Ker je sporočilo zasebno, načeloma ni potrebe, da bi prejemnik razkrival pošiljatelja, ki vsaj v tem primeru ni bil anonimen, četudi je bil po svoje šokanten. Pošiljatelj je namreč brez kakršnekoli uvidevnosti in spodobnosti napadel novinarja in kolumnista, ker si ga je drznil malce pokritizirati. Zgodba bi ostala v sferi anonimnosti, če pošiljatelj, pravzaprav pošiljateljica ne bi stanovala v predsedniški dači, pardon, palači, naslovnik njenega nezadovoljstva pa moja malenkost.
Seveda sem se predsednici, ki mi je zaradi kolumne o državniškem obisku Mongolije poslala nepričakovano »čestitko«, zahvalil za idejo za naslednjo kolumno. In ker sem mož beseda, sem jo tudi napisal. Nataši Pirc Musar sem po svoje hvaležen, da je s svojo politično nepremišljeno, verjetno pa čisto človeško spontano potezo odprla temeljno vprašanje ambivalentnega odnosa med politiki in mediji. Saj nam je vsem jasno, da bi politike medije najraje omejili, nadzorovali ali pa celo ukinili in prepovedali. Mislim seveda na tiste medije, ki nismo uradni list oziroma poročevalci.
Pri predsednici, ki je bila nekoč tudi sama novinarka, večino medijske kariere pa televizijska napovedovalka na popularni komercialni televiziji, je ta bolečina očitno še toliko večja. Ne mara, če se jo kritizira, na živce ji gredo celo komentarji in kolumne, za katere že študentom prvega letnika novinarstva vbijejo v glavo, da pomenijo subjektiven, osebni pogled na določeno družbeno dilemo ali fenomen.
Pokojni Ivo Hvalica mi je nekoč zatrdil, da novinarji in politiki nikoli ne morejo biti prijatelji. Bolje rečeno, ne smejo biti. Prijateljstvo bi koristilo samo politiku, ki bi se nadejal »odpustkov« za svoje delo. Na srečo je Hvalica to prepričanje izpovedal, ko ni bil več politik, ampak le še politik v pokoju, upokojenec. Imel pa je prav, kar sem v svoji karieri nekajkrat doživel.
Rekorder v osebnih intervencijah pri urednikih je bil zagotovo Tone Rop, ki me je nekoč v vlogi premierja poklical po telefonu in se zaradi nekega članka začel dreti name. Rekel se mu, da se name ne bo drl in vrgel dol telefon. Z njim nisem polemiziral. Sporočilo, ki sem ga dal s prekinjeno zvezo, je bilo jasno: Naj se jebe.
Predsednica ne mara, če se jo kritizira, na živce ji gredo celo komentarji in kolumne, za katere že študentom prvega letnika novinarstva vbijejo v glavo, da pomenijo subjektiven, osebni pogled na določeno družbeno dilemo ali fenomen.
Opravičujem se za vulgarne besede, sploh gospe predsednici, ki bo tole prebrala. Vendar pa mislim, da bo zdaj končno doumela, za kaj gre in (mi) ne bo več pošiljala sporočil – ne meni ne komur koli drugemu v medijih. Temeljna (moralna) dilema okoli odnosa med mediji in politiko je namreč še posebej občutljiva v primeru, ko se novinar in politik osebno poznata.
Še huje, predstavljajmo si, da je bil politik nekoč tudi sam novinar, zato mu novinarski standardi, etični kodeks, če hočete, zagotovo niso mongolska vas. Španska, se opravičujem. No, zdaj sem namignil že toliko, da lahko zgodbo nadaljujem brez občutka nelagodja.
V resnici pa nisem bil prav nič vzhičen zaradi »predsedniškega sporočila«, ki je bilo povrhu vsega zelo osebno. Nekomu očitati, da »pada in pada in pada« je huda kritika; če prihaja iz ust oziroma tipkovnice najvišjega državnega funkcionarja (funkcionarke). Če bi bil občutljiv, malenkosten in bi užival v škandalih, bi vse skupaj razumel (tudi) kot neposreden pritisk na novinarsko delo, na omejevanje medijske svobode ali celo – kar je v slovenskem novinarstvu menda postalo simptomatično – kot politični pritisk.
Nekaterim politikom je nemogoče dopovedati, da se moral pri svojem delu držati določenih pravil, ki naj bi bila sveta. Pošiljanje kratkih sporočil novinarjem ali urednikom ni nekaj, kar bi posebej utrjevalo medijsko svobodo in občutek neodvisnosti. Ko je Donald Trump pošiljal zasebna sporočila novinarjem, so ti o tem poročali. Ker je v interesu javnosti. Kaj to pomeni? Da obstaja nujnost samoomejevanja, pred katero imajo popolno imuniteto samo samodržci. To pa Nataša Pirc Musar, upam, ni niti ne načrtuje postati.
Hkrati pa me skrbi, ker kot predsednica v predsedniško funkcijo uvaja nove standarde. Ni bilo prvič, da se je osebno odzvala na kak medijski zapis o sebi. Če bi šlo za klasičen članek, v katerem bi se pojavila kot nosilka najvišje državne funkcije v državi – vsaj tako pravi protokol – bi bil njen odziv opravičljiv, morda celo razumljiv.
Dejan Steinbuch
Na koncu bi gospe predsednici čestital za četrt stoletnico poroke, ki sta jo s prvim soprogom Alešem Musarjem v zaprti družbi proslavila na Ruski dači. Kot slišim, je bila predsednica še vedno pod vtisom tridnevnega državniškega obiska Mongolije. Lepo. Še lepše pa bo, ko bo medijem, novinarjem in urednikom dala mir in pustila, da brez pritiskov opravljamo svoje delo.
Zapis o predsedničinem državnem turizmu v mongolskih stepah je bil komentar, pravzaprav celo kolumna. Torej je mnenje avtorja. Z njim se lahko strinjate ali pa ne. Če niste politik, sploh pa ne predsednica republike, lahko polemizirate z avtorjem, kolikor vas je volja. Ne spodobi pa se, da kolumnistu pošiljate zasebna sporočila, če ste nezadovoljni z njegovim pisanjem. Še najmanj pa se spodobi, da mu moralizirate o tem, kako »pada in pada in pada«.
Glede spodobnosti obstaja nekaj, česar se ne da zanikati: ko je enkrat ogrožena, jo bo zelo težko spet obnoviti. Spodobnost je plaha ptica, ki se očitno z razlogom izogiba politikom. Glasni so, polni sami sebe in radi obračajo besede v svoj prid. Nekdo bi rekel, da lažejo. A ker je spodobnost spodobna, tega ne bo trdila.
Namesto očitkov in obtožb se bo obrnila stran in upala, da se nespodobna predsednica ne bo več oglašala z neprimernimi komentarji, ampak bo opravljala svoje delo. Tisto, za katerega je v parlamentu in pred ustavo prisegla, da ga bo opravljala z vsemi svojimi močmi in v dobrobit države.
Gospa predsednica, je to res tako težko razumeti?
