Vodnikova je prepričana, da bi država lahko njihovo razvejano mrežo bolje uporabila. Pred tremi tedni je bila v Washingtonu in se v imenu AmChams in Europe pogovarjala z več visokimi predstavniki ministrstev.

Ko je na povolilno Slovenijo gledala od daleč, ji je bilo hudo, ko je pomislila, na kakšno raven dialoga smo pristali, kako rušimo sami sebe. Naša sogovornica je pojasnila, da so interventni zakon podprli predvsem zaradi uvedbe razvojne kapice. »Potrudimo se, da bomo vsi imeli več, to naj bo naš skupni cilj. Tega revolta sindikatov iskreno ne razumem in ne vem, zakaj je potreben referendum.«

V AmCham Slovenija vsako leto iščete mlade profesionalke in profesionalce oziroma liderke in liderje z željo po karierni in osebnostni rasti; takšne, ki imajo vodstveni potencial. Jih ni težko najti?

Interes je vedno velik, mladi v Ameriški zbornici vidijo priložnost. Naša platforma zajema več kot tri tisoč mladih z različnih področij. Bolj se bojim, če bomo še bolj okrnili razvojno naravnanost države, da oni ne bodo dobili več prave priložnosti zase. Starejša hči živi v tujini in želim si, da se vrne, vendar razumem, za mlade ljudi je tam več priložnosti, ker znajo bolje ravnati s talenti. Da mladi ostanejo v Sloveniji, predvsem pa da se vrnejo, je tudi eden od ciljev naše poslovne skupnosti.

Vidim, da imate že izbrane superfinaliste 16. generacije programa AmCham Young Professionals …

Da, 4. junija bomo počastili izjemno 16. generacijo in skupaj izbrali AmCham Top potencial leta 2026. Prav zdaj vpisujemo že 17. generacijo mladih profesionalcev. Prek platforme mladih delamo s študenti, mladimi profesionalci in voditelji. Naša želja je, da tudi oni s svojim zgledom delajo za druge.

Primož Lavre

Ponosni smo, kaj vse se je iz te platforme razvilo, naj omenim iniciativo »Učitelj sem! Učiteljica sem«. S ciljem povezati javni in zasebni sektor smo delali tudi Partnerstvo za spremembe. Upam, da ga bomo nadaljevali, žal se je z vlado, ki odhaja, pretrgalo.

Naših pet finalistov prihaja z različnih področij, iz biotehnologije, podjetništva, medicine … Gre za mlade z izjemnimi zgodbami in predvsem z veliko ambicioznostjo. Tudi širše in ne le znotraj naše poslovne skupnosti bi radi uveljavili miselnost, da biti delaven in ambiciozen ni greh ali nekakšna prisila.

Delo je predvsem priložnost za življenje. Vesela sem, ko ga mladi prepoznajo kot vrednoto, da je cenjeno imeti ambicijo, saj prispeva k blaginji vseh.

Spremljate njihovo karierno pot?

Podpiramo jih, izredno sposobni mladi ljudje so; kot vidim, tudi v okviru svojih podjetij uveljavljajo lastne poti. Marsikateri od njih hitro začuti potrebo pomagati in prevzeti mentorstvo študentom. Nekdo je odprl vrata njim in prav je, da tudi oni odpirajo vrata drugim. Medsebojno se podpirajo. Tekmovanje finalistov je predvsem tekmovanje s samim sabo – kako postati boljši.

V javnosti je AmCham Slovenija pogosto označen za močan lobistični center, ki poskuša usmerjati politiko vsakokratne vlade.

Kar me vedno znova preseneča, na trenutke zabava in žalosti. Drugi mandat sem predsednica mreže 49 AmChamov iz 47 evropskih in evrazijskih držav. Država bi lahko našo razvejano mrežo bolje uporabila.

Niste izpostava tuje lobistične organizacije?

Nikakor, nikogaršnja izpostava nismo. Smo samostojna poslovna skupnost, v celoti smo vodeni in financirani s strani naših članov. Vodi nas Svet guvernerjev, v katerem je trinajst predstavnikov podjetij naših članov pa tudi vsakokratni zmagovalec platforme AmCham Top potencial; želimo, da mladi prav zares in ne le pregovorno prevzemajo vodenje.

