Bliža se 19. obletnica padca Vukovarja. Mesto je bilo oblegano skoraj tri mesece in je pred veliko vojaško premočjo jugoslovanske armade in srbskih paravojaških enot padlo 18. nov. 1991. Bitka za Vukovar velja za največjo bitko hrvaške domovinske vojne. Na strani branilcev mesta je padlo več, kot 2000 ljudi. Veliko jih je bilo pobitih po koncu bojev, samo na Ovčari več, kot 200. Samo mesto je bilo vsled sistematičnega topniškega obstreljevanja in bombandiranja povsem porušeno. Zaradi zločina na Ovčari so pred haaškim sodiščem obsodili dva visoka častnika nekdanje JLA Mileta Mrkšića in Veselina Šljivančanina.Leta 1998 pride Vukovar ponovno pod hrvaško državno oblast.
Jugokomunistični vrh JLA je bil takrat povsem povezan z Miloševičevim programom Velike Srbije. Srbska udba pa je pomagala ob pomoči nekaterih velikosrbskih radikalcev postaviti na noge več različnih paravojaških skupin nekakšnih novodobnih srbo-četnikov ( Arkanovi Tigri, Beli Orli kapetana Dragana, Šešljevi četniki itd. ).
Takšni poboji in sistematično uničevanje, kot smo jim bili priča v Vukovarju in kasneje v Bosni ( v še večjem obsegu ) pa so bili možni tudi zaradi tiste mednarodne politike, ki je leta 1990 vzpostavila embargo nad prodajo orožja na območje nekdanje SFRJ in ta embrago držala pri življenju več let. Embargo je bil dejansko progenociden, saj je spodbujal močnejšo stran t.j. Beograd k agresiji zoper šibkejše. Velikosrbska politika je namreč imela na razlopago arzenal nekdanje skupne vojske JLA. Ista med. politka je spočetka tudi skušala ovirati med. priznanje Slovenije in Hrvaške. Pri tem nosijo svojo soodgovornost za strašne dogodke Rusija - na začetku še SZ, Velika Britanija, Francija, ZDA, Kitajska in nasploh evrop. levica, ki ni bila naklonjena osamosvojitvi nekdanjih jug. republik. Politika nekaterih izmed teh velikih držav se spremeni šele več let kasneje, čeprav je res, da so določene spremembe vidne že leta 1992. ZDA tako dovolijo Turčiji članici Nata tajno oskrobovati Bošnjake. Rusija pa po drugi strani tajno oskrbuje Beograd...
Slovenska pomoč napadenim državam
Slovenija je že takoj na začetku pomagala Hrvaški in kasneje BIH, pri njuni obrambi. To je bilo potrebno tako iz moralnih, kot iz strateških razlogov za našo državo. Ker se je JLA umaknila iz Slovenije okt. 1991 in je kar nekaj njenega orožja ostalo v slov. rokah je naša država sklenila pomagati z delom tega orožja napadenim pred agresorjem, ki je bil vrh vsega direktno nevaren tudi za nas. Kot je v nedavnem intervjuju za časopis Dnevnik povedal Ludvik Zvonar je bila slov. pomoč Bosni in Hrvaški v prvem letu vojne vitalnega pomena za njun obstanek. V tem delu je njegov intervju gotovo verodostojen. Del orožja je bil plačan s kompenzacijo med državami v obliki nafta za orožje, del pa z gotovino. Del denarja se je nato porabil za nakup vojaške opreme za slov. vojsko oz. opreme za policijo. Del denarja se je tudi nalagal na finančnem ministrstvu... Trgovina z orožjem je morala biti zaradi ( progenocidnega! ) embarga tajna. V trgovino z orožjem je bila vključena slov. država, od predsednika države, vlade, carine oz. finančnega ministrstva, mnogih veleposlanikov, tajne službe VIS oz. Sova, MORS, MNZ, in ne nekaj posameznikov iz obrambnega ministrtva, kaketrim je hotela kasneje udbomafija naprtiti odgovornost iz političnih razlogov in je v ta namen v aferi Depala vas in kasneje tudi angažirala tako tajne policijske sodelavce ( Smolnikar ), kot svoje ''preiskovalce'' ( kot lažni ''inšpektor'' Sove Drago Kos) ter razne navidezne ''raziskovalne novinarje''. Le-ti so se vsi izogibali omenjati Kučana, Drnovška, Gasparija itd. in služili interesu tranz. levice z obtožbami zoper janšo, Krkoviča in še nekatere druge.
Slovenija je Hrvaški pomagala čeprav je Hrvaška prelomila obljubo, da bo sodelovala ob osamosvojitvi v skupnem obrambnem načrtu. Hrvaško vodstvo ni bilo zanesljiv zaveznik, ker je imelo tajne dogovore z Miloševičem glede delitve Bosne, ki so prišli na dan bolj očitno, jeseni 1992 ob hrvaško-srbski praktični delitvi BIH. Dogovori pa so se sklepali že vsaj marca 1991, torej pred osamosvojitvijo. Takrat so angažirali celo Gligorova, da bi posredoval v Sarajevu, da bi se delitev izvedla po mirni poti.
S pomočjo Hrvaški in BIH je Slovenija dosegla, da ti dve državi nista bili v za njiju strašnem prvem letu vojne uničeni in da se ni JLA toliko okrepila, da bi lahko udarila v ugodnejših med. okoliščinah znova tudi po Sloveniji.
Poraženec balkanskih vojn sta velikosrbska in velikohrvaška politika
Če govorimo o tem kdo je bil poraženec v balkankish vojnah, potem je očitno, da sta bila to politika Velike Srbije oz. Velike Hrvaške. Oba projekta sta namreč propadla. Enako, kot sta oba ta dva projekta poraženca pa sta hkrati tudi krivca, s tem, da je krivec na prvem mestu projekt Velike Srbije, ki se je izvajal bolj brutalno, imel pa je zaradi začetne premoči tudi več možnosti za uspeh. Tudiv Bosni ne moremo govoriti o zmagovalc, ker je dežela notranje ostala razdeljena ( rep. srbska in hrvaško-muslimanska federacija, ki se deli naprej na kantone ). Ideja enotne Bosne, ki je bila pred vojno zaradi mešanosti prebivalstva v BIH precej smiselna se ni uspela uveljaviti.
Slovenija je bila v balkanskih vojnah edini pravi zmagovalec
Edini pravi zmagovalec v balkanskih vojnah je bila dejansko Slovenija. Te očitne resnice sicer ne slišimo prav pogosto, ker jo skuša tranz. levica na razne načine potlačiti, saj nima nobenih zaslug za osamosvojitev, še več igrala je dvojno igro ( več o tem v mojem blogu z naslovom Slovenska tranzicija ). Poleg tega se tranz. levici zdi že sama slov. narodna zavest nekaj sumljivega. Obramba Slovenije pred agresorsko JLA je bila v celoti izdelana na ministrstvih za obrambo in notranje zadeve pod vodstvom janše in Bavčarja. Zadnjega je sicer že leta 1992 tako rekoč kupila na svojo stran udbomafija ( več o tem v mojem blogu Slovenska tranzicija ). Zasluge za osamosvojitev ima poleg omenjenih dveh še Demos in slov. narod kot celota ali ogromna večina le tega.
Slovenija je uspela zagotoviti uspešno obrambo, izpeljati osamosvojitev, sprejeti novo demokratično ustavo in kljub sprva dokaj neugodnim mednarodnim okoliščinam doseči mednarodno priznanje in sprejem nove države v OZN. Torej jo lahko upravičeno štejemo za zmagovalca, saj je dosegla vse svoje cilje!