Pred kratkim je umrl vaš dedek Božo. Iskreno sožalje. Se v redu počutite?

Hudo mi je. Dedija zelo pogrešam. Eden mojih najlepših spominov nanj je, kako se v gimnaziji skupaj učiva francoščino. Te dni veliko premišljujem o njem, o njegovem življenju, ki sta ga pomembno zaznamovali izkušnji taborišča med drugo svetovno vojno, ko je bil otrok, in zapora zaradi kritičnih pogledov, ko je bil študent, o vrednotah skrbi za najšibkejše, spoštovanja vsakega človeka in solidarnosti v skupnosti, razmišljam, kaj ta sporočila pomenijo za moje načrte za prihodnost. Ena od obljub, ki sem si jo dala, je, da začnem, ko se mi urnik vsaj malo sproti, obiskovati osvežitveni tečaj francoščine. To sem si obljubila zato, ker verjame, da mi bo učenje francoščine dalo občutek, da je še vedno ob meni, tako tudi  premagujem izgubo.

Dedek Niko, s katerim si delite več skupnih življenjskih pogledov, pa je še na tem svetu? O čem se pogovarjata?

Babi Vero in dedija Nika vidim manj, kot bi si želela, zaradi službe sem namreč zelo malo v Sloveniji. Ko smo skupaj, predvsem njiju zanima, kako je z mano, ali sem zdrava, kako je z mojo sladkorno boleznijo, ali preveč delam, kako je v državah, v kateri sem bila. Ko pa sem v Sloveniji, vedno najdem nekaj ur za obisk. Odpeljem se k njima v Maribor. In tako kot onadva sprašujeta mene o tem, kako se počutim in kaj se mi dogaja, tudi jaz njiju, ko pridem na obisk, vprašam, kako z njima, kakšno je vzdušje v Mariboru, kateri  so družbeni problemi, ki so tema njunih pogovorov s prijatelji. Zadnje čase mi vse pogosteje omenjata socialne stiske ljudi, me pa vseskozi opominjata, kako pomembna je civilna družba, da od tistih, ki so na oblasti, ne neha zahtevati ohranjanja in krepitve socialne države.

Menite, da druga dimenzija obstaja?

Prve dni po pogrebu mi je bilo zelo težko. Iskala sem, česa bi se lahko oklenila, iskala odgovore na vprašanja, kako naprej. Od vsega mi je bila najbolj v tolažbo zgodba, ki mi jo je nekaj dni po pogrebu po telefonu povedala babi: ena njenih najboljših prijateljic je šla na grob, da bi dediju prižgala svečko. Medtem ko jo je prižigala in stala ob grobu, je na nagrobnik sedel kos in glasno zapel!

Zanimivo, kajne? Zato sem vas vprašala o vaših življenjskih pogledih na reči, o katerih človeštvo ves čas špekulira, v resnici pa vsi tavamo v temi, dasiravno naj bi bila na drugi strani po izpovedih številnih svetloba?

Zame osebno je ta drobna zgodba, ta pesem v tišini zdaj tisto, česar se oklepam in mi pomaga prebolevati izgubo dedka.

Zmoti me, ko o vas rečem kaj pozitivnega, ljudje začno takoj govoriti o tem, kakšen naj bi bil vaš oče, pa dedek in tako dalje. Mar ni zavržno, stoletja minevajo, a lov na čarovnice se nikoli ne konča?

Ko jaz nekoga spoznam, ga nikoli ne ocenjujem po tem, kdo so njegovi starši, od kod prihaja, kako premožen je, kaj dela in kakšno izobrazbo ima.

Primož Lavre

Seveda ljudi ocenjujemo glede na njihova dejanja, na odnos do sočloveka in kaj vse v življenju počno.