ZDA vas ne financirajo?

Ne. V našem statutu imamo zapisano, da ne smemo prejemati denarja od nobene države, ne od ZDA in ne od Slovenije. Če že, morajo biti sredstva namenjena strogo projektno. 95- odstotno nas financirajo člani s članarinami in pokroviteljstvi.

Niste pa nevladna organizacija?

AmCham je bil najprej gospodarsko interesno združenje, potem je bil reorganiziran v zasebni zavod, po zakonu o zbornicah pa smo se morali preoblikovati v gospodarsko zbornico. V drugih državah so AmChami po pravni obliki zavodi oziroma ekvivalent zavodom. Čeprav smo neprofitna organizacija, pa po svoji obliki in namenu nismo nevladni.

Kako bi vi rangirali ovire za polno izrabljanje razvojnih potencialov države?

Naj najprej pojasnim, kako delujemo. V vsaki od sedmih komisij je okoli 100 do 150 posameznikov, ki so predstavniki svojih podjetij. Komisije z vidika gospodarstva sproti komentirajo spremembe zakonodaje.

Vedno smo pripravljeni biti sogovornik; nismo pa lobisti, nikoli ne delamo za posamezno podjetje. Prizadevamo si za boljše poslovno in življenjsko okolje, smo zagovorniki. Želimo si sprememb, tako kot druge gospodarske zbornice in združenja. Komentirali smo tudi interventni zakon, o katerem bova najbrž še kaj rekla.

Kot ključne tematike, ki vplivajo na razvojni potencial, štejemo zdravje, znanje in ljudi, mednarodno konkurenčnost, odpornost, odgovornost in energetsko varnost ter pripravljenost na prihodnost. Sklop razvojnih ovir, ki bi ga najprej izpostavila, so ljudje in znanje. Zaostajamo v digitalizaciji; smo edina država v Evropi, v kateri v osnovnih in srednjih šolah ni pouka o računalništvu in informatiki. Tudi v podjetjih prepočasi vpeljujemo vseživljenjsko učenje, povezano z hitrimi spremembami. Kot drugi sklop naj omenim zdravstvo.

Primož Lavre

Visoke kakovosti življenja in dobrih kadrov ni brez dobrega in učinkovitega zdravstvenega sistema. Žal je v zadnjem času še dodatno resneje načet. Mimogrede, moti me, kar nam kar naprej želijo naprtiti, da hočemo v Slovenijo vpeljati ameriški zdravstveni sistem.

Žal mi je, ker marsikdo, tudi kak vidni predstavnik politike, niti ne prebere, kar je Komisija za zdravstvo in kakovost bivanja zapisala kot priporočila, in nam očita nesmisle.

Si pri nas ne želite ameriškega zdravstva?

Nikakor ne, čeprav težko poslušam stereotipne pripovedi, kako v Ameriki ljudje umirajo kar na cestah, od ljudi, ki tam sploh še niso bili. V zbornici vseskozi poudarjamo pomen dostopnega, učinkovitega, solidarnega javnega zdravstva, v središču katerega je pacient. Nikakor pa se ne strinjam s tem, kar smo naredili iz zdravstva.

Ne le nesprejemljivo, že prav sramotno je, da več kot sto tisoč žensk nima ginekologa, da ljudje ostajajo brez osebnega zdravnika in čakajo vso noč v vrstah, da bi si zagotovili vpis. Devet odstotkov BDP namenjamo za zdravstvo, a smo med tistimi, ki plačamo kar 16 odstotkov dodatno še iz svojega žepa, ker le tako lahko hitreje pridemo do zdravnika. Tega podatka ne slišimo velikokrat.

Naj kot oviro opozorim še na visoko obremenitev dela. Vrsta podjetij je prav zaradi tega zapustila državo, moti jih nepredvidljivo poslovno okolje. Ni sprejemljivo, da se tri mesece pred koncem leta uzakoni obvezna božičnica.

