Ljudje gredo narazen. Včasih mirno, drugič z grenkobo, solzami, jezo in besedami, ki bi jih bilo bolje zadržati. Razhodi so stari toliko kot odnosi sami. Novo pa je, da postajajo večdnevni spektakli, ki si jih občinstvo poželjivo ogleduje. Primer Boštjana Romiha razgalja, kako hitro zasebna čustvena zgodba postane javna afera, v kateri ima vsakdo svojo sodbo in pravico do virtualnega kamna.

Se je res treba spraševati, kaj se je zgodilo med dvema človekoma? Ne zato, da bi ugotavljali, kdo ima prav in kdo je koga prizadel. Nimamo vseh informacij niti pravice, da iz drobcev sestavljamo dokončne sodbe. Zakaj smo torej prepričani, da nam te informacije pripadajo? Kdaj je človeška intima postala javna last in zakaj menimo, da nam pripada vstopnica za prvo vrsto ob tuji bolečini?

Odgovor je neprijeten: ker jo kupujemo s kliki. Družbena omrežja so iz voajerstva naredila vsakdanjo navado, algoritmi pa donosen poslovni model. Šok, obtožba in čustveni izbruh so vredni več kot premišljenost in spoštovanje. Mediji, ki brez preverjanja prepisujejo objave z družbenih omrežij, vsak odziv prodajajo kot novo nadaljevanje zgodbe. Včerajšnji razhod postane afera, jutri analiza, pojutrišnjem nova naslovnica. Človek pa ostane brez zasebnosti.

To, da je nekdo znan, še ne pomeni, da je njegovo življenje javna razstava. Zanimanje javnosti ni isto kot javni interes. Prvo je lahko zgolj radovednost, drugo zahteva tehten razlog. Čustvena izpoved na družbenem omrežju ni dovoljenje za njeno množično medijsko potrošnjo, še manj opravičilo za javno sojenje, žaljivke in grožnje. 

V digitalni gladiatorski areni mediji ponudijo prizorišče, algoritmi prižgejo reflektorje, občinstvo pa zahteva še. Kdo je tu nedolžen? Urednik senzacionalističnega naslova? Portal, ki iz vsakega namiga iztisne klik? Ali uporabnik, ki z deljenjem in komentiranjem širi njegov doseg? Odgovornost ni enakomerno porazdeljena.

Mediji imajo profesionalno in etično dolžnost presojati, kaj je vredno objave, ne zgolj beležiti, kaj pritegne pozornost. Toda tudi uporabniki niso nemočni opazovalci. Vsak klik je glas za medijski prostor, ki ga soustvarjamo. Vsako deljenje podaljšuje zgodbo, tudi ko bi se morala končati.

Morda je čas, da se naučimo tudi ne klikniti. Ni vsaka zasebna drama novica in tuja ranljivost ni naša zabava. Človek ni gladiator, njegovo življenje ni predstava, njegov razhod pa ni javna last. Če tega ne bomo razumeli, ne bomo več imeli medijev, ki poročajo o družbi, temveč areno, v kateri družba za lastno zabavo žrtvuje človeka.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.