ota 02 Odkrito.si

Ota Širca Roš psihično ni pripravljena, druga ...

Alsin Levent Svet24.si

To je 35-letnik, ki je v nedeljo v grob poslal ...

Drevo življenja Petisvet.si

Drevo življenja v nas aktivira spomin na to, kdo ...

Sapa, hlad, mraz, jutro Svet24.si

Po fantastičnem vremenu zdaj manj obetavne novice

meghan markle 2 Svet24.si

Dekleta bi rada nadoknadila: visoko noseča Meghan...

Khloe Kardashian Najstnica.si

Tokrat ga je dokončno zapustila

sanja grohar s sinčkom Njena.si

Sanja Grohar: Materinstvo jo je povsem spremenilo

Slovenija

(EKSKLUZIVNO!) Igor Omerza o Ne-Pravem obrazu Zdenka Roterja: So njegove maske res padle?

Deli na:
(EKSKLUZIVNO!) Igor Omerza o Ne-Pravem obrazu Zdenka Roterja: So njegove maske res padle?

Foto: Primož Lavre - Zdenko Roter je v Padlih maskah opisal nekatera ozadja iz svojega “svetovalnega” delovanja za strica “iz ozadja in odspredja” Milana Kučana, ki se meni zdijo primerna za kazenski pregon.

Nova knjiga Zdenka Roterja je, vsaj zame, veliko in nepričakovano razočaranje. Po izredno zanimivih in dobro strukturiranih Padlih maskah, sem že iz naslova Pravi obraz upal, da bom v tem dodatnem “obrazu” našel to kar nam je Zdenko Roter zamolčal oziroma nepopolno opisal v prvotnem, krinke prostem obličju. No, tega ne jaz in ne ostali bralci nismo in očitno nikoli ne bomo dočakali!

Privlačne Roterjeve Padle maske, ki so upravičeno bile deležne velike pozornosti imajo sicer nekaj motečih napak. Prva je, da so preobsežne, kar pa ne bi bilo nič hudega, če bi celotna vsebina bila razgibana in zanimiva. Ko bi avtor uvidel, da je delo obtežil z nepotrebnim in odvečnim balastom, ki bi ga lahko brez vsake škode odvrgel npr. kakšen govor ali prevelik obseg opisovanja intimnega življenja in psihološkega seciranja notranjega življenja avtorja nasploh, in še kaj bi se našlo, bi knjigo naredil še bolj privlačno.

Dobro, preobsežnost lahko verzirani bralec enostavno reši s selektivnim branjem, nikakor pa ne more razrešiti vsebinskih praznin. Namreč Padle maske so razdeljeno na avtorjeva tri življenska obdobja: partizanstvo, udbovstvo in kučanovstvo. Partizanstvo je izjemno tako s primernim obsegom kot tudi po vsebini.

Bralec dobi občutek velike iskrenosti in se tudi lahko prikloni avtorjevemu pogumu ter čudi sreči, ki ga je spremljala, da je iz vsega tega izvlekel živo glavo. Tako osebno opisovanju sicer pri nobenem avtorju ne more biti brez neke pristranosti, toda partizanski del “Mask” je lepa in sama v sebi zaključena pripoved.

Foto: Primož Lavre - Gre za neizbrisen madež na Roterjevi akademski karieri in lepo bi bilo, da bi javno razložil, kaj je s takim udbovskim gradivom (ali morda gradivi) na fakulteti FSPN počenjal.

Potem pa se začnejo težave. Glede na to, kar že vemo iz raznih pričevanj in dokumentov o delovanju Zdenka Roterja v slovenski tajni politični policiji (ponarodelo Udbi) in še bolj glede na to kar jaz osebno vem iz še neobjavljenih arhivskih dokumentov o tem in takšnem njegovem delovanju, je bivši tajni politični policaj Zdenko Roter tu ostal velik dolžnik.

