Novinarka Eugenija Carl trdi, da v svojih prispevkih obravnava teme temeljito, poglobljeno in preiskovalno. Njeno delo naj bi bilo podkrepljeno z dejstvi. Težava je, da je bila pri svojem delu glede »črne« gradnje Türkovih na Parecagu nad Sečovljami pristranska in ni predstavila vseh dejstev in okoliščin, ki govorijo v drugi smeri, kot je bilo predstavljeno gledalcem.
Trdi, da sem njeno delo načrtno postavil v politični kontekst z zapisom, da »je oznanjala, da je Vitoslav Türk vplivni član SDS, ker ji je šlo to v kontekst, zamolčala pa je, da je Vitoslav Türk brat nekdanjega levičarskega predsednika republike, ker ji to ni šlo v kontekst«. Pri tem je v popravku zatrdila, da je za zgodbo o črnograditeljstvu Vitoslava Türka povsem nerelevantna informacija, kdo je njegov brat in kateri politični opciji pripada, zato ni bilo nobene potrebe, da bi ga omenjala. Nadaljuje, če bi ga omenjala, bi želela, da je njeno poročanje senzacionalistično, to pa ni bil namen. Zanimivo, da Carlova pri tej argumentaciji ne sprevidi svoje nelogičnosti.
Novinarka nikjer niti ne skuša razložiti, kako naj bi bilo njegovo vplivno članstvo v SDS relevantno za postopke glede gradnje v Parecagu.
V svojem članku nisem nikjer trdil, da ima Türkova najbližja sorodstvena povezanost z nekdanjim predsednikom republike Danilom Türkom kakšen vpliv na zadevo »črne« gradnje, pač pa sem opozoril: novinarka Carlova je v svojem prispevku na začetku te zgodbe sama poudarila, da je Vitoslav Türk »vplivni član SDS«, ni pa omenila, da je tudi brat nekdanjega predsednika. Po njenem je torej to, da je Vitoslav Türk »vplivni član SDS«, relevantno glede gradnje v Parecagu, to, da je hkrati brat nekdanjega predsednika, pa ni!? Pri tem novinarka nikjer niti ne skuša razložiti, kako naj bi bilo njegovo vplivno članstvo v SDS relevantno za postopke glede gradnje v Parecagu.
Vsekakor ne drži, da zbrani dokumenti in okoliščine v celoti pritrjujejo novinarkinim ugotovitvam, kot trdi ona. Nasprotno. Res je, da je gradbeni inšpektor z odločbo ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo, to je oznaka za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. To njegovo odločbo sem v članku tudi jasno navedel, obravnaval. Seveda pa ugotovitve inšpektorja, katerega odločba je postala tudi pravnomočna, niso bile ustrezne dejanskemu stanju.
Türkovi so namreč imeli za gradnjo veljavno gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da gradnja ni bila nezakonita, pač pa neskladna. V čem so bistvene razlike med obema, sem podrobno razložil v članku. Pri neskladni gradnji lahko zavezanec v novem postopku pridobi spremenjeno gradbeno dovoljenje, s katerim legalizira tisti del, ki ni bil v skladu s prej izdanim gradbenim dovoljenjem. To je tudi najpogostejša rešitev v takšnih primerih.
Poleg tega je sam gradbeni inšpektor le dan pred izdajo svoje odločbe v pogovoru za časnik Delo izrecno povedal, da gre pri gradnji Türkovih samo za neskladno gradnjo! To je Carlova v svojih prispevkih zamolčala, niti ni poiskala obrazložitev, zakaj je inšpektor le dan pred izdajo odločbe trdil povsem drugače, kot je potem zapisal v odločbi. Inšpektor je kasneje celo sam priznal, da je v zvezi s tem postopkom nanj pritiskalo »vodstvo inšpektorata«. Strinjam se s Carlovo, da odločba inšpektorja pravi, da gre za nelegalno gradnjo, toda v članku sem podrobno argumentiral, da so te ugotovitve napačne.