Tako je, tudi sama tako razmišljam. Mislim, da je to pravi odnos do sočloveka, odnos, h kateremu bi morali stremeti vsi v družbi. Dejstvo je, da so me pogosto ocenjevali glede na mojo družino, in počasi sem se s tem nehala obremenjevati. Sama drugih nikoli ne bom ocenjevala tako, kot so nekateri mene. Dejstvo pa je, da se moj oče pogosto ni strinjal z mojim dedkom in da jaz to tradicijo veselo nadaljujem. Zelo pogosto se moj pogled razlikuje od očetovega in dedkovega. 

Kljub temu pa se mi zdi, da nas povezujeta vsaj dve vrednoti, in sicer je prva to, kar sta me naučila tako oči kot dedek, da v družbi lahko sobivamo, tudi če se ne strinjamo v vsem. Prav zato smo navsezadnje lahko delovali kot družina, v kateri so različni pogledi. Druga vrednota, za katero sem najbolj hvaležna predvsem svoji mami Mojci, pa tudi očetu in vsem starim staršem, pa je ta, da se ne smemo nikoli uklanjati avtoritetam, ko te kršijo naše vrednote, ko delujejo proti skupnemu dobremu in da je edina vredna stvar, ki jo v življenju imamo, da se postavimo za stvari, v katere verjamemo in ohranjamo trdno hrbtenico.

Ste zadovoljni z akcijo zbiranja podpisov za varen in dostopen splav za vse ženske v EU?

Če bi me nekdo pred enim letom in pol vprašal, kako bo potekala kampanja, gotovo ne bi vedela dveh stvari, ki sta me presenetili: prvič, kako težko je zbrati 1 milijon podpisov – verjetno je ravno zato v vseh teh letih to uspelo samo desetim civilnim iniciativam. Drugič pa, da nam bo v Inštitutu 8. marec s trdim delom uspelo zgraditi res magično stvar: raznoliko vseevropsko skupnost. Kampanja My Voice, My Choice poteka po vseh državah Evropske unije, imamo skupine prostovoljcev, ki organizirajo zbiranja podpisov v živo. 

To so babice in dedki, mladi, učitelji in učiteljice, lastniki lokalov, ki v izložbe obešajo naše transparente, najrazličnejši ljudje, ki jim je skupno to, da se zavzemajo za človekovo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in da želijo boljšo prihodnost in drugačno Evropo. Zdaj smo blizu konca zbiranja, imamo že več kot 1.140.000 podpisov, minimalne pragove podpisov nismo presegli samo v sedmih državah, kot bi bilo potrebno, ampak že v osemnajstih. Vse to je dokaz, da trdo delo lahko prinese spremembe.

Se bo zakonodaja na Poljskem in na Malti, kjer ženskam pravico do svobodne izbire do splava močno omejujejo, z akcijo My Voice, My Choice spremenila?

Mogoče nam bo prav zaradi trdega dela in skupnosti, ki se je vzpostavila, uspelo zagotoviti, da se v Evropski uniji vzpostavi finančni mehanizem, ki bo omogočal ženskam iz držav, kot sta Malta in Poljska, ki ste ju omenili v vprašanju, da potujejo v države, kjer splav lahko opravijo in ga odslej tam opravijo varno, brezplačno in pod ustreznimi pogoji. Problemi z dostopnostjo varnega splava pa so tudi drugod po Evropi, a mehanizem, ki ga predlagamo, lahko te probleme odpravi.