Še bolj tudi zato, ker sta bila oba brata Rado in Zoro ter tudi njegova soproga Zofija vpeti v slovenski oz. jugoslovanski vojaško-policijski tajni sistem in bi nam torej Zdenko Roter tu dejansko lahko močno pomagal v razumevanju tega mračnega tajnega kraljsetva in to predvsem zato, da bi tudi on, kot nekašen skesanec, prispeval kaj k temu, da se takšna temačna asociacija ne bi pri nas nikoli več ponovila!

V Pravem obrazu sem pričakoval, da bo Zdenko Roter odprl “udbovsko” dušo in nam tu natočil veliko čistega vina in tako popolnil izpuščeno udbovsko vsebino iz Padlih mask. Uh, kakšno razočaranje!

V tretjem delu Padlih mask, ta je upravičeno zbudil največ zanimanja. pa je Zdenko Roter enostavno povedal preveč. Opisal je namreč nekatera ozadja iz svojega “svetovalnega” delovanja za strica “iz ozadja in odspredja” alias takratnega demokratično izvoljenega predsednika Slovenije Milana Kučana, ki se meni zdijo primerna za kazenski pregon.

O tem je bilo v javnosti sicer že veliko povedanega in zato tega na tem mestu, ko skušam samo s pomočjo Padlih mask oceniti Pravi obraz, ne  mislim ponavljati. Kot bralec sem bil vesel takšne Roterjeve odkritosrčnosti, čeprav se čudim takšni iskrenoti, še posebej zato, ker tako ni bil zmožen pisati v “udbovskem” delu Padlih mask in ker nam je demaskiranje svojega udbovstva ostal dolžan tudi v Pravem obrazu.

Ali je prikazan pravi Roterjev obraz?

Kot že povedano sem v Pravem obrazu pričakoval, da bo Zdenko Roter odprl “udbovsko” dušo in nam tu natočil veliko čistega vina in tako popolnil izpuščeno udbovsko vsebino iz Padlih mask. Uh, kakšno razočaranje! Knjiga je sicer mnogo krajša kot Padle maske, a je kljub primerjalno skromnemu obsegu, kar bi Zdenkotu omogočilo jedernatejšo pripoved, ena sama velika konfuzija.

Ni nobene prave strukture, zgodba nikakor ne more steči, vsebine so kronološko premešane, obtežene s ponavljajočimi se psihologiziranji samega sebe, pomešanega z njegovimi socialno-političnimi pogledi, do izraza pridejo njegove pristranosti do določenih oseb, vidimo nekritično poveličevanje Milana Kučana, mnogo je celo neznanja o tajni jugo strukturi in pomembnih dogodkih (npr. Zelena knjiga), obenem tudi dolgovezno obračunava s kritiko Padlih mask, predvsem s korektno kritiko Alenke Puhar, skratka prava bralna in intelektualna muka. Soočeni smo z dejstvom, da sploh ne gre za neko zgodbo ali dopolnitev poprejšnje obsežne osebne “Maskovne” pripovedi, ampak je to neka nametano zbirko krajših esejev, ki pa nobeden od njih posamično ni vreden, da bi se človek vanj podrobneje poglabljal.

Edino kar je v “Pravo-obrazni” knjigi vredno je nekaj strani v katerih izvemo novosti o množičnem povojnem umoru, pa še tu smo soočeni z zelo motečo Roterjevo značilnostjo, da mnogokrat skriva prava imena oz. priimke in da nekaterih, ki “krivi moritve so velike” sploh ne imenuje!

Vse to je v popolnem nasprotju z napovedano “popolno odkritostjo” v uvodni strani Pravega obraza in z avtorjevim zaklinjanjem na isti strani, da “med dobrimi ljudmi ne bi smelo biti skrivnosti”, čeprav je že v Padlih maskah urbi et orbi povedal, da globokih grl, torej ovaduhov, ki jih je imel na zvezi v svoji udbovski funkciji, nikoli ne bo izdal!

Foto: Primož Lavre - Nova knjiga Zdenka Roterja je veliko in nepričakovano razočaranje. temu novemu spisu bi lahko Zdenko Roter dodelil naslovl Izza obraza.

