Danes praznujemo Svetovni dan Romov, praznik, ki ga je zapovedal Svetovni kongres Romov v Parizu daljnjega leta 1971. Očitno še eden izmed svetovno priznanih praznikov, za katere lahko mirno trdimo, da so namenjeni ozkemu krogu neposredno vpletenih, kakšne večje teže pa nimajo.
Zakaj omenjam ta praznik? Preprosto zato, ker sem imel priliko na spletu prebrati pa še to čisto po naključju, precej obširno poročilo o osrednji proslavi tega praznika, ki se je odvila prejšnji teden v Prekmurju, ob udeležbi nekaterih naših najvidnejših predstavnikov oblasti in predstavnikov romske skupnosti.
Ikonografija te slovesnosti – nič posebnega, zgolj rutinski vljudnostni vsakoletni ritual, nabit z vsako leto enako frazeologijo v smislu: »morali bi, morali bomo! Prijazno nasmehljani obrazi na obeh straneh, vljudnostne fraze vsevprek, predvsem pa nič konkretnega in zavezujočega. Najbolj me je razočaral govor osrednjega govornika, predsednika vlade g. Marjana Šarca, iz katerega se je brez posebnega intelektualnega napora dalo razbrati, da nima pojma o pravi romski problematiki, da zgolj sledi splošnim ugotovitvam o tej temi in z dodobra izlajnanimi frazami samo in ponovno prestavlja vsakršno resnejše soočanje s pravo in obstoječo romsko problematiko do naslednjega letnega praznika Romov ob letu obsorej torej.
Nihče, od predsednika vlade, do predstavnika Romov pa niti besede o skrajno žaljivem in ponižujočem odnosu do trenutno zelo aktualnega vprašanja pietetnega pokopa romskih žrtev iz Iške vasi! Namesto odločne zahteve s strani romskih predstavnikov do predstavnikov oblasti, kar bi bilo najmanj pričakovano, bedna in sramotna podoba medsebojnega oblizovanja in lezenja v rit. Pričakovano, a nagnusno, kot vselej. Karavana je odhitela dalje, prilika je izgubljena. Sramotno!
Slika resničnega življenja današnjih Romov na Slovenskem, še zlasti na Dolenjskem, je v resnici precej drugačna, nikakor idilična,za povrh pa so posamezne romske skupnosti še neusmiljeno sprte med seboj, kar gre oblastem še kako na roke.
Medsebojno se tudi močno razlikujejo, kajti Romov, ki žive v Pušči in Romov, ki žive v Žabjeku nikakor ne moremo primerjati med seboj. Ne po socialni in, tako kaže, še manj po stopnji vklopljenosti v večinsko družbo. Navkljub vsakokratnim oblastvenim duhovnom in njihovemu žebranju ene in iste mantre! Toda glavnega dejstva, da so pripadniki Romov, tega posebnega, zgodovinsko zaznamovanega ljudstva s posebno in nenavadno usodo, s posebnim odnosom do življenja, že stoletja naši sopotniki ne moremo in ne smemo zanikati!
Da so posebneži, morda res ne vsi, večina pa vsekakor, bi morali smatrati kot enakovreden, bogat element v naši narodovi kulturi, že zdavnaj ne več tujek, ampak globoko vkoreninjen element narodove identitete. To pa je za povprečnega Slovenca očitno prevelika zahteva. Že pogled onkraj farne cerkve na drugi konec domače vasi vzbuja občutek tesnobe in pridušenega strahu pred neznanim tam onkraj.
Vsaj pri večini je opaziti ta odnos, moj očitek pa brez dvoma leti predvsem na takoimenovano slovensko novokomponirano elito in družbo nasploh, sicer ne bi bili priče skrajno primitivnemu odnosu te iste elite do vprašanja pietetnega pokopa in ohranitve spomina na pobite Rome, kakršnemu smo priča, odkar je bila nekje v ozadju in potem na nivoju direktorja pokopališča, odnosno nadrejenega ljubljanskega župana sprejeta sporna odločitev, umorjeni Romi iz Iške vasi NE zaslužijo dostojen pogreb in častno spominsko obeležje na osrednjem slovenskem pokopališču na Žalah v Ljubljani!