Tudi sama sem podpisala vašo akcijo in se strinjam, da mora vsaka ženska imeti pravico do svobodne izbire. V Sloveniji je ta pravica odlično uzakonjena, čeprav me je pred kratkim, ko sem intervjuvala patologinjo, kar nekako stisnilo v prsnem košu, ko je razložila, da je pravica do splava v Sloveniji uzakonjena tudi v drugem in tretjem trimestru nosečnost, in to ne nujno iz zdravstvenih razlogov, pač pa tudi socialnih. Na primer: nosečnica dva meseca pred terminom poroda ostane sama, partner jo zapusti, finančno in materialno je popolnoma neopremljena, psihično se zlomi in se odloči, da otroka noče. Prošnjo obravnava komisija, ki jo odobri. Po mojem preverjanju komisija v Sloveniji odobri vse prošnje za splav ne glede na obdobje nosečnosti ali razlog. Plod usmrtijo z injekcijo kalijevega klorida, ki mu jo vbrizgajo točno v srce. Smrt je takojšnja in popolnoma neboleča. Priznam, da so me te informacije vseeno pretresle, kajti kljub zakonitemu in za plod nebolečemu splavu sem se zamislila – zaboga, ravnokar smo nekoga ubili?

Kolikor vem, to, kar ste opisali, ni res, saj zakon tega ne omogoča. V zakonu je zapisano, da lahko nosečnica splav na zahtevo opravlja do desetega tedna nosečnosti. Kasneje pa je možen, kadar je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda. O tem odloča zdravniška komisija. Tako da zagotovo nihče ne odobri splava v tretjem trimesečju zgolj zato, ker se ženska »odloči, da otroka noče«.

Ob tem pa bi omenila še dve dejstvi, ki se mi zdita pomembni. Prvo je, da je meja desetih tednov, ko se lahko opravi splav na željo nosečnice, najnižja meja v Evropi, najvišja je na Nizozemskem, kjer je splav na zahtevo dovoljen do štiriindvajsetega tedna. Drugo dejstvo, ki se mi pa tudi zdi pomembno, je, da je v Sloveniji prav zaradi pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki zagotavlja dostop do kontracepcije in solidnega izobraževanja glede reproduktivnih pravic, splavov vedno manj, v zadnjih 25 letih se je število zmanjšalo za dve tretjini.

Primož Lavre

Vaš podatek o zmanjšanju števila splavov drži, kar sem jaz rekla o drugem in tretjem trimestru, pa je tudi čista resnica. Da se v Sloveniji splavi zakonito opravljajo (tudi) v pozni nosečnosti, je za Reporter pred tedni razložila anatomska patologinja Mojca Velikonja, ki se s tem ukvarja v sklopu medicinske fakultete v Ljubljani. Je izkušena strokovnjakinja s točnimi informacijami. Zakonodaja, ki jo citirate, je v tem delu ohlapna, kajti zdravstveni razlog za splav (tudi) v drugem ali tretjem trimestru je lahko benigna lepotna malenkost, recimo zajčja ustnica, ki ni nezdružljiva z življenjem, poleg tega jo plastična kirurgija hitro popravi, razlog so lahko že omenjene socialne težave, skrhano psihično zdravje in tako dalje. Ampak, da se razumeva, kljub temu sem po temeljitem premisleku prišla do zaključka, da je vseeno boljše, če plod usmrtijo z injekcijo kalijevega klorida, kakor da nosečnico pustijo v stiski. Če ženska otroka noče, ga pač noče. Bolje je zakonito dopustiti splav, kakor pustiti, da gre k mazaču, stori samomor ali novorojenčka vrže v koš za smeti – Evropejci smo izjemno humani, a naši življenjski temelji so še vedno okrutni?

Definitivno okrutna je prepoved splava.

Se absolutno strinjam.

Zaradi te okrutne prepovedi ženske umirajo v poljskih bolnišnicah. Ena od stvari, ki je mene najbolj pretresla v tem letu in pol kampanje, so zgodbe poljskih žensk, nosečnic, ki so pripovedovale o tem, da je njihov največji strah med nosečnostjo obiskati zdravnika, saj vedo, da v primeru kakršnegakoli zapleta ne bo poskrbel za varnost njihovega življenja in da jih bo celo lahko prepustil smrti. Druga stvar, ki se mi zdi okrutna, pa je, da ljudje, ki prepovedujejo splave, dobro vedo, da prepoved števila splavov v resnici ne zmanjša, povzroči zgolj to, da so ti splavi še vedno opravljeni, ampak opravljeni v razmerah, ki niso varne, ki prinesejo številne zdravstvene zaplete, marsikdaj tudi smrt. Natančneje, zaradi nevarnih splavov vsako leto umre 39 tisoč žensk.

