Pred kratkim je umrl vaš dedek Božo. Iskreno sožalje. Se v redu počutite?
Hudo mi je. Dedija zelo pogrešam. Eden mojih najlepših spominov nanj je, kako se v gimnaziji skupaj učiva francoščino. Te dni veliko premišljujem o njem, o njegovem življenju, ki sta ga pomembno zaznamovali izkušnji taborišča med drugo svetovno vojno, ko je bil otrok, in zapora zaradi kritičnih pogledov, ko je bil študent, o vrednotah skrbi za najšibkejše, spoštovanja vsakega človeka in solidarnosti v skupnosti, razmišljam, kaj ta sporočila pomenijo za moje načrte za prihodnost. Ena od obljub, ki sem si jo dala, je, da začnem, ko se mi urnik vsaj malo sproti, obiskovati osvežitveni tečaj francoščine. To sem si obljubila zato, ker verjame, da mi bo učenje francoščine dalo občutek, da je še vedno ob meni, tako tudi premagujem izgubo.
Dedek Niko, s katerim si delite več skupnih življenjskih pogledov, pa je še na tem svetu? O čem se pogovarjata?
Babi Vero in dedija Nika vidim manj, kot bi si želela, zaradi službe sem namreč zelo malo v Sloveniji. Ko smo skupaj, predvsem njiju zanima, kako je z mano, ali sem zdrava, kako je z mojo sladkorno boleznijo, ali preveč delam, kako je v državah, v kateri sem bila. Ko pa sem v Sloveniji, vedno najdem nekaj ur za obisk. Odpeljem se k njima v Maribor. In tako kot onadva sprašujeta mene o tem, kako se počutim in kaj se mi dogaja, tudi jaz njiju, ko pridem na obisk, vprašam, kako z njima, kakšno je vzdušje v Mariboru, kateri so družbeni problemi, ki so tema njunih pogovorov s prijatelji. Zadnje čase mi vse pogosteje omenjata socialne stiske ljudi, me pa vseskozi opominjata, kako pomembna je civilna družba, da od tistih, ki so na oblasti, ne neha zahtevati ohranjanja in krepitve socialne države.