V zbornici opozarjamo tudi na administrativne ovire, težave pri pridobivanju dovoljenj in priložnosti za investicije. Zadnjič sem se pogovarjala z ameriškim investitorjem, ki je sicer že v Sloveniji. Rad bi investiral, vendar, mi je dejal, očitno vi tega denarja nočete ali pa ga ne potrebujete.

Primož Lavre

Ne vidimo pravega smisla v tem, da javni sektor glede zaposlovanja postaja vse večji konkurent gospodarstva. Upamo, da bo več zaposlenih v javnem sektorju prešlo (nazaj) v gospodarstvo. Imamo polno zaposlenost in škoda je, da več ljudi ne dela v gospodarstvu. Veliko priložnosti vidimo na področju biotehnologije. Pomembno je pogovarjati se o razvoju, predvsem pa o tem, da delo ni kazen.

Imate prav, Bog je delal, ko je ustvaril Zemljo.

Točno tako, dobra teološka razlaga. Vse prevečkrat se mi zazdi, kot bi ne bili veseli prihoda novih investitorjev. Včeraj, denimo, je voditelj Odmevov nenehoma spraševal predsednika ene od strank prihodnje koalicije, češ le kako so mogli z interventnim zakonom tako razburiti sindikate. Z vsem spoštovanjem do njih, a ko s kakšnim zakonom ali ukrepom razburimo gospodarstvo – mar to ni tema!?

Kako se na AmChamu konkretno angažirate pri privabljanju tujih investicij?

Tuji investitorji, ne le ameriški, nas zelo hitro najdejo. Pričakujejo priložnosti, zaupanje, želijo si sposobnih in izobraženih ljudi in ne nazadnje predvidljivo konkurenčno okolje. Z investitorji, ki pridejo sem, se pogovarjamo zelo konkretno, nudimo jim prvi vpogled v slovensko družbo, kje lahko najdejo priložnosti zase.

Vsako drugo leto priredimo investicijsko konferenco, na katero pridejo naložbeniki z vsega sveta. Pogosto se nam zgodi, da kateri od naših članov razmišlja o prodaji, sploh če gre za družinsko podjetje; pomagamo mu najti potencialnega investitorja. Mreža oziroma platforma poslovnih odnosov nam nudi dober pregled nad razmerami v gospodarstvu na Slovenskem.

Moč človečnosti je v prevladi umetne inteligence, ste naslovili zadnji poslovni zajtrk. Mar prevlada umetne inteligence ne ogroža človečnosti?

Pomembno je, da smo na to prevlado pripravljeni in se je ne prestrašimo. Pred dvema tednoma sem bila v Austinu, zvezni državi Teksas. Prek aplikacije sem se povezala z Uberjem in takoj je pripeljal samovozeči taksi. Austin je testno okolje za podjetje Uber, ta vključuje avtomobile podjetja Waymo, ki razvija avtonomna vozila.

Ko sem se peljala prvič, sem otrokom pošiljala posnetke, po nekaj vožnjah pa sem samovozeči taksi že vzela za svojega. Obiskala sem Teslin Gigafactory, tovarno, dolgo eno miljo (1,6 kilometra) in široko 800 metrov. Največjo industrijsko tovarno na svetu, ki so jo od prvotne ideje pa do delujoče tovarne postavili v 17 mesecih. Vsako minuto se iz nje pripelje Teslin model Y – brez voznika in na parkirišču tudi sam parkira. Kdor živi v okolici Austina in je avto naročil, se le-ta pripelje kar k njemu na dvorišče.

Primož Lavre

To je realnost, ker pa smo v Sloveniji, imamo občutek, da je šele prihodnost. Ne, to je sedanjost! Tako kot že dolgo elektrike tudi umetne inteligence ne moremo več izklopiti. Me je tega strah? Ne, v umetni inteligenci vidim veliko priložnost, orodje ima res veliko moč, na kar pa je treba biti pripravljen. Kdor misli, da se ne bo nič kaj kmalu spremenilo, živi v utvari – veliko je že povsem drugače.

Omenili ste predmet računalništvo in informatiko. Ste se za njegovo uvedbo kaj bolj potrudili?