Povojni Zločin v Pravem obrazu

Na 84. strani “Obraza pravega” izvemo, kaj mu je o množičnem povojnem umoru povedal neki gostilničar Tone. Podrobnosti tehnologije tega Zločina (tako ga upravičeno, z veliko začetnico pišeta zakonca Hribar) so bile sicer že poprej znane tako v emigrantski literaturi kot v Svetinovi Ukani, a vsak tak, dodaten delček je seveda pomemben, saj gre za najhujši Zločin v vsej slovenski zgodovini!

Poleg tega Svetinov opis v Ukani sledi njegovemu “ukanskemu” zapisu, da so bile nesrečne žrtve poprej sojene. Kakorkoli že, to pomembno pričevanje Roter sfiži z nepoimenovanjem gostilničarja Toneta, z zamolčanjem njegovega priimka! Zakaj tako profesor Zdenko Roter? Ali ne uvidite, da s tem zmanjšujete verodostojnost tega pričevanja in ali se vam ne zdi, da če vemo imena žrtev, bi bilo človeško pošteno vedeti tudi imena terenskih rabljev, pa čeprav so bili ti so samo krvavo orodje močnih, brezobzirnih in krutih množičnih morilcev iz ozadja.

In zakaj pri tem poglavju o Udbaštvu oz. delčku taistega poglavja, ki se nanaša na povojni Zločin izpostavljate samo enega množičnega morilca iz ozadja, to je Ivana Mačka, na kar vas je moral opozoriti tudi pisec spremne besede Tine Hribar. Saj je o tem podrobno pisal dobro informirani Edvard Kocbek in je to mogoče zlahka najti v njegovih sedaj javno objavljenih in odmevnih Dnevnikih!

Tu Kocbek poimensko piše o poglavitnih morilcih, navajam del dnevniškega zapisa iz 17. aprila 1975: “Moj intervju [je] častno dejanje človeka, ki bi rad svoje soborce pripravil do tega, da skupno obžalujemo dejanje, ki so ga sklenili Kardelj, Kidrič, Marinko, Maček in B. Kraigher.” In dalje: Leta 1945 so sprejeli sklep in “z njim storili najhujše dejanje v vsej slovenski zgodovini.” Pozneje Edvard Kocbek dnevniško k tej moški zločinski peterici dodaja še Lidijo Šentjurc.

Zakaj tolikšno Roterjevo zakrivanje pravih identitet?

In kaj lahko sedaj storimo s tem Tončkom? Kam naj ga postavimo, kako verodostojen je njegov pijanski izkaz, če o njem ne vemo nič razen, da je bil bivši partizan, gostilničar, Zdenkotovih let in zanesljivo Mačkovo morilsko orodje? Ob pomanjkanju drugih podatkov, predvsem pa priimka, se mi zdi najboljši kandidat za tega zakritega Tončka lokalno in širše vplivni gostilničar Anton Žbontar - Slavc iz Zalega Loga v selški dolini, ki ga Ivan Albreht v pravkar izdani knjigi o Filipu Terčelju opisuje kot povelnjika VOS za Škofjo Loko, ki je bil med vojno poznan po svoji krutosti.

“Po vojni se je celo hvalil” navajam Albrehta, “da je pobil precej ljudi in celo, da so se mu žal, nekateri izmuznili.” Odgovor na to nam lahko ponudi samo Zdenko Roter, čeprav glede na njegovo samo pro forma odkritosrčnost v tako njegovo potezo nimam kaj dosti upanja.

Foto: Primož Lavre - Osebno bi me pa najbolj zanimalo, če kaj ve o grozovitem umoru dveh duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne (januarja 1946). Vem, da je bil Zdenko Roter takrat na šolanju v Cekinovem gradu.