Tudi v Sloveniji smo že bili priča primeru, da farmacevtka v eni od lekarn stranki ni hotela dati kontracepcijskega sredstva.

Kontracepcija je del svobodnega odločanja o rojstvu otrok in zaradi tega naša ustavna pravica. Nedopustno je, da se kdorkoli znajde v situaciji, ko jim lekarnar oziroma lekarnarka zavrne jutranjo tabletko ali pa kontracepcijo in jih sploh v ruralnih okoljih pošlje v oddaljen kraj po tisto, kar nujno potrebujejo. Zaradi tega sem sama zelo vesela, da so se v parlamentu odločili, da spremenijo zakon o lekarniški dejavnosti tako, da se to ne more več zgoditi in da se nobena ženska, ki bo potrebovala jutranjo tabletko ali pa kontracepcijo, ne bo več znašla v okoliščinah, ko bi ji nekdo jemal to ustavno pravico.

Se razumete z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem? Ste mu morda kdaj dejali, da je bilo njegovo ravnanje v aferi farmacevtka sramotno in nedopustno?

Ta afera je nesprejemljiva in o tem sem večkrat govorila za najrazličnejše medije. Tudi za vaš časopis ravno v najinem intervjuju. Kar se pa tiče župana, pa imam do njega enak odnos kot do vseh politikov: kritična sem, ko ne delujejo v redu, v dobro ljudi in skupnosti. Nazadnje sem gospoda ostro kritizirala, ko je v času srbskih protestov proti korupciji, ki je privedla do tragedije v Novem Sadu, držal »štango« svojemu prijateljčku Aleksandru Vučiću.

Potegnili ste me za jezik. Podpora Vučiću je nedopustna.

In v Inštitutu 8. marec smo bili prvi, ki smo se resno odzvali na nesprejemljivo Jankovićevo podporo Vučiću. V prvem komentarju smo napisali »you had one job«, s čimer smo ciljali na to, da bi morala biti osnovna naloga vsakega politika v tem trenutku podpora srbskim študentom, ki se borijo proti korupciji, zahtevajo drugačno prihodnost. S svojim ravnanjem je Janković samo razkril, kakšno politiko v Srbiji že leta podpira in da tudi tragedija v Novem Sadu te brezpogojne podpore ni spremenila.

Kako se vi spopadate z napadi, ki jih od najrazličnejših trolov doživljate na internetu? Upam, da vas ne prizadenejo več, kajti bitka z njimi je bitka z mlini na veter?

Tudi ko se napadi usmerjajo osebno name, skušam videti širšo sliko, problem razumeti sistemsko, saj vem, da nisem edina, ki doživlja kaj podobnega, saj je to svetovni pojav. Eden izmed glavnih namenov tovrstnih napadov je predvsem poskus utišanja kritičnih glasov, in tega se je treba zavedati vedno znova in poskrbeti, da ne utihnemo ter da delo, v katerega verjamemo, nadaljujemo. 

Druga stvar, o kateri se zadnje čase z ekipo Inštituta 8. marec veliko pogovarjam, pa je pojav lažnih pogledov. To je naslednja stopnja lažnih novic, to so lažni pogledi na lažno resničnost, ki jo avtoritarni voditelji ustvarjajo predvsem z ustvarjanjem lažnih profilov, ki na prvi pogled delujejo kot resnične osebe, s katerimi širijo sovraštvo in ustvarjajo lažnive komentarje. S porastom umetne inteligence to poteka še veliko hitreje. Pri tem ne govorimo samo o »kleteh«, govorimo o podjetjih, ki se ukvarjajo samo s tem. In zakaj to počnejo?