Sem, naša Komisija pripravljeni na prihodnost že deset let hodi na šolsko ministrstvo s to zamislijo in odgovor je vsakič enak. Za spremembo kurikuluma je potrebnih osem let. Že dve leti bi ga torej morali poučevati (nasmešek). Precej hitreje se bomo morali začeti vrteti.

Marsikatera druga država je hitrejša od nas. Živimo v svetu, v katerem se samovozeči avto pripelje na dom, verjamemo pa, da bomo z znanji še iz časov, ko ni bilo računalnikov, obvladali tehnološke novosti, ki se dogajajo pred našimi očmi – in še vse druge spremembe, ki jih prinašajo.

Ključno vprašanje, na katero moramo odgovoriti, je, ali želimo biti kreatorji ali pa nam je dovolj, da smo le potrošniki. Naše otroke zdaj pripravljamo samo za to, da bodo potrošniki. Igranje igric in biti na TikToku ni računalništvo. Računalniški način razmišljanja je tudi kritično dojemanje, dvom in nenehno preizpraševanje. Je mar res, kar vrže ven ChatGPT?

Malce dlje sem bila tokrat v ZDA in na povolilno Slovenijo gledala od daleč. Prav hudo mi je bilo, ko sem pomislila, na kakšno raven dialoga smo pristali, kako rušimo sami sebe. Pa nas je samo dva milijona, v Austinu z okolico – marsikdo ne ve, kje sploh je – živi tri milijone Američanov.

Slovenija nima jasno opredeljene smeri, prioritet, znotraj katerih bi iskali ustrezna ravnovesja. Kako vi vidite to zibanje na barki, kot se je izrazil Peter Wostner iz Umarja? Smo nekaj časa preveč nagnjeni v eno smer, potem pa se samo nagnemo v drugo smer?

Res iskreno si želim, da bi našli več ravnovesja v predstavi, kaj želimo, kakšna je naša razvojna vizija. Kot izjemno priložnost, kot rečeno, smo med drugim prepoznali biotehnologijo. Dobri smo tudi na drugih nišnih področjih, tudi v kemični industriji, denimo, vendar država prepogosto ne da dovoljenj za izgradnjo novih tehnoloških pridobitev, zato delamo na starih postrojenjih. Moramo se odločiti, kaj bi radi bili. Lahko rečemo, da smo turistični ideal.

Krasno! A to zahteva tudi boljšo povezljivost. Na Brniku se trudijo, a to je premalo. Ne glede na barvo vlade potrebujemo trdnejšo strategijo. Investitorji se bojijo države, ki neprestano spreminja pogoje za poslovanje. To se nam dogaja tudi zato, ker ne vemo, kaj bi radi. A priložnosti po svetu je več kot dovolj, vsi se potegujemo za iste investitorje.

Morda bi bila naša zgodba v tem, da imamo največ inženirjev umetne inteligence na število prebivalcev in bi se specializirali v tej smeri. Lahko, gotovo, a moremo se odločiti, kaj bi radi. Teksas z 32 milijoni prebivalcev je po BDP šesto najmočnejše gospodarstvo na svetu, drugo med zveznimi državami.

Primož Lavre

Odločili so se za sedem prioritet, za katerimi stojijo in jih razvijajo. Glavno mesto Austin si je za cilj zadalo, da letno pridobijo 20 milijard dolarjev investicij, celotna zvezna država pa kar 75 milijard dolarjev. Razumem, da je to velika država, z veliko prostora. Če pride Elon Musk z željo, da tja preseli sedeže svojih petih podjetji, nimajo s tem nobenih težav. Nasprotno, razumejo, kaj to pomeni za priložnosti.

V zbornici menimo, da je lahko med strateškimi področji razvoja definitivno vse, kar je povezano z umetno inteligenco – imamo namreč dobre inštitute in številna zanimiva podjetja.

A to najbrž ni dovolj?

Gotovo ne. Če je to res tisto, v čemer se prepoznamo, bo treba postaviti kak podatkovni center in zagotoviti potrebno energetsko podporo. Pa podjetja, povezana z vesoljem, avtomobilizmom … Izjemno priložnost predstavlja, kot rečeno, biotehnologija, ker premoremo tako mala podjetja kot velike investitorje in ne nazadnje dva odlična inštituta, biološki in kemijski.