V Padlih maskah je teh skrivalnic z imeni še veliko več. Prav neumno je npr. kako nekje v “Maskah” zakrije identiteto, da bi jo pozneje v isti knjigi razkril. Tako npr. tajanstveno zapiše, da je M. V. naredil samomor, v nadaljevanju, slabih dvesto strani kasneje, pa to bolj podrobno opiše in obenem razkrije M. V.-ja (kot M. Venišnika Savinca in spet ne v celoti kot Milana).

In ponovno mu zakrivanje oseb ne da miru, saj ob tem še zapiše, da je Venišnika sredi osemdestih  zasliševala komisija CK in Venišnik mu je hkrati s tem dejstvom povedal tudi imena zasliševalcev. Seveda javnosti Roter, kot neko božanstvo, ki mali deli in malo odvzema, teh imen (zakaj že?) noče sporočiti. No, na srečo je o vsem tem v partijskem delu državnega arhiva ohranjena obsežna dokumentacija in se lahko tam brez “roterijanske” cenzure seznanimo z imeni in priimki zasliševalcev in s celotnim potekom Venišnikovega zaslišanja!

Roterjeva nesramna dezinformacija o Javoršku

Prav otročje pa je, da se tudi igračka z začetnicami imena in priimka, če mu gre kdo na živce. Tako npr. za Tanjo Grieser Pečar uporablja kar kratici T. G. P. Huje kot te kolobocije s pravimi priimki in imeni pa je, da se v obeh knjigah poslužuje dezinformacij. V dezinformacijah so itak bili udbovci, skupaj s svojimi stalinističnimi vzorniki, mojstri brez primere. Tako je npr. Roter napisal v “Maskah”, “da mu ni znanega prav ničesar o tem, da naj bi Javoršek ‘vohunil’ med kulturniki in bil celo poseben ‘nadzornik’ nad E. Kocbekom.”

Morda bi mu človek še verjel, saj dejansko vsi udbovci niso vedeli za vse ovaduhe, toda kot načelnik Udbe za Ljubljano ni mogoče, da o tem ne bi bil informiran. Poleg tega je tajna politična policistka Milica Strgar v neki svoji pisariji novembra 1966 črno na belem zapisala, da je Pietteja (kodno udbovsko ime za Jožeta Javorška) imel svoj čas na vezi prav Zdenko Roter, kar v udboreku pomeni, da je Piette poročal njemu in od njega sprejemal navodila.

Pri tem je Milica celo pohvalila Roterja, da je prakticiral pisanje obrobnih opomb na Javorškova poročila! Zato je toliko bolj nemoralno, da Zdenko Roter ob zanikanju vedenja o Javorškovem ovaduštvu (Kocbeka je Javoršek ovajal celo za denar!) celo nesramno dopiše, da udbovski stezosledci “z žigosanjem Javorška prej govorijo o svoji, in ne o njegovi moralni podobi.” Pfej, moram tu dodati, pa taka kilava “Demaskacija” in “Pravo-obrazacija”!

Prava burleska pa je, ob tem Roterjevem sprenevedenju okoli Jožeta Javoršaka, da je prvo razkritje o Javoršku-ovaduhu prišlo v javnost preko objave knjige Staneta Kavčiča Dnevnik in spomini (1972–1987). Knjiga je izšla v petek 25. marca 1988, to vem tako natančno zato, ker sem prav jaz tisti dan prvo naklado z avtomobilom peljal v ljubljanski poštno distribucijski center, in prav Zdenko Roter Staneta Kavčiča uvršča med svoje velike vzornike. Dejansko pa ga, ne vem če se tega zaveda, v “Maskah” v zvezi s Javorškom alias Piettejem obklada z udbovskim stezosledcem! Razumi kdor moreš!

Roterjeve težave z definicijo Udbe

Zdenko Roter je upokojeni univerzitetni profesor in doktor družbenih znanosti. No, kljub temu visokemu formalnemu nazivu ne zna ne v Padlih maskah in ne v Pravem obrazu spraviti skupaj pravilne definicije Udbe. Neprestano piše o varnostni ali obveščevalni ali o varnostno-obveščevalni službi ali varnostnih organih, ki jo imajo prav vse države.

