Kazalo je že, da se bo po 25-letnem trendu porasta nezaposlenost spustila na izhodišče iz sredine devetdesetih let. Vendar je zapiranje delovnih mest v času pandemije povzročilo hiter obrat v vnovično rast strukturne mladinske nezaposlenosti.
Kolikšen je delež diplomantov med strukturno nezaposlenimi mladimi se natanko ne ve. So pa med njimi gotovo družboslovci in humanisti. Zakaj je njihovo število večje kot se javno prikazuje oziroma kolikor jih je registriranih na zavodu?
Izključenost iz normalnih oblik zaposlitve še ne pomeni izključenosti iz družbe, četudi je ta družba v krizi. Mladi, zaposleni v nenormalnih zaposlitvah, brez delovnih pravic, za nedoločen čas, na projektih, v prisilnih samo-zaposlitvah ..., zaenkrat še niso marginalizirani. Bo tako ostalo po pandemiji?
Državne visokošolske fakultete so se po propadu socializma hitro odzvale na povpraševanje, povečale vpise. Zaradi česa te »produkcije« niso znale ustaviti?
Zakaj je fleksibilno prilagajanje visokošolskih študijskih programov trd oreh še za mednarodno prestižne univerze, kaj šele za naše?
Koliko so nove oziroma zasebne visokošolske ustanove prispevale k pluralizaciji družbe in posebej akademske sfere? Zakaj dr. Podmenikova dvomi, da so vplivale na dvig kvalitete programov?
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
