O njem se namreč ne govori kot o uspešnem slovenskem glasbeniku, temveč le še kot o raperju Zlatku, ki je v sodelovanju s snemalci nacionalne televizije s kričanjem v megafon prekinil državno proslavo, ter kot o najbolj glasnem protestniku petkovih shodov. Presega ga le še kričavi in cepetavi Jaša Jenull s svojim »au, au, snemite to, snemite to!«.
Zlatko, opogumljen s prisotnostjo razburjenih in nekulturnih protestnikov, ki so na ves glas žalili policiste, je na enem od nedavnih protestnih shodov snemalcu Nove TV med pogovorom in spraševanjem, ko je snemalec najmanj pričakoval, da se mu lahko zgodi kaj neprijetnega, nenadoma sunkovito iztrgal iz rok kamero in mu je kljub pozivom policistov ni hotel vrniti.
Presega ga le še kričavi in cepetavi Jaša Jenull s svojim »au, au, snemite to, snemite to!«.
Med pregovarjanjem s policisti se je celo še naprej norčeval, saj na vprašanje policista, kako mu je ime, ni želel odgovoriti, pač pa je o svojem imenu začel na glas spraševati svoje razgrajaške podpornike. Ker se je upiral prejemu kazni na svoj stalni naslov, je začel še na glas trditi, da je njegov začasni naslov Trg republike. Za povrh se je sprenevedal: »Ka sem pa narobe naredu?« Ob opozorilu, naj si nadene masko, je svoje podpornike prosil, naj mu jo posodijo, ko jo je dobil, je pred policistom dejal: »Ne, te pa ne bom, ker ni preluknjana.«
Čeprav ga je policist, da bi pridobil njegove uradne podatke, ves čas spoštljivo naslavljal, Zlatko do njega in tudi do drugih policistov ni izkazal nobenega spoštovanja. Policista je tikal in nato še nevljudno spraševal, ali se njegov priimek Alič konča na mehki ali trdi č. Ni odnehal niti potem, ko se policisti niso več želeli ukvarjati z njim. Takrat mu je koristilo vse mogoče, še najbolj glasno dretje in za popestritev primitivna kletvica.
Ne vemo, ali se je Zlatko čez nekaj dni tem dejanju začel z glavo butati v steno. Očitno je vendarle začel premišljevati, seveda predvsem o tem, kako velika krivica se mu je zgodila, njemu kulturniku, in njemu, ki vendar »ne skrbi le za svojo rit«, kot se je drl na protestu in ki vendar ne dela le samo svoj »job« kot vsi drugi povprečneži.
Da bi olepšal svojo negativno javno podobo, ko se je samooklicanega »princa s Fužin« lotilo celo Društvo slovenskih novinarjev, čeprav običajno ne daje podpore novinarjem iz medijev, ki so blizu sedanji vladi, je raper posnel srce parajoč video. V njem je ob spremljajoči »za zjokat« glasbi, ki se jo je slišalo med njegovim monologom, potožil, da so vsi nepošteni, nemoralni, lažnivi, le Zlatko ni noben Bosanec, ni niti Srb niti Slovenc ali Črnogorec, ampak človek. Seveda, ampak kakšen?
Očitno je vendarle začel premišljevati, seveda predvsem o tem, kako velika krivica se mu je zgodila, njemu kulturniku, in njemu, ki vendar »ne skrbi le za svojo rit«, kot se je drl na protestu in ki vendar ne dela le samo svoj »job« kot vsi drugi povprečneži.
Zlatko je bil rojen 7. januarja 1983 v Ljubljani. Odraščal je na Fužinah, za katere pravi, da so mu v inspiracijo pri pisanju pesmi. Med njegovimi uradnimi podatki je omenjeno, da je po izobrazbi srednji lesni tehnik, v intervjujih za različne medije je povedal, da si je prek študentskega servisa vedno poiskal delo, saj ni želel biti prejemnik socialne pomoči, do katere bi morali biti po njegovem mnenju upravičeni le tisti, ki so jo res potrebni.
Še kot srednješolec je začel delati v hitri prehrani, v skladišču, z znanjem, pridobljenim na srednji lesni šoli, je mesec in pol delal na kmetiji kot mizar, bil je tudi natakar in taksist. Najdlje je bil zaposlen kot urar, najprej honorarno pet let in nato več let še redno. Navdušen nad kulturo hiphopa je leta 2007 izdal svoj glasbeni prvenec Svet je lep, med mladimi poslušalci pa postal prepoznaven s pesmijo Svet je tvoj v družbi z Nino Pušlar.
V trinajstih letih glasbenega ustvarjanja je izdal enajst albumov, zadnjega naj bi ustvaril pod vtisom pisatelja Ivana Cankarja, ter dve knjigi. Pred štirimi leti je dobil status kulturnega delavca, kar pomeni, da mu vse prispevke plačuje država. Ni kaj, nima vsak takšnega »joba«.