Toda Udba ni bila varnostna služba ali pretežno obveščevalna ali kontraobveščevalna služba ampak prvenstveno tajna politična policija edine dovoljene torej komunistične stranke in še to ne služba vseh članov te stranke ampak samo njenega ožjega vrha. Z njeno ključno pomočjo so naši revolucionarni komunistični voditelji ohranjali svojo na krvi temelječo totalitarno oblast in jo zaradi nepremagljivih bioloških zakonitosti prenašali na od njih določene naslednike.

Roterjevo nerazumevanje Zelene knjige

V Pravem obrazu Zdenko Roter dodatno povečuje kaotično razumevanje o t. i. Zeleni knjigi (gre za šopek 28-ih od KOS-a in srbske Udbe falsificiranih depeš, vloženh v “zelene” platnice, ki naj bi jih kosovci v Beogradu ukradli iz blagajne avstrijskega vojaškega atašeja in brigadnega generala Nicolausa Chorinskega) in s tem samo poglablja nerazumevanje, ki so ga o tej frakcijski komunistični spletki v slovensko javnost že poprej vnesli novinarji Marko Munda, Ljerka Bizilj in Aleksander Lucu ter morda še kdo.

Ker sem sam dosedaj edini v celoti pregledal in analiziral in popisal, za čuda dobro ohranjeno gradivo v državnem arhivu o tem predmetu (in širše), to pomeni nekaj tisoč strani ter o tem napisal celo poglavje Knjiga zelenela je … v knjigi 88 stopnic do pekla: Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića lahko zatrdim, da Zelene knjige in dogajanja okoli nje Zdenko Roter in tudi ne Munda, Bizilj in Lucu ne razumejo. Ker mi prostor ne dopušča, da bi vse to argumentiral zainteresiranega bralca napotujem na omejeno poglavje, v omenjeni knjigi.

Foto: Primož Lavre - Koliko časa še legitimnost zločinskih vrednot in invalidna formalna demokracija?

Ob analiziranju Pravega obraza naj ob tem samo izpostavim, da slovenska SDV (Služba državne varnosti alias Udba), kot to zapiše Zdenko Roter, ni skupaj s slovensko teritorialno obrambo (STO) kupovala orožja v tujini, pač pa je naša Udba te nakupe zelo natančno preiskovala in preiskala in ugotovila, da so nekateri posamezniki, pri tem je potrebno predvsem izpostaviti Nikota Kavčiča in Miloša Ogrizka, pri tem zagrešili klasična gospodarska kriminalna dejanja!

Govoriti ob Zeleni knjigi o tem, da je Slovenija takrat kupovala orožje za osamosvojitev je naravnost bebasto. Prvič, vodilna v slovenski terirtorialni obrambi Bojan Polak - Stjenka in Albert Jakopič - Kazimir sta angažirala Nika Kavčiča et consortes za formiranje nezakonitih črnih fondov v tujini brez vednosti slovenskega (ali jugoslovanskega) političnega vodstva. O tem takratni slovenski komunistični voditelji Edvard Kardelj, France Popit, Stane Dolanc in Stane Kavčič niso vedeli ničesar!

Polak in Jakopič tudi nista pri nakupih (sicer neznatne količine orožja) hotela formirati slovensko vojsko ampak sta hotela Jugoslavijo pred morebitnim napadom braniti z učinkovitim in dobro oboroženim gverilskim/partizanskim vojskovanjem. O tej temi je celo Albert Jakopič pred formiranjem črnih skladov in sledečimi bornimi nakupi orožja pisal pismo tovarišu Titu. Skratka kdor govori o takratnem slovenskem kupovanju orožja in ga povezuje z željo slovenski komunističnih voditeljev po osamosvojitvi Slovenije strelja v prazno!

Pri Zeleni knjigi se Zdenko Roter spusti še nižje od običajnega nerazumevanja, kajti o tem v Pravih obrazih trdi, da so beograjski generali v 80-ih in 90-ih letih “znova privlekli na dan famozno Zeleno knjigo, da bi tako strli in odstranili takratno slovensko politično elito, ki je sistematično branila koncept suverene in samostojne države Slovenije.” (!!!?) Nič od tega ni res. Ravno obratno!