Vaša hči se je odločila za pravi študij.

(nasmešek) Predvsem si želim njene vrnitve v Slovenijo.

Po volitvah ste se zavzeli za sodelovanje, ne glede na to, ali gre za pozicijo ali opozicijo. Bi vam bila všeč tehnična vlada? Ta prav zahteva sodelovanje prek pozicije in opozicije.

Politično se ne opredeljujem, AmCham je nepolitična organizacija, sodelujemo z vsakokratno vlado. Hčer sem vprašala, ali se tudi na Danskem politiki med seboj tako ravsajo. Odvrnila mi je, da danščine ne razume dovolj dobro. Včasih si želim, da bi sama prav tako ne razumela dovolj dobro slovenščine.

Všeč bi mi bilo, če bi prevladalo razumevanje, da je razvoj države, njena blaginja pomembnejša od usode vsakokratne oblasti ali strank. Ne vem, morda sem idealist, kot sociologinja bi morda morala bolje razumeti teorije elit in še kaj drugega. Res bi bilo treba presekati s preteklimi zgodbami in sovraštvom. Včasih se vprašam, ali je resnično na delu tako globoko sovraštvo ali pa gre bolj za folkloro. Če je vse bolj videz ali predstava, se mi zdi to žalostno, če se med seboj res ne prenašamo, pa je zame to nesprejemljivo.

Kdorkoli bo že vodil vlado, upam, da bosta tako pozicija kot opozicija nastopali bolj spoštljivo. Nam je pomembno, kaj bosta izvršna in zakonodajna oblast v novem mandatu naredili dobrega za razvoj države. V tem kontekstu bomo najprej pazljivo prebrali koalicijsko pogodbo, da prepoznamo, ali in kako bo Slovenija korigirala smer in ali je ta po našem mnenju ustrezna.

AmCham Slovenija je podprla interventni zakon za razvoj Slovenije. So se predlagatelji z vami kaj posvetovali?

Ne, smo pa med volilno kampanjo komunicirali z vsemi političnimi strankami, jim pošiljali naše predloge, pripravili smo tudi malce večji dogodek, ki so se ga udeležili predstavniki osmih najmočnejših strank po javnomnenjskih raziskavah. Želimo si uveljaviti razvojno kapico za mlade, ki je v tem zakonu ni.

Za mlade strokovnjake do 35. leta s terciarno izobrazbo predlagamo znižanje praga razvojne kapice na 4500 evrov bruto mesečne plače za obdobje sedmih let. S tem bi neposredno spodbudili njihovo finančno osamosvajanje in bivanje v Sloveniji.

Vi govorite o razvojni in ne socialni kapici ...

Ker bi z njo lahko zadržali marsikatero delovno mesto z visoko dodano vrednostjo. Ne strinjam se s tistimi, ki venomer ponavljajo, da je to kapica za bogataše. Jaz, denimo, ne dosegam plače 7500 evrov bruto, kot je prag postavil interventni zakon. Kot slišim, pa to mejo marsikateri vodilni v sindikatih dosega, če je tako, sem vesela zanj.

Teh 7500 evrov sindikati najbrž ne bodo potrdili.

Vprašajte jih. Leta 2021 je bila objavljena višina plače 5600 evrov, verjamem, da zdaj znaša prek 7000 evrov. Če se motim, se opravičujem. Potrudimo se, da bomo vsi imeli več, to naj bo naš skupni cilj.

Tega revolta sindikatov iskreno ne razumem in ne vem, zakaj je potreben referendum. Ali je dobro, da toliko zakonov spreminjamo prek omnibus zakona? Ne nujno. A ko pogledam, kolikokrat so se zadnja leta zakoni sprejemali po nujnem postopku, si mislim svoje.

Problem prejšnje in, kot kaže, tudi zdajšnje oblasti so poslanski zakoni. Nastajajo v parlamentu, s tem se predlagatelji izognejo vladnemu resornemu usklajevanju in pogosto tudi socialnemu dialogu na Ekonomsko-socialnem svetu.

