O mašilu-izgovoru

Oblastniški razred bo očitno zamenjal osnovno mašilo. Po 20. letih se je očitno mašilo o vseprisotnosti komunajzarjev,  rdečih in njihovih sorodnih dušah že nekoliko izpelo. 

Najprej je treba vedeti da stvar poteka približno tako: Vsaka oblastna struktura je pripravljena narediti praktično vse zato, da obdrži oblast. Zato je najboljše če ima nekakšnega sovražnika  ali pa situacijo proti kateremu (kateri) se potem''bori'', se proti njemu/njej nekako ''poenoti'' in motivira ljudstvo za '' spremembe'' kakršne si je zamislila.  To jim omogoča lažje ''vladanje''.

Spremembe bi pravzaprav morale biti brez narekovajev, samo v našem specifičnem primeru nekako ne gre za prave spremembe ampak za popravke pa še to so pravzaprav ''popravki''.   Ker oblastniški razred ne dela čisto nič razen, da lastnini proračun in dviguje davke, ker proračun na njihovo žalost ni  osliček iz tiste zgodbe, ki mu je gospodar ukazal , da naj riga, osliček pa je narigal zlata in srebra kolikor si ga je gospodar lahko nabasal v žepe in vreče, ki jih je imel pri sebi.

Skratka vsakič ko oblastniški razred nekaj olastnini (pokrade-da ne bomo preveč slepomišili) mora potem vse nekako opravičiti.  Zato še kako prav pride to kar sem sam poimenoval mašilo. To je nekakšno mašilo-izgovor.  Izgleda da obstajata vsaj dve vrsti mašil.  Ena vrsta je nekakšen večni krivec za KARKOLI, kar gre lahko narobe (zelo popularni so komunajzarji ali pa recimo tudi janša v primeru levice…- zato ne drži da levica janše ne prenese! Gre samo za hvaležen izgovor.), druga vrsta je samo nekakšna vaba, ki preusmeri pozornost in ''zamaši'' novinarske pisune in jim kot nekakšna prioriteta reče  '' O tem piši noč in dan tudi 1001 krat , če je treba!''  (Recimno orožarske afere so lep primer. Še posebej tiste iz devetdesetih let.).

Do zdaj smo imeli čast poslušati o komunajzarjih, ki so se preslikali kamorkoli in naredili tisto kar je bilo v danem trenutku pač potrebno zato da ni bilo ttreba prevzeti odgovornosti. Zdaj pa bo očitno magična beseda nekaj kar se konča na ić, če ne kar vse kar se konča na ič. Če prebiraš komentarje pod novicami na Reporterjevi strani, komentarji vedno bolj postajajo ić-(o)-fobični. Nekateri živijo le še zato, da v svojih komentarjih pišejo besede s končnico – ić in besedo srboslovenija.

Kam to gre, pravzaprav ve le malokdo.  Če bo ''sovražnik'' ostal nekonkretiziran oz. ''nedoločen in neoblikovan ''se bo verjetno postavil samo izven Slovenije. Če bi ga bilo treba konkretno poimenovati in locirati (ker ga sicer ne bo nihče imel za realnega), so kandidati vsi narodi na Balkanu. Verjetno večji, morda pa tudi bližnji. (Kakšna Makedonija ali Črna gora, bi lahko bili predaleč, čisto premajhni ali pa celo nedorasli vlogi novega ''sovražnika''. Pomembno je tudi da ljudje verjamejo v t.i. nepridiprava sicer bi jih lahko narod samo začudeno gledal, se praskal za ušesi, na naslednjih volitvah pa jih pometal iz DZ kot neprištevne. )

Te stvari je zanimivo opazovati. Kot pravijo nekateri je pri tem še najbolje, če si spečeš veliko skledo pokovke oz. kokic, se z njimi bašeš in se smeješ komentatorjem, ki jim bodo po novem nevarni ne komunajzarji ampak Thorići.

Kaj pa če komentatorjem res sledijo še politikanti?  

Opomba: Glede na nedavno Rončevićevo preusmerjanje pozornosti sem najbrž zgoraj opisal zgolj peščico političnih mitov.