O mrtvi Marti in komunizmu z daljinskim upravljanjem

Komunizem oziroma socialistični samoupravni sistem sta bila boljša od režima, v katerem živimo sedaj, česar pa ni kriva koalicija, ampak globalne podnebne spremembe! To se kaže zlasti v popolni zmešnjavi, ko gre za medijske črne kronike oziroma njihove gospodarske strani – vse je eno in isto.

V komunizmu si natanko vedel, kaj kje najdeš, zdaj pa je popolna zmeda: o naših najboljših bratih in sestrah z različnih področij dela beremo v kriminalnih rubrikah, še včeraj pa so se šopirili na naslovnih straneh, kjer so jih povzdigovali v nebo in so bili člani znamenitega Foruma 21. Tu gre večkrat za pregovorno slovensko zavist, kot v primeru odvetnika Mira Senice, ki je pri znameniti Hypo banki dobival take kredite, da jih vsi Bosanci, ki so delali v Vegradu – če bi jih Hilda plačevala – ne bi zaslužili v 3456 letih, kot mi je uspelo izračunati. Leto gor ali dol. Potem človek zjutraj še dobro oči ne odpre in že izve, da je brigada kriminalistov napadla najbogatejšega Slovenca Mirka Tuša iz Celja, po katerem se imenuje tudi njegov imperij. Lepo prosim, a se potem čudite, če nas italijanski pisatelj ob mafiji primerja s Sicilijo?
Odprem časopis in preberem, da je neka lekarnarica zatožila našo oblast in naš režim, češ da ljudje hodijo k njej v lekarno in prosijo za lekadol ali dva, ker nimajo denarja za vso škatlo. Oprostite, zdaj naj barabe samo še rečejo, da je Pahor s koalicijo na čelu kriv, da ljudje dobijo nahod in temperaturo! Popolnoma jasno pa je, da ni odvisno od režima, komunizma, kapitalizma ali fašizma, če človek zboli. Nahod na primer tako v komunizmu kot v našem menda liberalizmu traja pet dni, pa če požreš kakšno tableto, ali pa ne. Celo v času Hitlerja in Stalina je bilo tako. Časopis v svobodni in demokratični Sloveniji pa to obesijo na veliki zvon. Nekje drugje sem prebral, da nekateri penzionisti hodijo v velike trgovske centre in se tam sprehajajo po več ur, ker je v njih svetlo in toplo. Ja in?! Razen moje pripombe, da trgovski centri niso domovi za upokojence, ampak so zato, da se v njih kaj kupi. Ne more biti ogrevanje in osvetlitev za upokojence zastonj. Kaj so delali v življenju, da imajo doma temo in mraz???
Vsi taki članki, komentarji in zgodbe nastajajo z namenom – za njimi, bi rekla ministrica Darja Radić, so mračne politične sile. Kot pri obrtnikih, ki se obešajo, če imajo srečo, pa samo bankrotirajo in potem grozijo državi z nekakšno nepokorščino. Ne vem, kaj delata policija in vojska, da ni reda in miru!
Edino, kar je v medijih še ostalo pozitivne kontinuitete iz prejšnjega režima, so osmrtnice na predzadnjih straneh časopisov. Pa še tu ugotavljam recesijo: v povprečju se je njihova velikost zmanjšala za osemkrat, njihovo število pa za dvajsetkrat, čeprav prav zaradi ekonomsko-socialnih razmer umre pet odstotkov več ljudi, pravi statistika. Seveda ne ostanejo zunaj, a nihče ne ve, da so kdaj bili. Danes je namreč vse več primerov, da po naključju izveš, da je nekdo umrl. Moja znanka je bila pred tedni šokirana – poklicala je svojo staro prijateljico iz mladosti, ker se že od poletja nista slišali, ko sta skupaj dopustovali, in izvedela, da je ženska že tri mesece v grobu. Sorodnikov ni imela, zadnja pokojnina pa je šla za socialni pogreb. In tako nihče na tem svetu ni izvedel, da je nekje živela neka Marta in da je tudi umrla.
A kaj bi človek lamentiral o tem – zamolčane smrti so tako in tako del naše kulturne dediščine. Temu se v sedanji slovenski civilizaciji reče kopanje po kosteh, kar je res nedostojno: vsaka na novo odkrita kost namreč državo onečasti in spravi v zadrego. In treba je vedeti: nikdar pri nas ni bila objavljena osmrtnica, da je umrl komunizem!
Si je pa C., eden od starih, dobrih udbovcev, zadnjič zaslužil kup povprečno velikih in lepih osmrtnic. In res umetelno lep pogreb. Tovariši v boju so se mu zahvalili za preteklost in tudi za sedanjost, ko se jim povprečno godi bolje kot državljankam in državljanom, ki niso bili udbovci. Eden najstarejših še preživelih udbovcev je tudi eden najbogatejših in najbolj vplivnih; a se ne ukvarja več s špijoniranjem za državljani, ampak z nafto. Če bi to naši vedeli še v komunizmu, bi bilo vse drugače, tudi komunizem bi dobil prisrčnejši prizvok. Čeprav, roko na srce, z njim ni prav nič narobe – neumnosti ni počenjal komunizem, ampak komunisti. Pa še to zelo redki, ker so bili preostali komunisti po sili in niso bili pristojni …
Ampak nekateri zadnji dogodki na relaciji JJ in predsednik Türk so dokazali, da so komunisti vladali z daljinskim upravljanjem. Se pravi, sedeli so po svojih osnovnih organizacijah, krajevnih, občinskih komitejih in republiškem partijskem komiteju ter po drugih institucijah in upravljali  državo. Med seboj pa se niso poznali. Zato je pravi čudež, da se jaz na primer spomnim, da sem vsaj desetkrat, dobro, naj bo ljudsko število sedem, v sedemdesetih in osemdesetih letih srečal Tomaža Ertla; res pa je, da si nisva dopisovala. Zagotovo se ne bo spomnil, ampak tam okrog procesa JBTZ me je v takratni skupščini na stopnišču enkrat glasno nadrl, ker sem pisal neke neumnosti. Zaprl pa me ni.
To je dobro vedeti – zaradi naše zgodovine, ne zaradi Velikovca.

P. S.: Ljudem se slabo godi, ampak koalicija je v dobri kondiciji!