Kaj bo odločilo glasovanje o arbitražnem sporazumu? Oba politična tabora se bosta gotovo poskušala okrepiti z uglednimi osebnostmi. Najbolj zaželen je ta trenutek doma in še bolj v tujini nagrajevani Boris Pahor. Ob robu podelitve najvišjega avstrijskega odlikovanja je čaščeni mož opozoril na naivno zaupanje v določila arbitražnega sporazuma, ki naj bi jamčila dostop Slovenije na odprto morje. »To je le pobožna želja, tega nobena arbitraža ne more določiti vnaprej.« Moti ga, ker želi politika od ljudi le potrditev sporazuma na referendumu. »Ljudje, ki čakajo, da bo nekaj končno rešeno, bodo zdaj potrjevali odločitve politike! In potem se bo ta lahko sklicevala na ljudstvo!«
Če kdo prav Boris Pahor škoduje vladajoči politiki, ki je – le malokdo verjame, da prostovoljno – sedla na drveči vlak in z njega ne more sestopiti. Toda kaj! Vemo, kako je premier prepričan vase zabrusil Francetu Bučarju, da se moti in da ima glede arbitraže s Hrvaško prav on. Zakaj te avtoritete ne bi nič kaj galantno izkazal še nad pisateljem, ki ni pravnik? Saj je pisatelj Pahor pred meseci že brez milosti sporočil premierju Pahorju, da ni nič drugega kot navadna copata: namesto da bi šel v Rim protestirat, hodi tja prosit za denar, ki Slovencem pripada.Zanimiv način pridobivanja uglednežev je prišel na misel zunanjemu ministru. K pomoči pri pripravi memoranduma (ko in če bo delati začelo arbitražno sodišče) po novem vabi ljudi, ki so v javnosti znani kot nasprotniki sporazuma. »Povabili ste me na dva sestanka glede priprave arbitražnega sporazuma, potem pa nikoli več, ker vam (ali morda vašemu šefu?) niso ustrezala moja argumentirana stališča,« mu je odgovoril Marko Pavliha. Res, potem ko so tudi oni bili postavljeni pred izvršeno dejstvo, naj zdaj domoljubno priskočijo na pomoč v svetovalni skupini za pripravo slovenske argumentacije. Govorec ministrstva Milan Balažic je vesel pozitivnega odziva (tudi Pavliha je privolil), češ da je bil skrajni čas, da okoli tega vprašanja stopimo skupaj. O tem, zakaj je bilo toliko kritičnih strokovnjakov odrinjenih prav takrat, ko so se sprejemale ključne in usodne odločitve, pa kajpada niti besede.
Res je skrajni čas. Ali raje čas skrajnosti? Kakor koli, Boris Pahor bo lahko – volje in moči mu ne manjka – napisal še eno Nekropolo.