Socialni dialog je ključen. Ker smo mednarodna poslovna skupnost, si niti ne prizadevamo, da bi bili vanj vključeni. Moti pa me, da se naša mnenja in predloge vse prevečkrat skuša diskvalificirati. To je neprimerno tudi do mednarodnih podjetij, ki so naši člani, ne nazadnje zaposlujejo nemalo Slovenk in Slovencev. V večini živijo tu in plačujejo davke.

Včasih se ozrem prek južne meje. Hrvati niso nič boljši po številkah, po načinu, kako skušajo privabiti tuja podjetja, pa znajo narediti kaj bolje od nas. Kar me malce jezi, a jim privoščim. Nič ne pomaga, mi kot njihovi sosedi moramo biti boljši. Tu se vračam na naše »Younge« (platforma AmCham YOUng, op. a.), kot jim pravim, za katere tekmovanje pomeni, da si ti boljši in ne nekdo drug slabši.

Vrniva se še k socialnemu dialogu. Vas skrbi, kako bo z njim?

Smo del Gospodarskega kroga, povezave 17 gospodarskih, obrtnih, kmetijskih in menedžerskih organizacij ter združenj. Pet od njih je v formalnem socialnem dialogu. O kapitalistih spet beremo in poslušamo, pa da delamo samo za bogataše. Kakšna argumentacija pa je to? To preprosto ne drži. Sama, kot rečeno, zaradi razvojne kapice ne bom imela nič več in nič manj.

Privoščim jo drugim, želim si, da bi bilo več delovnih mest, ki bi presegala ta prag. Multiplikator posameznega delovnega mesta z visoko dodano vrednostjo znaša od 1,5 do 3, kar pomeni, da eno ustvarjeno visokokakovostno delovno mesto posredno ustvari še od 1,5 do 3 dodatna delovna mesta. Res ne vem, zakaj se tako bojimo ljudi, ki bi več zaslužili.

V podjetjih takšne plače izplačujejo tisti, ki presodijo, da je to smiselno in v prid podjetja. Ne skrbi me toliko za socialni dialog, temveč za vzdržnost kvalitete življenja, s katero se upravičeno ponašamo in privlači tudi tuja podjetja. Ali bomo še lahko financirali dobro šolstvo in dobro zdravstvo?

Saj, kako naj država pride do denarja. Govorite o javnofinančni vzdržnosti in prav to je šibka točka interventnega zakona.

Projekcije učinkov zakona so različne. Sami nismo ocenjevali zakona z vidika javnofinančnih posledic, prepričani pa smo, da z nekaterimi zakonskimi spremembami lahko marsikoga zadržimo ali privabimo. V zadnjih štirih letih so posamezna podjetja odhajala zaradi visoke obremenitve dela.

Se katero lahko vrne?

Ne verjamem. Mi se bomo pa vsekakor trudili. Je pa Hrvatom uspelo narediti vrhunsko zgodbo. Še donedavna je bila Slovenija pojmovana kot vrata na Balkan za tuje korporacije oziroma tehnološke velikane, zadnje čase pa raje izbirajo Zagreb kot regionalno središče za celoten Balkan. Ne preostane nam drugega, kot da razvijemo drugo zgodbo.

Primož Lavre

Denimo poslovnemu svetu sporočimo, da smo najboljši biotehnološki hub (stičišče, op. a.) na svetu, v Evropi ali vsaj v Srednji Evropi. Biti moramo nekaj. Estonija šteje 1,2 milijona ljudi, a vsi govore o njej. Njena zgodba ni tako drugačna od naše, a odločili so se, kaj predstavljajo. Sami poudarjajo, da so E-stonia – digitalno najnaprednejša uprava na svetu.

Omenili ste razbremenitev dela. Interventni zakon bi moral predvideti proračunske postavke, na katerih so možni prihranki, in možno kompenzacijo za nižje davke in prispevke.

To je gotovo utemeljen pomislek. Interventni zakon smo podprli kot smer gospodarske politike. Že 15 let predlagamo uvedbo razvojne kapice in zdaj, če bo zakon obveljal, je uzakonjena. Tudi za tiste, ki so izpolnili pogoje za upokojitev, je prav, da delajo še naprej in prejemajo pokojnine. Te ljudi potrebujemo ...