Iz njenega popravka izhaja, kot da je problem, če so podlaga za moje sklepanje navedbe anonimnih gradbenih inšpektorjev, ki se ne strinjajo z ravnanjem inšpektorja v tem konkretnem postopku. Carlova kot izkušena novinarka dobro ve, da so viri za novinarja svetinja in se jih ne razkriva, razen če se sami s tem strinjajo. Naj se vpraša: kateri sodnik pa bi javno napadel sodbo drugega sodnika? Kateri tožilec bi napadel obtožnico drugega tožilca? Enako velja za gradbene inšpektorje.
Če bi kdo kaj podobnega storil javno, bi sledile sankcije. Lahko samo znova zatrdim, da so moji viri izredno zanesljivi in odlični strokovnjaki. Ne vem, zakaj pri tem novinarka uporablja besedno zvezo, da »naj bi« bili za mojimi navedbami gradbeni inšpektorji. Zakaj »naj bi«? Mar mi novinarka očita, da lažem, si izmišljujem? To je zavajanje.
Zopet ponavlja napačno razlago s piranske občine, ki jo zagovarja tudi z njo tesno družinsko povezana vodja urada za okolje in prostor Manca Plazar, in sicer da naj bi bilo zemljišče, na katerem stoji gradnja Türkovih, kmetijsko. Novinarka tudi zavaja, češ da ne držijo moje trditve v članku, da sprememba lastništva ne more biti podlaga za spremembo namenske rabe. Pravi, da razlog za spremembo namenske rabe pri Türkovih ni sprememba lastništva, pač pa sprememba rabe iz kmetije v nastanitveni objekt.
Skušal bom biti čim bolj jasen. Namembnost zemljišča (stavbno, kmetijsko …) občina, ki je izvirno pristojna za urejanja prostora, določi glede na primernost zemljišča in ne glede na lastništvo. Če je bilo zemljišče določeno za stavbno, potem je stavbno in ni kmetijsko. Če bi bila kmetija zaščitena, je ne bi bilo mogoče prodati nekomu (Türkovim), ki ni kmet. Tudi je ne bi bilo mogoče razdeliti.
Ker kmetija ni bila zaščitena, se je lahko prodala in razparcelirala. Zakaj je za del tega razparceliranega zemljišča, ki ga je kupil sosed in na katerem je stala stanovanjska stavba za kmetijo, pred nekaj leti lahko pridobil gradbeno dovoljenje za stanovanjsko stavbo? Če gre za zemljišča znotraj enake namenske rabe prostora, zakaj se problematizira status zemljišča Türkovih?
Prav sprenevedava pa je njena trditev, da z družino Kočevar-Plazar nima nobenih tesnih povezav.
Sprememba lastništva ne more vplivati na funkcijo zemljišča. Na primer tudi gradbeno dovoljenje se ne nanaša na lastnika. Ko se hiša proda, ima gradbeno dovoljenje, čeprav je lastnik druga oseba. V trenutku, ko so Türkovi kupili parcelo, je bila nedvomno stavbna in je ni mogoče šteti za kmetijsko. V kakšnem postopku pa je bilo spremenjeno stavbno zemljišče v kmetijsko?
Občina Piran ima v veljavi še vedno prostorske ureditvene pogoje (PUP). Sprememba namembnosti zemljišča je predpisana v prostorski zakonodaji in pomeni obsežen postopek. S kakšnim postopkom je občina domnevno spremenila namembnost? Ali je bil o tem obveščen lastnik zemljišča? Na vsa ta vprašanja Carlova, kljub njeni »temeljitosti in poglobljenosti«, ni odgovorila ne v svojem »popravku« ne v svojih prispevkih.
Prav sprenevedava pa je njena trditev, da z družino Kočevar-Plazar nima nobenih tesnih povezav. Nekdanji vodja urada za okolje in prostor na občini Piran Boris Kočevar je njen (novinarkin) nekdanji mož. Sedanja vodja tega istega oddelka Manca Plazar je Kočevarjeva sedanja žena. Zakonca Kočevar-Plazar imata otroke, ki so v razmerju polbratov oziroma polsester s sinom Carlove iz nekdanje zveze s Kočevarjem. In zdaj novinarka trdi, da ne gre za nobene tesne povezave!? Nedvomno bi se morala iz obravnavanja te teme glede na kodekse novinarjev izločiti, saj gre za konflikt interesov. Vendar tega žal ni storila, svojo družinsko povezanost je zamolčala tudi gledalcem.
