Zaradi njenih prizadevanj je Evropski parlament s prepričljivo večino podprl pobudo Inštituta 8. marec za vzpostavitev evropskega mehanizma za dostop do splava.

Niki Kovač nasprotniki radi očitajo histeriziranje in se zgražajo nad njenim z ideologijo motiviranim in v praksi včasih slabo premišljenim aktivizmom. Iz nje se tudi neutrudno norčujejo – zaradi njene telesne teže, zaradi pogostih solz, celo njeni neuspehi pri opravljanju vozniškega izpita so razlog, da jo ponižujejo.

Obenem jo redno podcenjujejo, in to še po tem, ko je s sodelavci z Inštituta 8. marec nanizala serijo odmevnih uspehov: od referenduma o vodi leta 2021, ki je demonstriral moč protivladnega in protijanševskega sentimenta, do aktualne pobude My Voice, My Choice, beleži več zmag kot porazov, za povrh na vedno večjih odrih.

Na bruseljskem odru je slavila ob koncu leta, potem ko je za pobudo za varen splav najprej zbrala 1,1 milijona podpisov državljanov EU, nato pa jo je podprlo še 358 evropskih poslancev, med katerimi je bilo tudi precej članov desnih, konservativnih strank.

Proti sta glasovala 202 poslanca, med njimi tudi vsi slovenski člani Evropske ljudske stranke, četverica iz SDS in Matej Tonin iz NSI, ki je v zadnjih tednih postal glavni sovražnik Nike Kovač in njenega inštituta.

Resnici na ljubo je podpora evropskih poslancev šele ena od faz dolgotrajnega postopka, ki je še kar daleč od cilja. Pred dobrim tednom in pol izglasovana resolucija namreč ni zavezujoča za Evropsko komisijo, ki naj bi pripravila predlog zakonodaje za vzpostavitev prostovoljnega finančnega mehanizma za zagotavljanje varnih umetnih prekinitev nosečnosti vsem ženskam, ki v svojih državah glede na nacionalno zakonodajo nimajo dostopa do tega.

Se pravi, ženske iz držav Evropske unije, kjer splav ni mogoč, bi lahko potovale v druge države članice in tam opravile poseg, ki bi bil krit s sredstvi EU. Evropska komisija je pobudo v obravnavo sprejela 1. septembra, do 2. marca mora nanjo odgovoriti in se izjasniti, ali bo dejansko šla v pripravo zakonodaje, pri čemer pa lahko pričakuje ostro nasprotovanje nekaterih članic.

Visoka podpora pobudi v Evropskem parlamentu je za Kovačevo in simpatizerje vseeno dober znak, da lahko prepričajo tako Evropsko komisijo kot tudi Svet Evrope.

Nika Kovač je pred časom napovedala, da bo konec kampanje My Voice, My Choice pomenil tudi konec njenega aktivizma in umik iz nevladnega sektorja, v katerem deluje zadnje desetletje. Do konca želi speljati zgodbo s pobudo, pravi – a kaj bo storila, če do sprejetja zakonodaje ne bo prišlo?

Ali pa če v Sloveniji pride do avtoritarne oblasti? Vrnitev »mucka« Janeza Janše bi jo morda lahko pripravila do tega, da ostane na Inštitutu 8. marec, toda ali se ji res da še štiri leta fajtati?

Ali morda iti kar v politiko, kjer bi jo mnogi njeni podporniki radi videli, pa čeprav to možnost slikovito zavrača: »Raje bi pela v mjuziklu, kot kandidirala za karkoli.«

Če je že dokazala, da ji vztrajnosti ne manjka, pa drugače ne daje vtisa nekoga, ki bi se dobro znašel v parlamentu ali v vladi. Njena mantra je nepopustljivo sledenje prepričanjem, za kompromise in poraze pa doslej ni pokazala pripravljenosti.

Sploh pa bi z vstopom v politiko sama postala nov obraz. Kaj je že rekla o njih? »Jaz sama imam poln kufer teh novih obrazov in mislim, da jih ima večina Slovenije.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.