Da diskreditirajo tiste, ki se jim zde nevarni?

Zato, da dosežejo svoje politične in ekonomske interese. Ustvarjajo lažno resničnost, lažen pogled na družbeno realnost in skušajo ustvariti svet, v katerem smo prepričani, da samo oni pomenijo rešitev. Pri tem ne izbirajo sredstev, širijo laži, prirejajo informacije in demonizirajo posameznike in skupine ljudi. Kritične glasove, ki so osnova demokracije, pa vidijo kot glavno nevarnost, zato jih sistematično diskreditirajo.

Zato je vaš inštitut pripravil akcijo Samo ljubezen? Kako napreduje?

Kampanja Samo ljubezen je naš projekt, ki odgovarja prav na to lažno realnost, ki sem jo omenila. Pogosto se zgodi, da kritični glasovi v trenutkih, ko opozarjajo na krivice v družbi ali napake politikov, dobijo občutek, da so ob poplavi sovražnih komentarjev in napadov popolnoma sami. Projekt skuša to spremeniti in pokazati, da je ta občutek varljiv, da politiki in njihovi spletni roboti, ki jih napadajo, pomenijo manjšino in da splošna javnost stvari vidi drugače. Naši prostovoljci in prostovoljke, v okviru te akcije v primerih, ko so kritični glasovi zaradi svojega delovanja napadeni s strani nosilcev politične moči, poskrbijo, da so komentarji tudi lepi, da so zapisi in gifi prijazni, zato profile dobesedno zasipavamo z ljubeznijo, da bode v oči še kaj drugega kot sovraštvo.

Se v Sloveniji počutite varno?

Pri tem vprašanju bi lahko naštevala marsikaj, lahko bi govorila o tem, kako po ulicah raje ne hodim sama, da vse dogodke organiziramo tudi z misijo na varnost in zaščito pred nasilneži. V resnici pa si želim govoriti tudi o vseh razlogih, zakaj se v Sloveniji počutim varno. Zaradi javnega zdravstva, kjer sem lahko s svojo sladkorno mirna, da bom dobila najboljšo oskrbo. 

Zaradi razvitih sistemov kolektivne solidarnosti, poleg javnega zdravstva tudi javno šolstvo, socialna mreža, vsi ti sistemi kljub vsem problemom, ki jih imajo in izboljšav, ki jih potrebujejo, vseeno v temelju stremijo k temu, da vsakemu omogočajo enak razvoj in varnost. Varno pa se počutim tudi zaradi tega, ker je večina ljudi v Sloveniji dobrih, ker želi pomagati, ker vedno znova priskočimo na pomoč v najrazličnejših humanitarnih akcijah in ker lahko verjamem, da si bomo vedno na koncu prizadevali za skupnost. In boriti se moramo, da tega ne zgubimo, da zgradimo boljšo prihodnost za vse.

Zdaj odhajate v ZDA, se tam počutite varno?

Občutki varnosti, o katerih sem prej govorila, so vezani na mehanizme kolektivne solidarnosti, ki za večino Američanov ne obstajajo. ZDA so edina bogata država, ki nima univerzalnega zdravstva, kjer je trideset milijonov ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, kjer vsako leto zaradi zdravstvenih stroškov bankrotira več kot pol milijona ljudi. Ljudje, tudi tisti z zdravstvenim zavarovanjem se bojijo zboleti, odlašajo z obiskom zdravnika, ker se bojijo računa za zdravstveno storitev. Kvaliteta javnih šol v ZDA je zelo odvisna od tega, kako premožna je skupnost, v kateri stojijo, za univerzitetno izobrazba je treba odšteti tudi po več deset tisoč dolarjev na leto, v novicah pa lahko redno beremo pretresljive zgodbe o streljanjih na šolah. 