Nikjer nisem trdil, da sta Kočevar ali Plazarjeva odločala v tej zadevi, sem pa poudaril, da je Kočevar izdajal dokumente, v katerih je bilo jasno navedeno, da je obravnavano zemljišče stavbno. Zdaj pa njegova žena Plazarjeva v prispevkih Carlove v imenu občine razlaga, da gre za kmetijsko zemljišče. S tem ravna v škodo Türkovih. Ni torej res, da občinska vodstvena uslužbenca (nekdanji in sedanja) nimata nobene vloge pri utemeljevanju statusa tega zemljišča, ki je pomemben glede legalnosti gradnje.
Bralci naj sami presodijo, kdo je bil pri obravnavi te teme bolj temeljit, novinarka RTV Slovenija ali jaz.
Popravek in prikaz nasprotnih dejstev iz članka Lov na hišo družine Türk
Avtor Nenad Glücks je v uvodu članka z naslovom Lov na hišo družine Türk, objavljenega dne 28. 8. 2017 v reviji Reporter, med drugim zapisal: »Pred štirimi leti in pol je novinarka RTV Slovenija Eugenija Carl objavila enega od svojih bombastičnih prispevkov /.../« In nadaljuje: »Razkrivamo novinarkine družinske naveze /.../«, kar v nadaljevanju tudi naredi. Ob koncu še zapiše, naj bi Carlova imela »vlogo medijske eksekutorke«.
Novinarka RTV Slovenija Eugenija Carl obravnava teme v svojih prispevkih na temeljit, poglobljen, preiskovalen način. Dejstvo je, da je informacije, ki so bile tema njenega zapisa, pridobila pri določenih virih in jih skrbno preverila na različnih straneh, zato njenega dela nikakor ne gre jemati kot »bombastičnega«, ampak kvečjemu kot kredibilnega, večkrat preverjenega in podkrepljenega z dejstvi. Ne drži, da bi novinarka v članku tendenciozno objavila, »da zdaj pa Türkovi res nimajo nobenih možnosti ....«, pač pa je navedla, da »Türkovi nimajo več veliko maneverskega prostora, ker so inšpekcijske in druge odločbe že pravnomočne ....«
Navedbe, da je »oznanjala, da je Vitoslav Türk vplivni član SDS, ker ji je to šlo v kontekst, zamolčala pa, da je Vitoslav Türk brat nekdanjega levičarskega predsednika republike, ker ji to ni šlo v kontekst«, so načrtno postavljanje novinarkinega dela v politični kontekst. Za zgodbo o črnograditeljstvu Vitoslava Türka je informacija, kdo je njegov brat in kateri politični opciji pripada, povsem nerelevantna, zato ni bilo nobene potrebe, da bi ga omenjala. Tako bi novinarka ravnala, v kolikor bi želela, da je njeno pisanje senzacionalistično, kar pa ni bil njen namen. Glede zapisa »Dokumenti in okoliščine v tem primeru kažejo, da je zgodba vseeno drugačna, kot jo oznanja novinarka, ki je v tesnih družinskih povezavah s piransko občinsko uradnico, ki ima v tej zadevi izredno pomembno vlogo«, je potrebno poudariti, da zbrani dokumenti in okoliščine v celoti potrjujejo novinarkine ugotovitve.
Dejstvo je, da je članek nastal na podlagi uradni dokumentov: pravnomočne inšpekcijske odločbe, iz katere izhaja, da imajo Türkovi nelegalno, torej črno gradnjo, in ne zgolj neskladne gradnje, kot se želi sedaj prikazati v članku. V naravi je objekt, glede na izdano gradbeno dovoljenje, predimenzioniran in zamaknjen, odstopanja pa tako velika, da se s spremembo gradbenega dovoljenja ne dajo popraviti in objekta legalizirati. Iz izjav UE Piran tudi izhaja, da za tak objekt ni več mogoče pridobiti novega gradbenega dovoljenja, glede na to, da tam ni več kmetije. Inšpektoratu za okolje so bili že od začetka vodenja postopka na voljo vsi občinski dokumenti, odločbe upravne enote, ministrstva za okolje, upravnega sodišča. Zato ni dvomiti, da v kolikor ni bila zgodba taka, kot se sedaj želi prikazati v članku, bi bila tudi odločba inšpekcije drugačna.
