Uvrstitev slovenskih nogometašev na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki je eden največjih uspehov slovenskega športa. Se Sloveniji v tretjem nastopu na katerem od velikih nogometnih tekmovanj obeta kaj več od zgolj hitrega slovesa?
Več kot pol milijona Slovencev, ki so gledali srečanje, se je ob zmagi Slovenije nad Rusijo najmanj nasmehnilo. Precej jih je s stisnjeno pestjo evforično boksnilo v zrak, blazino ali soseda na kavču. Nekateri so kričali. Metali petarde. Tudi tisti, ki jih nogomet ne zanima, v dneh po tekmi niso mogli spregledati novice o uspehu slovenskih nogometašev. Odzivi so bili od brezbrižnosti do zavijanja z očmi, verjetno se je kdo zmage tudi prestrašil. Nam bodo Rusi zaprli pipice s plinom? Nas bo letošnjo zimo zeblo?Kljub močnim čustvom, ki jih je zbudil nogometni obračun in že kar dramatičen razplet v Ljudskem vrtu, se Sloveniji ni bati negativnih posledic zmage nad nogometno velesilo. Gospodarski interesi so v takih primerih močnejši od nacionalnega ponosa, in poslovnež Janez Škrabec, ki veliko posluje z Rusijo in je po tekmi potožil nad grozečo izgubo poslov, se je šalil.
Tudi če bi bili ob plin, nas bo grel uspeh nogometašev, bodo rekli najbolj navdušeni navijači. Reprezentanca je z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo obudila razpoloženje, kakršno je v Sloveniji nazadnje bilo pred sedmimi leti ob prvenstu v Južni Koreji in na Japonskem.
Feniks iz pepela
Zapuščina zlate Katančeve generacije je bila v nekaj klavrnih letih edina tolažba naših nogometnih navijačev, ki so tri zaporedna kvalifikacijske cikluse doživljali predvsem razočaranja. Za evropsko prvenstvo 2004 smo se še borili v dodatnih kvalifikacijah s Hrvati, potem pa je šlo samo navzdol. Mundialu 2006 in Euru 2008 nismo bili niti blizu. Pesimisti so se odpovedovali upanju, da bomo še kdaj videli Slovenijo na največjih tekmovanjih.
Tudi uvod v zadnje kvalifikacije ni bil posebno prepričljiv, še po tekmah letošnje pomladi smo lahko tožili nad zapravljenimi priložnostmi in pričakovali negotova september in oktober. Sklep je bil zato sijajen. Povožena Poljska v Mariboru, sredi Bratislave nadigrana Slovaška in nazadnje izločitev prepotentnih ruskih nogometašev, so nogometno zgodbo naredili za najprijetnejšo in najodmevnejšo temo letošnje jeseni.
Od kod Rusom tolikšna samozavest in argumenti za podcenjevanje Slovenije, se je treba vprašati po minulem tednu. Če so bili v Moskvi res boljši od Slovenije, nikakor niso bili prepričljivi, v Ljudskem vrtu pa vse do konca tekme, ko so se naši sami umaknili v obrambo, niso pokazali potrebne iniciative. Predsednik Rusije Dmitrij Medvedjev in milijarder Roman Abramovič sta bil najvidnejša ruska ugledneža, ki sta namesto pričakovanega uspeha spremljala že kar sramoten polom ruskih zvezdnikov.
Najboljši ruski igralec Andrej Aršavin, star že 28 let, tako zelo verjetno ne bo nikoli nastopil na svetovnem prvenstvu. Nasprotno gredo tja tujim nogometnim navijačem bolj malo znani Slovenci, ki so kakovostni zaostanek posameznikov nadomestili z moštvenim duhom in izredno borbenostjo. Selektor Matjaž Kek je svoje igralce vrhunsko pripravil in motiviral ter tako dokončno obračunal s kritiki, ki mu ne morejo več pod nos metati uspehov Srečka Katanca.
Srečanji, za gledalca sicer dramatični, nista prinesli čudežev, ki danes sodijo v slovensko nogometno mitologijo. Gol Mileta Ačimovića s sredine igrišča proti Ukrajini leta 1999, podaja v gol Osterca proti Romuniji dve leti kasneje in predvsem »čudežni« (takrat je v televizijskem prenosu vpil Igor E. Bergant) zadetek Mladena Rudonje, poklicnega napadalca, ki je v reprezentančnem dresu mrežo stresel šele v svojem 53. nastopu za izbrano vrsto in si z golom zagotovil status nesmrtnika. Proti Rusiji sta bila oba zadetka napovedovana in zaslužena po dobri igri v dotedanjem poteku tekem, a težko bi ju označili za spektakularna. Sta pa zato neprecenljiva.
VEČ V TISKANI IZDAJI