Ko sem sama živela v New Yorku, sem skoraj vsak dan na svoj telefon dobila SMS-obvestilo o streljanju v bližini. Elementarne varnosti, ki jo imamo v Sloveniji, v ZDA ni in je rezervirana zgolj za bogate. V tem trenutku pa bi ameriško družbo opisala predvsem kot družbo negotovosti, družbo, v kateri v resnici prebivalci in prebivalke ne vedo, kaj bodo vodilni naredili naslednji dan. Družba, kjer ne veš, ali boš imel naslednji dan še vedno službo, ali bo tisto malo zdravstvenega zavarovanja, ki ga imaš, še ostalo, kjer najrevnejši ne vedo, ali bodo imeli hrano. To zame definitivno ni družba varnosti.

Ste si ogledali posnetek sestanka med Volodimirjem Zelenskim, Donaldom Trumpom in JD Vanceom? Mar ni bilo sramotno za vso Ameriko, ki je takšno vodstvo izvolila?

Dejstvo je, da Američani niso volili za to, kar se je zgodilo, kar smo lahko opazovali na posnetku, ki ga je v zadnjih dnevih videl ves svet. Američanom je Trump v svoji predvolilni kampanji obljubil, da bo v 24 urah končal vojno v Ukrajini, njegova alternativa pa je bila administracija Joeja Bidna in Kamale Harris, ki teh vojn ni niti preprečila niti ni naredila dovolj, da bi jih končala. Ob tem je Bidnova administracija vse skoraj nemo spremljala in ni naredila skoraj nič, da bi ustavili genocid v Gazi, ki smo ga lahko spremljali v živo prek socialnih omrežij. 

Primož Lavre

Obljuba o miru v 24 urah je bila torej še ena od Trumpovih laži. Namesto miru v 24 urah je Ukrajina prejela zahtevo, da podpiše sporazum, s katerim Američanom preda velik del svojega naravnega bogastva. Mir v Gazi pa si Trump predstavlja tako, da bi jo najprej etnično počistil, potem pa na palestinski zemlji zgradil hotele in kazinoje. Iz vseh teh dejanj lahko razumemo samo eno, in sicer, da Trump nima nobenega namena zagotoviti trajen in pravičen mir. Tudi vojno in trpljenje, kot kaže, vidi predvsem kot poslovno priložnost.

V Nemčiji na volitvah ni zmagala AfD, a je vseeno pobrala veliko število volivcev, kar dokazuje, da je skrajna desnica v najmočnejši evropski državi v vzponu? Kam to pelje?

Porast skrajne desnice je trenutno globalen fenomen in najmočnejši razlog za to vidim v dejstvu, da so stiske ljudi razredne. Neenakosti se povečujejo, bogati so vedno bogatejši, srednji razred izginja, večina vedno težje preživi. Tako kot pri nas se po vsem zahodnem svetu soočamo z inflacijo, visokimi cenami najemnin in stanovanj, plačami, ki ne dohajajo stroškov, prenizkimi pokojninami, prekarnostjo, negotovostjo. 

Diskurz sredinskih strank, ki na eni strani spodbujajo prosti trg in lov na dobiček za vsako ceno, na drugi pa govorijo o človekovih pravicah, ki jih ne zagotavlja niti lastnim državljanom, ki so jim postopno vzeli socialno varnost, ljudi ne prepriča. O tem, da so ljudje jezni na elite, ni nobenega dvoma. Jezni so na razlike v družbi in zaradi tega iščejo alternativo. In kot ena od alternativ temu sistemu se jim kaže tudi skrajna desnica. A skrajna desnica, kar je najbolj žalostno in tragično za njene volivce, dolgoročno še dodatno poglablja socialne razlike in interese kapitala, postavljenih pred interese ljudi.