Zamisel, ki je bila nadgrajena z idejo, da ta kraj, zaznamovan s simbolom – pikapolonico, postane osrednje mesto spomina na vse med vojno zločinsko pobite slovenske Rome. Zamisel, ki v svoji osnovi dosega najvišje standarde človekove morale in v celoti predstavlja željo po pomiritvi in odpuščanju, ta zamisel je bila in je še vedno preprečevana v svoji izvedbi s strani ljudi, pri katerih strah pred pravo in dokončno resnico in njenim priznanjem vedno bolj dvomečemu narodu, povzroča hudo nelagodje in narekuje obupne poskuse reševanja tiste, ali tistih podob preteklosti, ki so bile ustvarjene s skrajnim terorjem nad narodom in predvsem z lažmi, ki vedno pogosteje izstopajo iz zapovedanih in ustaljenih okvirov.
Strah in nemoč soočiti se z resnico in posledično, s priznanjem zločina v vsej njegovi krutosti in razsežnosti, je več kot očiten! Takorekoč dosledno zarotniški molk in popolno odklanjanje vsakršnih soočenj in pogovora s pobudniki opisanega pietetnega pokopa pri čemer je nevljudna in nevzgojena ignoranca postala glavno pravilo igre! Kako si predsednik ZZB NOV, gospod Tit Turnšek lahko dovoli odkloniti vsakršno soočenje in pogovor, da ni kompetenten in pristojen za pogovor o pokopu Romov iz Iške na ljubljanske Žale? Ne razumem! Istočasno pa ljubljanski župan v svojem pismenem odgovoru hiti s pojasnjevanjem, da je samo in edinole pomanjkanja prostora za od komunističnih revolucionarjev zločinsko pobite ROME krivo odklonilnemu stališču glede pietetnega pokopa. V zaključku pisma pa taisti župan jasno pove kaj je pravi vzrok njegovi negativni odločitvi. Naj citiram:
Vaš predlog, da bi žrtve romske narodnosti pokopali v Spominski park in grobišče borcev in talcev padlih v NOB, kjer so pokopani narodni heroji, partizani in talci, torej tisti, ki so dali svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda izpod fašizma, pa je za Ljubljano – mesto heroj nesprejemljiv.
Svojim očem nisem mogel verjeti, ko sem prebral, kar je zapisal župan. Ali je tolikšna neumnost, samozaverovanost, očitna hipokrizija in predvsem žaljivost sploh mogoča? Ob dobrem poznavanju vseh elementov te tragične zgodbe, postavim direktno vprašanje:
Gospod Tit Turnšek, vi vodite ZZB NOV in edino vi in vaša organizacija, ste še kako pristojni in še kako kompetentni za pogovor o pokopu in moralni plati zgodbe Romov iz Iške vasi na ljubljanskih Žalah!
Nisem žaljivo napadalen in še vedno sem za resen in medsebojno spoštljiv dialog, zato razmislite, dokler ne bo prepozno in se bo vsa Evropa, ki se je soočala s podobnimi vprašanji, zgražala nad slovensko trmoglavostjo in nekulturnostjo. Če so romske žrtve čakale dobrih sedemdeset let na svojo pravico, bodo zlahka še kakšno leto ali dve, toda pokopane bodo na Žalah in nikjer drugje, nam, vam in zanamcem v spomin in predvsem OPOMIN!
Oblastnim odločevalcem gre na roko tudi opazno zaznavna mlačnost vsega presite in naveličane domače javnosti, ki nikakor noče udariti s pestjo po mizi in enkrat dovolj odločno zarjoveti: »DOVOLJ JE!« Odmevi mi dokazujejo, da me v mojih prizadevanjih podpira ogromna tiha večina, ki pa se očitno ne želi izpostaviti v javnosti z odločno besedo podpore in zahtevo po spremembi negativnega stališča podrejenih marionet na vodilnih položajih. Vsem tem podpornikom in somišljenikom skromna zahvala in naj vedo: umika na moji strani ni in ga ne bo!