Ena od vaših komisij je podprla rešitev, ki upokojencem omogoča prejem polne pokojnine ob hkratnem dodatnem delu. To je nujen korak pri obvladovanju demografskih izzivov, je menila. Nič pa komisija ni rekla o prisilnem upokojevanju. Kaj o njem menite vi?

Odvisno od tega, kaj pomeni prisilno upokojevanje.

Predviden je mehanizem prenehanja pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino. Pogodba o delu preneha veljati po samem zakonu. Povsem se spreminjajo pravila igre glede upokojitve in dela.

Morala bi se posvetovati z našo Komisijo za prihodnost dela in izobraževanje. Sama, zdaj ne govorim v imenu AmCham, verjamem, da se bodo vsi tisti, ki prispevajo dodano vrednost, lahko krasno zmenili z delodajalcem. Moj oče je star 80 let in še vedno pomaga organizaciji, ki ceni njegov doprinos. Da nekdo želi ostati na delovnem mestu le zato, ker bi bil rad tam, pa ga institucija ali podjetje ne vidita več kot nekoga, ki prinaša dodano vrednost, pa je izziv.

Naj navedem besede Aljoša Krdžića, sopredsedujočega AmCham komisiji za spodbujanje investicij. Zbrane predstavnike strank je na soočenju, pripravili ste ga pred volitvami, pozval: »Zakonske spremembe morajo biti premišljene, usklajene z gospodarstvom ter drugimi deležniki in brez pogostih, od dnevne politike in populizmov odvisnih ad-hoc posegov.« Interventni zakon se prilega tem merilom, kakršne naj bi zakonske spremembe ne bile.

Aljoša je odličen pravnik, gotovo je temeljito premislil, kako naj bi se sprejemala zakonodaja, ki naj bi bila predvidljiva. Strinjam se, sprememb, o katerih govoriva, bi se bilo smiselno lotiti drugače, bolj premišljeno.

Ali je šlo, kot slišimo, za testiranje nove vladne večine? Morda. Ne vem. Ali je to testiranje obenem tudi znak, ki so ga dali gospodarstvu, da mislijo resno, zato bodo hitri? Morda. Z vidika predvidljivosti način in hitrost sprejema interventnega zakona gotovo ni za vzor, če pa nanj pogledamo z vidika pozitivnega sporočila gospodarstvu, mu lahko le pritrdimo.

Kako so se na nov veter odzvali v podjetjih, ki jih bolje poznate?

Slišim, da jih bo kar nekaj, čeprav so že imela spakirane kovčke za odhod, počakalo pri izhodnih vratih. Problem, ki ga izpostavljajo v servisnih dejavnostih, je visoka obremenitev dela. Pogoji za poslovanje na Hrvaškem, Madžarskem, v Avstriji oziroma v državah, ki jih mednarodno pokrivajo, so neprimerno boljši.

Primož Lavre

Obremenitev dela sili ljudi v alternativne oblike dela (prek statusa s. p.), kar dolgoročno zmanjšuje socialno varnost zaposlenih in stabilnost gospodarstva ter družbe. S tem prihaja do nelojalne konkurence v odnosu do tistih, ki so v rednem delovnem razmerju.

Bom iskrena, tudi marsikatero tuje podjetje – tudi ameriško –, ki ni v Sloveniji, pri nas »redno« zaposluje ljudi na espejih. Tako plačuje manj za zdravstvo in za šolstvo, pa čeprav delo opravljajo v odvisnem razmerju, ki ustreza definiciji delovnega razmerja.

Vi in vaša ekipa ste zaposleni?

Da, seveda. Ne znam si predstavljati, da bi kot zagovorniki gospodarstva govorili eno, delali pa drugo. Gospodarstvo je odgovorno in se zaveda pomena svojega prispevka za socialno državo.

Strastno zagovarjate nezamenljivo vlogo transatlantskega gospodarstva pri spodbujanju blaginje in inovacij v Evropi in Združenih državah Amerike. Gotovo vam ni vseeno, da se pri transatlantskem sodelovanju zatika – še zlasti od začetka lanskega leta.