Ni naključje, da je AfD v Nemčiji podprl najbogatejši človek na svetu Elon Musk, ki ima med drugim v Nemčiji tovarno Tesle v kateri so povprečne plače okoli 15-odstotkov nižje kot pri nemških avtomobilskih proizvajalcih, da se v tej tovarni ovira sindikalno delovanje in da Tesla zavrača pogajanja o kolektivni pogodbi, da je v tej tovarni več delovnih nesreč kot v drugih avtomobilskih tovarnah in da je delež prekarno zaposlenih delavcev večji. Prav tako antidemokratičnost skrajne desnice pomeni, da bodo imeli ljudje manj vpliva na to, kako se bo družba razvijala, neodvisne demokratične institucije, ki varujejo individualne svoboščine in enaka pravila igre za vse, pa so prve tarče takšnih avtoritarcev. 

Tukaj je naloga in odgovornost vseh sredinskih strank, da se začnejo zelo jasno zavedati odgovornosti za situacijo, v kateri smo. Da skrajne desne stranke ne pridejo na oblast, se da preprečiti le tako, da Evropa in svet vzpostavita razvojni model, ki izhaja iz blaginje ljudi, ki zagotavlja krepitev socialne države in bolj dostojno življenje za vse ljudi. In ključno je, da ne sme ostati pri besedah in predvolilnih obljubah, demokracija, glas na volitvah se mora prevesti v konkretne pozitivne rezultate za ljudi. Ko demokracija ne daje takih rezultatov, se odpre prostor za skrajno desnico. Vse to absolutno velja tudi za slovensko vlado, in situacijo v kateri smo.

Pri migracijskih vprašanjih spet trčiva v prej omenjeno kontradiktornost med humanostjo in okrutnostjo: vseh migrantov, ki žele v EU, preprosto ne zmoremo sprejeti, kajti to bi porušilo ustaljene socialne sisteme, zaradi katerih je Evropa humana, a to, da večino migrantov zavračamo, je tudi okrutno, saj jim s tem onemogočamo možnost do boljšega življenja? Čeprav ne vem, od kod migrantom ideja, da se v EU cedita mleko in med, to še zdaleč ni res?

Sama zelo veliko potujem in lahko rečem, da je Evropa kontinent, na katerem se najbolje živi. Dejstvo pa je, da so se razmere v Evropi v zadnjih desetletjih bistveno poslabšale. Razlike so vedno večje, večina ljudi živi vedno slabše, razlike med centrom in periferijo Evrope so še vedno velike. A dejstvo ostaja, da je za vse ljudi, ki bežijo pred grozotami vojn, zaradi posledic podnebnih sprememb ali v iskanju boljšega življenja, Evropa še vedno dežela, kjer si obetajo boljše življenje. Po prihodu se za marsikoga ti upi, za katere so na poti tvegali življenja in tihotapcem namenili velike vsote denarja, razblinijo.

Kaj bi EU morala narediti, da bi pospešila gospodarstvo, ki je gonilna sila vsega drugega, tudi človekovih pravic?

Zavedati se je treba, da evropsko in tudi slovensko gospodarstvo v veliki meri temeljita na legalnih migracijah, na ljudeh, ki običajno delajo za nižje plače na delovnih mestih, ki jih pod takimi pogoji domačini nočejo zasesti. Veliko pa je tudi zlorab, kjer ti delavci delajo v napol suženjskih razmerah, žal tudi pri nas: spomnite se zgodbe indijskih delavcev v slovenski pakirnici rib. In če se hočemo pogovarjati o modelu Evrope prihodnosti, bomo zagotovo morali spregovoriti o tem, kako razvijati gospodarstvo na način, ki ne izkorišča ljudi, in oblikovati trg, na katerem za izdelke, ki nastajajo s socialnim dampingom, ne bo mesta. Na drugi strani pa mora Evropa okrepiti svojo razvojno komponento, bolj ambiciozno je treba vlagati v razvoj, Evropa tu zaostaja tako za ZDA in Kitajsko.

Raje pijete vodo iz pipe ali plastenke?