Dovolj imam življenja z nepospravljeno preteklostjo, ki nekaterim tako ustreza. Želim si miru in pravega, pristnega medčloveškega sožitja, želim si trenutka, ko bomo mi, povojna generacija in vse generacije za nami, do najmlajših, lahko odložili ta strašni nahrbtnik spominov na zločine obeh strani, ki sploh niso naši in ga postavili v kot ter zaživeli, obremenjeni zgolj z vsakodnevnimi lastnimi skrbmi in lastnimi spomini.
Še bolj pa moti in je zelo poveden molk in ignoranca vseh političnih strank do tega izpostavljenega, še kako moralno zavezujočega problema! Političnih strank, ki se ne zavedajo, ali pa nočejo zavedati, da so vse po vrsti zasnovane in ustanovljene na deklarirano visoki moralnosti svojih osnovnih političnih opredelitev in poslanstva nasploh! Kakšna gnojnica!
Ne smemo pa biti enostranski in krivični do odločujočih oblasti, kajti v Sloveniji obstajajo tudi uradne romske organizacije in tudi posamezni ugledni Romi, ki bi morali in bi lahko povzdignili svoj glas v tem primeru. Moj odkrit očitek jim gre zato, ker stojijo pasivno ob strani in jih takšno, skrajno žaljivo in ponižujoče obnašanje večinskega naroda do njihovih nesrečnih prednikov očitno sploh ne zanima. Kje ste, gospod Muc in ostali? Ali je vaš odnos samo privzgojena refleksija obnašanj in odnosov iz preteklosti, katerih nesporne žrtve so Romi skozi vso zgodovino vselej bili? Ali pa morda po tihem celo pristajate na oznako manjvrednosti, ki so jo vašim pobitim prednikom nalepili partizanski morilci? Naj vprašam še enkrat: »Kje ste, gospod Muc in ostali?«
Najbolj pa me moti ugotovitev, da se Varuh človekovih pravic in Zagovornik enakosti, dva uradna oblastvena organa ne oglasita in odreagirata na na to patološko situacijo, kakršna je nastala po zaslugi enega, morda dveh stricev iz ozadja, ki še vedno noče, ali nočeta doumeti, da se čas »naše« neomejene oblasti in zaukazane enostranske miselnosti nepreklicno izteka in da je samo vprašanje časa, kdaj se bo pod težo že odkritih resnic, pričela nepovratno odstirati prava podoba preteklosti in sedanjosti in se bodo Slovenceljni začeli zavedati, da so in morajo biti Slovenci, če kot narod želimo sploh preživeti!
Strupenih zeli in plevela nikakor noče biti konec in zastrupljanju naroda z permanentnimi lažmi tudi še ni videti pravega konca. Toda vsakega natega enkrat mora biti konec! Upam lahko in hočem upati, da bo današnji slovenski model pretkano zasnovane »demokracije« po rdečih zamislih in diktatu , v dogledni prihodnosti zamenjala pametna, premišljena, predvsem pa politično in ekonomsko kolikortoliko zrela DEMOKRACIJA, ki si jo slovenski narod skozi vso prestano nasilno in nadvse krvavo zgodovino nedvomno zasluži! Še zlasti in predvsem naša mladež!
Ampak ne zgolj na deklarativni ravni, pač pa povsem stvarno, z oprijemljivimi dejanji in odločitvami! Zavedam se, da je pred nami še dolga pot, a tolaži me nesporna ugotovitev: »Biološka pot v prihodnost velja za vse enako, mar ne in nič ni zacementirano za večno! Še najbolj boleče in dokazano, so to ugotovitev občutili Nemci, ko se je sesul v prah njihov Tisočletni rajh. Toda Nemci kot narod, so vendarle zmogli kolikortoliko spodobno katarzo. Pa mi?
Peter Hribar, Cerknica
