Vendar nekaj je takšnemu “padalcu” ponuditi kozarec in čevapčič, drugo pa ga posaditi za častno predsednikovo mizo, se s posnetki sproščenega objemanja ponašati na spletu, nato pa se delati, da z vsem tem nimate nič. Je opisano in videno res del nujnega vljudnostnega gostoljubja?

Bi bila denimo takšne dobrodošlice deležna bivša predsednica sorodne, zavezniške stranke, Ljudmila Novak, če bi se “slučajno” znašla v bližini? Nemara tudi Milan Kučan, če bi ob podobnem naključju ravno takrat v Bovcu pristal tudi on?

Okrog tega se ni dostojno sprenevedati in od tod tudi nelagodje tako nekaterih strankinih politikov kot spletnih komentatorjev, ideji slovenske pomladi predanih volivcev SDS, ki ga je čutiti ob njihovem opravičevanju dogodka in zmanjševanju njegovega pomena.

Ni jim za zameriti, saj gre za notranji konflikt med lastnim vrednotnim sistemom in neomajno vero v prav svojega predsednika, nezmotljivega osamosvojitelja Janeza Janšo. On že ve kaj dela in zagotovo je v ozadju pisanja Domovine ter Reporterja nova zarota izrojene levice (kar smo tudi že lahko prebrali in verjetno lahko še bomo).

Zagotavljam vam, nobene zarote ni. Prav tako nikakršnega političnega ozadja, ki bi moral vplivati na odnose med pomladnima strankama v občutljivem času sestavljanja koalicije. Gre samo za nujno občutljivost na tisto, kar je onkraj dostojnega političnega pragmatizma, onkraj meja politike kot umetnosti možnega.

Gre za fundamentalno vprašanje, ali se je tudi pomladna politična opcija, tako kot postkomunistična levica, za oblast pripravljena spečati s komerkoli, tudi z nekom, ki je poosebljeno nasprotje vsega, za kar je tekla kri leta 1991.

VEČ NA DOMOVINA.JE