Poglejva strukturo naložb: kar 64 odstotkov vseh tujih investicij v ZDA prihaja iz Evrope in prav tako 53 odstotkov vseh tujih investicij v Evropo prihaja iz Amerike. V teh podjetjih je neposredno zaposlenih 16 milijonov ljudi, število je nekajkrat večje, če štejemo multiplikativni učinek vsakega delovnega mesta v multinacionalkah. Pa seveda vpliv na vse družine zaposlenih.

Ko smo v Ameriki, govorimo o Evropi in njenem pomenu, a kako naj Američanom pojasnim rezultate raziskave Gallupovega inštituta, ki je pred leti pokazala, da smo v Sloveniji kar na osmem mestu glede neodobravanja ZDA.

Tudi kot sociologinja se večkrat vprašam, kako je to mogoče, ko pa je toliko mladih, ki bi radi študirali v Ameriki. V ključnih zgodovinskih trenutkih smo bili zavezniki, čeprav sem, ko se je Slovenija osamosvajala, v New Yorku, še kot najstnica, protestirala, ker nas niso takoj priznali (nasmešek).

Prepričana sem, da se mora Evropa ukvarjati predvsem s tem, da bo sama odličen partner. Za transatlantsko partnerstvo potrebujemo dva močna zaveznika. Ameriška podjetja pri nas se ukvarjajo z res inovativnimi stvarmi.

Naj omenim Textron, podjetje, ki je prevzelo Pipistrel, ali trgovalno platformo Robinhood, ki je pred slabim letom prevzel v Sloveniji nastalo kriptomenjalnico Bistamp in je eden največjih svetovnih imetnikov kriptovalut. Nedavno je bil pri nas predstavnik sklada Robinhood, navdušeni so nad Slovenijo …

Kjerkoli sem v ZDA, na vsaki vrhunski univerzi naletim na Slovenca ali Slovenko. Prav vsi so pripravljeni narediti veliko za Slovenijo; naj omenim le nekatere, ki jih res izjemno spoštujem: Jureta Leskovca (Stanford), Marinko Žitnik (Harvard), Jerneja Barbiča (USC) in Gašperja Beguša (Berkeley), vsi so vrhunski strokovnjaki za umetno inteligenco in podatkovno znanost. Če smo lahko vrhunski kot posamezniki, ne le v športu, ampak tudi v znanosti in v poslu, bodimo vrhunski tudi kot narod. Ker smo!

Smo res?

Smo, zakaj dvomite? Le malo več volje in ambicioznosti moramo pokazati.

Za boljše transatlantsko sodelovanje je gotovo moteče Trumpovo uvajanje carin.

Grozno! Tako kot tudi vsaka vojna. Pred tremi tedni sem bila v Washingtonu in se v imenu AmChams in Europe pogovarjala z več visokimi predstavniki ministrstev. Gotovo je tudi Sloveniji v prid, da vodim to krovno organizacijo 49 ameriških gospodarskih zbornic iz 47 držav.

Primož Lavre

Tudi jaz sem ponosna na Aleksandra Čeferina ali pa denimo na dr. Petra Kozmusa, ki vodi mednarodno federacijo čebelarskih združenj. Zakaj bi ne uporabili mreže teh ljudi, poznanstev, ki so jih spletli.

Naj se vrnem k carinam. V AmCham – tako v Sloveniji kot na evropski ravni – se vedno jasno odzovemo, z argumenti in dialogom dokazujemo, zakaj so carine nekaj slabega.

Niste glasilo kakega predsednika?

(nasmešek) Tako kot ZDA niso Trump, tudi Slovenija ni Golob, Janša ali Pirc Musar. Radi poenostavljamo, ker nam je morda tako udobneje, a Amerika je 340 milijonov Američanov, 50 zveznih držav itd.

Smo konstruktivni kritiki vseh oblasti; priznam, včasih ni enostavno biti v tej vlogi. Vedno povemo, kaj po našem mnenju ni dobro za gospodarstvo. Carine gotovo niso. Ni prav, da se na tak način ravna s tako pomembnimi partnerji. Lahko le ponovim: Evropa in ZDA smo največji investicijski in trgovinski partnerji.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.