Prav Milan Kučan je kot argument proti vodilnima jugo vojakoma generalu Veljku Kadijeviću in admiralu Branku Mamuli na seji jugoslovanskega komunističnega vodstva v Beogradu, marca 1988, privlekel na dan očitek, kako je armada skušala z Zeleno knjigo pred leti diskreditirati slovensko komunistično vodstvo! In Milan Kučan marca 1988 v Beogradu ni branil koncepta suverene in samostojne države Slovenije pač pa le zvezne in vojaške poskuse dodatne centralizacije socialistične Jugoslavije! In ni mi težko dodati, da je takrat Milan Kučan v Beogradu izvrstno nastopil in briljantno pariral tako vrhu armade kot zagovornikom centralizma.        

Roterjevo pomanjkljivo poznavanje tajnega civilno-vojaškega kraljestva

Zanimivo je da Zdenko Roter, kot dolgoletni uslužbenec  jugoslovanskega civilno-vojaškega tajnega kraljestva ne pozna njenegove osnovne strukture ali pa se samo dela nevednega. V Pravem obrazu omenja v tem kontekstu samo Udbo in varnostno službo JLA (ponarodelo KOS), torej civilno in vojaško tajno politično policijo.

Toda zunanje ministrstvo je imelo tudi svojo obveščevalno službo (SID - Služba za istraživanje i dokumentaciju), ki je imela tako obveščevalne kot politične naloge, te zadnje predvsem v zvezi z politično emigracijo. Poleg tega je imela armada še posebno obveščevalno službo o kateri pa ne vem nič, razen tega, da je obstajala, ker o njenem delovanju nisem videl še nobenega dokumenta. In končno - po ustanovitvi teritorialnih obramb po posameznih republikah, so tudi te dobile svoje tajne varnostne službe.

Foto: Primož Lavre - Zakaj Roter izpostavlja samo enega množičnega morilca iz ozadja, to je Ivana Mačka, na kar ga je moral opozoriti tudi pisec spremne besede Tine Hribar.

V zvezi s slovensko Udbo in vojaškim KOS-om v Pravih obrazih Zdenko Roter razvija tezo o hudem medsebojnem rivalstvu, kar pa številni operativni dokumenti Udbe, ki jih je mogoče najti v slovenskem arhivu, nikakor ne potrjujejo. Šlo je za zgledno sodelovanje in Udba je za KOS opravljala aretacije, nastavljala prisluškovalne naprave in ostala podobna “človekoljubna” opravila.

Ne nazadnje je bila tudi aretacija Janeza Janše in Davida Tasiča konec maja in v začetku leta 1988 sinhronizirana skupna akcija Udbe in KOS-a. Res pa je kdaj tudi kaj škripalo na tej zvezi, npr. prav Zoro Roter, Zdenkotov brat, ki je bil kot rezervni oficir KOS-a zadolžen za spremljanje emigranta Vinka Levstika v Rimu je o tem zalezovanju marsikaj zamolčal naši Udbi. To je seveda slovenske udbaše zelo nerviralo in od tod morda Rotar Zdenko črpa nezaupanje do KOS-a.

Ali Kučan res ni uporabljal Udbe v politične namene?

Vidna je neverjetna servilnost Zdenka Roterja do Milana Kučana (v Maskah in Obrazu). Tak odnos mu seveda preprečuje hladno ali realistično analizo dobrih in slabih Kučanovih strani oz. ga vodi v dodatne dezinformacije tudi pri vsebinah, ki so v Sloveniji že dobro obdelane in so zato takšne Zdenkotove izmišljije lahko deležne samo posmeha.