V Sloveniji gotovo iz pipe, marsikje po svetu tega privilegija nimajo.

Z vodo se je Inštitut 8. marec veliko ukvarjal, kaj pa pravite o spornem kanalu C0? Boste pripravili kakšno okoljevarstveno akcijo, nasprotujete Jankoviću?

Že pred več kot letom smo v Inštitutu 8. marec pripravili akcijo, v kateri smo županu jasno povedali, naj zaustavi gradnjo kanala C0, zahtevali presoje vplivov na okolje in od vlade zahtevali spremembe zakonodaje. Naše stališče se ni spremenilo. Opažam pa, da se zadnje čase zelo rada ponavlja lažna novica, da glede kanala C0 Inštitut 8. marec ni rekel ali naredil nič, saj si ne upa nasprotovati Jankoviću.

Primož Lavre

Se posujem s pepelom, res ste od župana zahtevali, da zaustavi gradnjo kanala C0. Kaj pa gradnja nove jedrske elektrarne? Jo podpirate?

Sama sem za jedrsko energijo. Kot veste, pa smo se bili v Inštitutu 8. marec pripravljeni zelo močno in aktivno angažirati v kampanji na referendumu o JEK 2 na strani »protiW«. To se je zgodilo po tem, ko je bil razkrit posnetek dogovarjanja koalicije in opozicije za hrbti državljanov in državljank, kako bi nas z zavajanjem glede referendumskega vprašanja in postopka prinesli naokoli. Odgovor o podpori gradnji JEK 2, ki je potencialno najdražji projekt v zgodovini samostojne Slovenije, lahko zato podam šele, ko bodo o investiciji in gradnji javno dostopni ter transparentno predstavljeni vsi podatki.

Pred dvema letoma ste mi rekli, da se z Janezom Janšo še niste rokovali in tudi v oči vas ni upal pogledati. Je glede tegaekakšna sprememba?

Prav nobene ni. Tudi to se ni spremenilo, da Janša o meni še vedno redno tvita in širi laži.

Če se ozreva v preteklost, kako ocenjujete Janševe ukrepe, sprejete v času pandemije kovida-19?

Z nekaj leti distance je vse morda videti še slabše kot takrat. Gola dejstva pravijo, da se je po številu smrti Slovenija uvrstila v tragično skupino držav, ki so se odrezale najslabše. Janševa vlada ni bila uspešna, ni delovala dovolj sistematično in učinkovito, sprejemala je nesmiselne ukrepe, kot je zapiranje v občine, predvsem pa je imela nesprejemljiv odnos do javnosti. Obnašali so se kot oblast, ki hoče ukazovati, ljudi ni imela za partnerja, zaveznika v tisti težki situaciji. 

Ta odnos najbolj ponazorijo izjave tedanjega uradnega vladnega govorca Jelka Kacina. Še bolj kot tista njegova »uživajte, dokler lahko«, je ta nesprejemljivi odnos poosebljala izjava pred začetkom ene od tiskovnih konferenc, ki je ponesreči ušla v eter: »Pejmo se mal' hecat.« Tu so še korupcijske zgodbe ob nakupih zaščitne opreme, kjer se je gospodarskega ministra celo ujelo na posnetku, kako »rihta« poroštva za izbrano podjetje. Pa primeri, ko se je vladne predstavnike ujelo, da kršijo pravila, ki so veljala za vse druge. Največje dolgoročno negativne posledice čutijo mladi, saj so bile šole predolgo zaprte. Iz te izkušnje bi se morali tisti, ki vladajo in ki imajo to ambicijo, kaj naučiti.

Bo vlada Roberta Goloba dobila še en mandat?

To pa je odvisno samo od vlade same. Bi si pa želela, da bi Golob moč, ki jo ima, v prihodnjem letu izkoristil za to, da naredi vse, da bodo lahko ljudje živeli bolj dostojno.

Reporter