, da bi bilo dobro, da ga javnost ne prepozna, zato se skriva za raznimi pokrivali in očali, si pušča rasti brado ... Verjetno ima družino, ki bo v naslednjih letih ali kar do konca očrnjena in oblatena, to za Stephana – domnevam, da ima svoje bližnje verjetno zelo rad – ni prijetno … Mislim torej, da se skriva zato, da v naslednjih letih, ko bo v zaporu, njegovi bližnji ne bi trpeli.«

Po mnenju Vodeba obsojeni Stephan s kuverto pred seboj ni skrival svojih rok, temveč mu je bolj pomenila simbolni ščit oziroma zid, da se sodstvo, med njimi tožilka, ne bi »prebilo« do njega. Vodeb še razmišlja o motivu dr. Stephana: »Morda je uporabil nekaj, kar je v njegovi matični libanonski kulturi celo nekakšen 'kulturni normativ'.«