Za primer takšne prozorne dezinformacije navajam naslednji Roterjev pasus iz “Obrazov-pravih”: “Po njegovem [Roterjevem] vedenju je Kučan prvi slovenski vodilni politik, ki je jasno vzpostavil razdaljo med SDV in politično elito in se odpovedal pravici, da bi mu obveščevalna služba služila pri izvajanju politike.”  (!!!?) Halo, ali morda sanjam! Ali je Zdenko Roter res to napisal?

Prvič, šef slovenske partije Milan Kučan in šef slovenske Udbe Ivan Eržen sta po pripovedovanju upokojenega generala in večletnega šefa KOS ljubljanske armade Marijana F. Kranjca, neprestano tičala skupaj. Verjetno se nista pogovarjala o vremenu. To je meni osebno povedal imenovani general in to sem javno objavil, ko je bil M. F. Kranjc še živ in to v moji knjigi JBTZ - Čas poprej in dnevi pozneje. 

Edino kar je v “Pravo-obrazni” knjigi vredno je nekaj strani v katerih izvemo novosti o množičnem povojnem umoru, pa še tu smo soočeni z zelo motečo Roterjevo značilnostjo, da mnogokrat skriva prava imena oz. priimke in da nekaterih, ki “krivi moritve so velike” sploh ne imenuje!

Drugič, Milan Kučan je bil od leta 1978 do konca leta 1989 na takšnih vodstvenih položajih, kar je razvidno tudi iz sicer precej uničene udbovske dokumentacije, da je dnevno prejemal poročila slovenske tajne politične policije. Pripominjam, da pri omenjenem dvanajstletnem obdobju jemljem v obzir kot začetek datum, ko je Milan Kučan postal predsednik skupščine SRS (leto 1978), in kot konec december 1989, ko je odložil funkcijo predsednika ZKS.

Da tega pisnega materiala ni bilo tako malo pove podatek iz letnega poročila Udbe za leto 1986, torej v letu, ko je Milan Kučan posal predsednik slovenskih komunistov. Tu na str. 8 preberemo, pod postavko Realizacje: da je “SDV z namenom preprečevanja nadaljnjega sovražega delovanja oziroma trdnejšega povezovanja oponentov v letu 1986 inicirala 1236 [!!?] obvestil družbeno-političnemu vodstvu, namenjenih družbeno-političnemu razreševanju in preprečevanju nadaljnje sovražne aktivnosti.”

Če sedaj to prevedemo na omenjenih dvanajst let Kučanovega dnevnega prejemanja udbovskih dokumentov, potem pridemo do resnično fantastičnih številk, ki gredo v tisoče in tisoče prejetih tajnih dokumentov slovenske tajne politične policije! In ti dokumenti, gospod Zdenko Roter, so seveda bili v funkciji izvajanja politike!

Tretjič, Milan Kučan in Stane Dolanc sta konec maja 1988 Janeza Janšo, ki je javno napovedal boj za oblast, s pomočjo slovenske tajne politične policije predala vojaškim pravosodnim organom. To je sicer olajšalo Kučan-Dolančev težak položaj napram vrha armade, a je hkrati povzročilo nastanek Odbora za varstvo človekovih pravic (bolj znanega kot Bavčarjev odbor), ki je s svojo številčnostjo in močjo na široko odprl našo pot v samostojnost in posledično samostojno slovensko država in na katere tok se je modro usedel tudi Milan Kučan s svojo stranko! 

Neupravičeno Roterjevo grajanje Alenke Puhar

V uvodu Pravega obraza Zdenko Roter obračunava s svojimi kritiki. Predvsem je razočaran nad Alenko Puhar, ki ji med drugim očita tudi to, da mu ona očita, da je z Udbo “ohranil stike prek kolegov, ki naj bi ga seznanjali s preiskavami, podtalnimi prizadevanji, podatki.” Hm, zakaj bi ji to Zdenko Roter očital, če pa je ta Alenkina ugotovitev resnična?!

