Davek na nepremičnine bi moral biti instrument za urejanje rabe nepremičnin, minister Križanič pa je šel s predlogom zakona na roko nepremičninskim špekulantom.
Po prvem objavljenem predlogu zakona o davku na nepremičnine, ki ga je sredi julija ministrstvo za finance na čelu s Francijem Križaničem poslalo v obravnavo vladi, je nastalo več vprašanj. Ljudje so upravičeno razburjeni, medtem pa lahko šampanjec odpirajo nepremičninski špekulanti.Razlogov za razburjenje med ljudmi je veliko: od tega, ali je prav, da bodo po prvem letu od začetka uporabe zakona občine kar same določale stopnjo davka na nepremičnine (v predlogu je določena le spodnja davčna stopnja); zakaj obdavčitev stanovanj ni različna glede na njihovo rabo; zakaj stroga določba, po kateri davka ni mogoče odpisati niti, če bi bilo s plačilom ogroženo preživljanje davčnih zavezancev in njihovih družinskih članov …
Slovenci so izredno občutljivi za obdavčenje nepremičnin, ker je v evropskem merilu nadpovprečni delež Slovencev lastnikov (in ne najemnikov) nepremičnin, v katerih živijo, poleg tega jih je večina sodelovala pri gradnji svojih hiš ali jih je celo večji del sama zgradila. Tako vsako obdavčenje njihovih hiš in stanovanj dejansko razumejo kot obdavčenje »njihovega znoja, žuljev in odrekanja«.
Instrument urejanja rabo nepremičnin
Po mnenju dr. Srne Mandič, strokovnjakinje za stanovanjsko oskrbo s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ni primerno, da novi davek na nepremičnine nadomesti ne le sedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ampak tudi davek na premoženje. Meni, da bi davek na premoženje moral poleg nepremičnin zajeti tudi druge oblike premoženja in da tega ne bi smeli spregledati.
Prepričana je, da je davek na nepremičnine pomembni in nenadomestljivi instrument za urejanje prostora in načina rabe določenih vrst nepremičnin. Če je na primer neko stanovanje neoddano in v njem ne živi nihče, bi moralo biti obdavčeno višje kot tista stanovanja, kjer imajo ljudje stalno prebivališče. S tem bi lastnike spodbujali k oddaji prostih stanovanj in tudi registraciji tega oddajanja. Prav tako bi morali biti na primer trgovski centri obdavčeni po višji stopnji od šol, vrtcev, trgovin, knjižnic, centrov za rehabilitacijo invalidov… oziroma bi bile lahko te nepremičnine oproščene plačila davka na nepremičnine, kot so po predlogu zakona nepremičnine, namenjene verskim obredom.
Z različno obdavčitvijo oziroma oprostitvijo obdavčitve določenih vrst nepremičnin lahko država stimulira neko vrsto rabe ter odvrača od druge vrste rabe. Davek ne bi smel biti namenjen predvsem polnjenju proračuna, pač pa spodbujanju produktivne rabe prostora in nepremičnin, poudarja dr. Mandičeva. Vsekakor za veliko večino gospodinjstev, ki so zdaj v zmernih prostorskih razmerah, bodoči davek na nepremičnine ne bi smel prinesti bistvene spremembe glede davčnega bremena.
VEČ V TISKANI IZDAJI
