Spričo vse bolj obupnih razmer v domovini bo v dobrih dveh tednih med bralci knjiga Dvanajstero zidov. Nosilna podoba je iz Hude Jame, odkrite v letu, ki je enako oddaljeno tako od začetka kot od konca časa, s katerim se knjiga ukvarja, iz leta 2009. Prve raziskave pretresljivega grobišča so pokazale, da so nesrečnike (in nesrečnice!) zazidali za enajstero pregrad. A dvanajsta je tista, ki se je leta 1945 spustila na nekdaj enoten prostor stare celine in jo razdelila »od Baltika do Trsta«, kot se je v prispodobi leta 1946 v Fultonu izrazil Winston Churchill. Knjiga je tako kronika slovenske tranzicije zadnjih let: dvanajst enot šteje osemsto strani, opremljeno je s 1300 opombami, 40 strani dolgo spremno besedo, bibliografijo, imenskim kazalom, ki ima 800 enot, in s pretresljivo ilustracijo naslovnice, grafike člana francoske Akademije lepih umetnosti Vladimirja Veličkovića. Knjiga je tisto, kar ni mogoče brati nikjer drugje v Sloveniji. Prav zato je ni hotela izdati nobena založba. Zato je bila ustanovljena nova založniška hiša, ki ima prav tako ime, kakršnega je uporabil Primož Trubar, ko je leta 1551 izdal katekizem in abecednik. Tedaj se je pod knjigi podpisal s psevdonimom philopatridus illiricus, ilirski rodoljub. Založba nosi prvi člen dolgega imena, philopatridus, kar pomeni rodoljub, v vseh smislih besede.
Dvanajstero zidov je kritika slovenske družbe v tranziciji. Uperjena je zoper vse tiste, ki so pobujeni z mislijo, da leta 1990 ni potrebno ničesar spremeniti, prispevali k podobi današnje, razkrajajoče se domovine. Predvsem meri na Milana Kučana in njegovo zaledje v medijih, presenetljivo, v tistih, ki sprevrženo vzdržujejo takšen standard ne glede na postmoderno občutje sveta. Tu mislimo na Delo, predvsem na njegove »kulturne strani« in na sivo-žoltega škrata slovenske kulturne publicistike, na urednika priloge Književni listi Petra Kolška ter na vse, ki se mu v takšnem početju pridružujejo. Knjiga razumljivo kaže na vzrok takšnega vedenja, pravkar omenjene osebe »opravičuje« z naslednjo obrazložitvijo: Sicer drugače tudi ravnati ne morejo. Slovenski hozjajin, ki je od časov predsedovanja CK ZKS v domovini obdržal prav toliko oblasti, kot jo je imel pred začetkom usodnih sprememb konec osemdesetih let, je svoj vzpon začel tedaj, ko je celovita obnova rdečega vzorca že razkrojila prvine demokratičnosti, ki jih je v tedanjo družbo vnesla renesansa konca šestdesetih let. Milan Kučan je lahko napredoval po totalitarni hierarhiji samo tako, da je odobraval, kasneje pa tudi že odrejal nedemokratične mehanizme, s katerimi si je – zunaj vsakršne legitimnosti, ki bi jo podelili ljudje –, tedanja oblast zagotavljala preživetje.
Milan Kučan je v svojem predsedniškem mandatu podelil slovenskim kulturnikom visoka državna priznanja, a s tem jih je – nevede ali hote? – zavezal k enaki praksi. Postavil jih je posledično nad zakone etike, morale in zgodovinskega prav, nad eksistenco človeka kot posameznika samega. Ko je Ivo Svetina v najvišjem hipu svete vojne za ohranitev proračunske pralnice denarja v kulturi (ministrstva) odrekel – s hudo opazno diskvalifikacijsko kretnjo – ljudem pravico do politične izbire: razglasil jih je za »zbegano in poneumljeno ljudstvo« –, smo začutili priložnost (in moč) oblikovati celostno pojasnjevalno formulo takšne »drže«: »Odtujenost in prezir do človeka (zbegano in poneumljeno ljudstvo) nista nerazumljiva. Ivo Svetina skupaj z drugimi »kulturniki« sebe dojema kot vzvišenega nad zakoni družbe in medčloveških odnosov (branje), zato se je treba vprašati, od kod mu takšna samozavest. Odgovor: dedna je. Izhaja iz partijskega pedigreja: podeljena je bila v revoluciji, prva generacija jo je udejanjila s tujo krvjo, vendar je že takoj zatem poskrbela za to, da se je prelita kri obrestovala v lagodnem življenju družbenih privilegijev. To so dedovali njihovi sinovi ali pač tisti, ki so z njo (in njenimi službami) sklenili 'zavezo'.«
»Zbegano in poneumljeno ljudstvo«, kot ga je označil Ivo Svetina, je izraz, na katerega je Kučanova skupina ves čas računala. Nad zakoni etike in morale si lahko zgolj, če ljudi, ki tvojo politično »legitimnost« sploh omogočajo, dojemaš kot potrošno blago v trgovini oblasti. Tu sta Peter Kolšek in Milan Kučan identična, kot nekakšna brata v obupu. Pridružujejo se jima vsi tisti, ki so pamet tržili za »žamet«, prvenstvo za lečo: primanjkljaj svojih sposobnosti, talentov in kar je še podobnih reči so menjali za vdanostno službo princem rdeče teme; kot si včasih vstopil v partijo, če si hotel napraviti kariero, tako moraš danes skloniti hrbet in izpovedati tranzicijski kredo, če želiš v tej družbi karkoli pomeniti. Ljudje, ki ne prisegajo na svetinje, kot so enobe, Tito, pozitivnost povojne zgodovine in avantgardna vloga rdeče gverile v dozdevnih procesih osamosvojitve pa izbrisani, v vrhu sodobne Slovenije, ukrojene po Kučanovem kriteriju, nimajo kaj iskati.
Dvanajstero zidov je tako najprej kronika slovenske hlapčevske izprijenosti pod komunizmom in njegove pokvarjenosti. Knjiga z akribično natančnostjo analizira patološke vzorce vedenja pri skoraj tisoč osebah, ki jih predstavlja kot predmet svoje analize. Od Tomaža Ertla, vojnih in povojnih revolucionarjev do ljudi, ki so uničevali vsakršno možnost renesanse na demokratičnem polu slovenske družbe.
Bralstvu Reporterja bo knjiga domača: njena osnova so teze za članke, ki so v reviji izhajali od njenega začetka. Da bi postala domača slovenski javnosti pa se ni bati: prepovedali, zamolčali ali razkričali jo bodo. Njena vsebina je za današnjo Slovenijo preveč alarmantna, da bi jo smel brati najširši sloj ljudi.
Na koncu si želimo zgolj to, da bi imela usodo prepovedanih knjig. Iz njih se je – od Trubarja – naprej pač mogoče največ naučiti.
Izid Dvanajsterih zidov bo zunaj 4. novembra. V prednaročilu samo 25 evrov, redna prodajna cena 32 evrov.
Naročila na telefon 070 356 500 ali elektronski naslov: dvanajstero.zidov@gmail.com