Namreč v arhivu Slovenije sem našel dva udbovska dokumenta, bog si ga vedi koliko jih je še bilo podobnih v tisti grmadi skurjenih in v papirno kašo predelanih udbovskih papirjev, kjer jasno in glasno piše: “V prilogi vam pošiljamo informacijo o dejavnosti klera v letu 1967. Prosimo, da nam jih po uporabi vrnete.” Datum dokumenta je 17. maj 1967, in naslovnik je “Predavatelj visoke šole za politične vede”, tovariš “Zdenko Roter”.

Foto: Primož Lavre - Mag. Igor Omerza, raziskovalec in publicist

V zgornjem kotu je še opozorilo “Strogo zaupno” in podpisan je pošiljatelj, pomočnik republiškega sekretarja za notranje zadeve (beri načelnik Udbe) Silvo Gorenc! Iz tega dokumenta še izvemo, da je v prilogi 23 strani, priloga sicer ni priložena, in nekdo je zraven števila strani še pripisal ime udbovca Marjana Pozniča.

Skorajda identičen dokument je bil na naslov Zdenka Roterja poslan še 3. oktobra 1967. Moram priznati, da ne vem ali so Roterju udbovsko analizo klera poslali dvakrat ali gre za dve različni verziji. No, to ni niti tako važno saj je, s tem/tema dokumentoma nedvoumno dokumentirano, da je Zdenko Roter pri svojem pedagoškem delu uporabljal tudi tajne udbovske pisarije.

Lahko bi samo zamahnili z roko in dejali pa kaj, so mu pač nekdanji tajni kolegi malce pomagali pri profesuri. Toda stvar ni tako preprosta,  kajti take zbirne informacije so udbovski analitiki ustvarili iz pregledovanja tisočev strani udbovskih operativnih dokumentov, jaz jih imenujem terenski dokumenti. In v teh “terencih” mrgoli podatkov, ki so bili pridobljeni z zalezovanji, zasliševanji, grožnjami, izsiljevanji, s pomočjo ovaduhov, z mikrofoni v stenah, telefonih, tajnim pregledovanjem pošte in podobnimi eksotičnimi metodami in sredstvi Udbe.

Gre za neizbrisen madež na Roterjevi akademski karieri in lepo bi bilo, da bi javno razložil, kaj je s takim udbovskim gradivom (ali morda gradivi) na fakulteti FSPN počenjal. Še lepše pa bi bilo, da bi Roterjev Zdenko take in podobne dokumente, če jih ni vrnil Udbi ali če jih je morda prekopiral, prinesel v Arhiv Slovenije in vsaj malce zapolnil veliko praznino, ki je v udbovski dokumentacija nastala z njenim množičnim uničevanjem marca, aprila in maja 2017 in ki jo je nekaznovano zapovedal velik Kučanov zaupnik in hkrati veliki šef slovenske Udbe I. E. (če uporabim priljubljeno Roterjevo metodo zakrivanja imen in priimkov).

Apel za knjigo Izza obraza

Poleg tega bi bilo primerno, če bi Zdenko Roter zbral še toliko energije, da bi svojo čebulo olupil do konca in napisal kratek in resnično iskren pregled svojega tajnega udbovskega delovanja in zelo podrobno opisal ne samo vse dogodke in okoliščine katerim je bil priča ampak tudi razkril prava imena in priimke, saj so tudi vsa njegova skrivna globoka grla dandanes dostopna na udba-netu.

Osebno bi me pa najbolj zanimalo, če kaj ve o grozovitem umoru dveh duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne (januarja 1946). Vem, da je bil Zdenko Roter takrat na šolanju v Cekinovem gradu, a ko je pozneje delal v udbovskem referatu za kler je imel dostop tudi do arhivskih “duhovniških” podatkov in dosjejev.

Kakorkoli že, temu novemu spisu bi lahko Zdenko Roter dodelil naslovl Izza obraza kajti s Padlimi maskami in Pravim obrazom nas je v marsičem, predvsem mislim tu na njegovo udbovsko obdobje, kot sem to nazorno in obširno prikazal v tem prispevku, več ali manj žejne prepeljal čez široko in globoko “udbovsko” morje!

Loading...