Glede navedb o vlogi uradnice, s katero naj bi bila Carlova tesno povezana, je očitno, da želi avtor članka s tem ustvariti vtis, da občinska uradnika Manco Plazar in Borisa Kočevarja prikaže kot tista, ki naj bi o zadevi odločala, kar ne drži. Omenjena uradnika nista odločala in ne odločata ne v zadevi Türk ne v kateri koli drugi individualni zadevi.
Uradniki v lokacijskih, urbanističnih ... informacijah zgolj izpišejo vsebino iz prostorskih aktov. Zato so navedbe, da ima omenjena urednica v zadevi Türk izredno pomembno vlogo, zmotne in zavajajoče. Potrdila o namenski rabi, iz katerega izhaja, da je zemljišče, na katerem stoji gradnja Türkovih, kmetijsko, so pripravile in podpisale druge osebe, kar vse je razvidno iz dokumentov, izdana pa so bila v letih, ko Plazarjeva še ni opravljala funkcije predstojnice občinskega urada za okolje in prostor. Prostorski akti so bili sprejeti pred prihodom obeh omenjenih uradnikov na občino. Seveda ima lahko vsak posameznik, tudi »neimenovani anonimni gradbeni inšpektorji«, svoje mnenje, vendar ta mnenja ne morejo biti relevantna v konkretnih pravnih postopkih. »Odkritja« odvetnice Türkovih oziroma »nove okoliščine«, kot jih imenuje avtor članka, je novinarka v prispevku ustrezno in korektno navedla, zato očitki o tem, da je zadeve zamolčala, kar izhaja celo iz pripisa na naslovnici Kaj je zamolčala Eugenija Carl, niso resnični.
Carlova je v prispevku korektno navedla vse bistvene pomisleke Türkovih. Navedbe v članku, da so Türkovi od občine zahtevali dokument o spremembi zemljišča iz stavbnega nazaj v kmetijsko, vendar ga niso mogli dobiti, ker so jim z občine odgovorili, da ne obstaja, so zavajajoči. Ker je sprememba namenske rabe možna samo prek sprememb prostorskih aktov, zakonodaja takih potrdil, kot so jih zahtevali Türkovi, sploh ne predvideva. Prav tako so zavajajoče navedbe v članku, za katerimi naj bi stali (spet!) anonimni inšpektorji, da sprememba lastništva ne more biti podlaga za spremembo namenske rabe. Razlog za spremembo namenske rabe pri Türkovih ni sprememba lastništva, pač pa je sprememba rabe iz kmetije v nastanitveni objekt.
Navedbe odvetnice Türkovih Nataše Pirc Musar, da kljub vsem izpolnjenim pogojem v grafičnem delu prostorskih aktov Občine Piran ni bil narejen ustrezen popravek statusa, kar jim onemogoča legalizacijo, so zavajajoče. Navodila ministrstva za okolje občini so bila jasna: občine ne morejo več popravljati morebitnih napak v planu, sprememba namenske rabe je mogoča zgolj s sprejetjem novega občinskega prostorskega načrta. Če bi občina v obstoječe plane samovoljno vnesla kakšno spremembo, bi bilo to nezakonito. Prav tako so zavajajoče navedbe pod mednaslovom Sosed lahko mirno gradi, kjer se navaja opozarjanje Nataše Pirc Musar, češ da sosed Türkovih lahko gradi in da je pridobil gradbeno dovoljenje ter da zanj veljajo drugi predpisi. Stanovanjska hiša sosedov je legalna gradnja in je nesporno stavbno zemljišče, saj je od nekdaj stala na stavbnem delu nekoč enovitega zemljišča. Novinarka Carlova z družino Kočevar - Plazar nima nobenih tesnih povezav. Trditve v članku, da gre za enovito družino Kočevar - Plazar - Carl, so neresnične, z zapisom, da lastniki očitno niso »pravi«, pa se očitno poskuša v javnosti ustvariti vtis, da novinarka kot tarčo izbira samo osebe z določenega političnega pola in nad njimi izvaja medijsko eksekucijo, kar prav tako ne drži in je zapis do novinarke žaljiv.
Eugenija Carl, ki jo zastopa Odvetniška družba Čeferin in partnerji, o. p. - d. o. o.
