Ne joči Majda!

V znamenitem slovenskem filmu Ne joči Peter, je mali prefriganec po nesreči padel v podzemno luknjo. A je kljub mladosti ostal zbran in prisrčen. Ko je ministrica Majda Širca v nedeljo po objavi rezultatov referenduma o zakonu o RTV Slovenija tudi sama padla v luknjo, ni vedela, da se ji je to primerilo, postala je agresivna in odsotna.  Ona in njeni – tako rekoč celotna koalicija- je poraz na referendumu podtaknila opoziciji, potem pa pričela z akcijo imenovano: vzemimo Slovencem demokracijo oziroma referendum! Zelo se čudim in sem razočaran, da se gospod doktor psihiater Slavko Ziherl, ki ga strokovno cenim, le ni malo oglasil, da bi vse to profesionalno postavil na pravo psihiatrično raven! Ker ne vem, ali gre za zmešnjavo, za zmešanost, ali kakšno hujšo diagnozo.

Sam sem bil odločno proti njenemu zakonu! Zato, ker bi hišo RTV še bolj spolitiziral in jo v absolutnem smislu (člen o nadzornem svetu) predal v roke ideologiji, ki bi morala biti na smetišču zgodovine vsaj od leta 1991 dalje. Pa ni. Po drugi strani je tudi res, da je koalicija z ministrico vred in svojim popolnim medijskim suportom skušala svoj zakon ubraniti tudi s podtikanji in lažmi. Pa dajmo se ne boriti in tolči z argumenti, sem menil, pa ni šlo: lop, pa še ena laž, lop , pa še ena manipulacija… Potem so prišle pa še grožnje o tem, kaj vse da se bo zdaj zgodilo na RTV. To je sicer nedostojno ministrskega položaja kulture, ni pa nič novega, če vemo iz katere politično strankarske orbite ministrica prihaja! Na srečo je simbol RTV ostal oranžno neomadeževan, kot so se nekateri bali, je pa zdaj na vrsti stampedo oziroma koalicijsko tekmovanje o tem, kdo bo bolj prestrašil gledalke in gledalce nacionalne televizije – saj naj bi zaradi padlega zakona zdaj bil program slab, menda še slabši kot pod prejšnjim vodstvom (upam, da bodo novi odgovorni na RTV na to temo res odločno protestirali), RTV hiša bo tako rekoč zaradi še vedno veljavnega Grimsovega zakona počasi razpadala in gnila, nobenega napredka da ne bo – ne tehnološkega in ne vsebinskega in so iz Zaresa javnosti sporočili, da ima srečo, ker ima daljinca. Kar je klic k nelojalni konkurenci big brotherja, pomeni pa, da lahko preklopiš na kakšen drug program. Recimo na Pink tv, ki je nekakšen medijski simbol Zaresa. Če ne verjamete, eno uro glejte program te televizije.
Pa ti hudičevi referendumi in ta prekleta ustava, ki to zapoveduje, pa te barabe opozicijske, ki referendume zlorabljajo, pa ti ogromni denarji, ki so šli za to…Ja, denar – seveda, saj cel svet ve, da demokracija, še posebej če je res ljudska, ni zastonj. In da stane. Naj mi sedanja koalicija, ki je dedič prejšnjega režima, zaupa podatek, koliko je stal komunizem – z žrtvami vred, če se te sploh da ovrednotiti. Naj mi ta koalicija pove, koliko nas stane zdaj in danes in koliko nas bo zaradi paranoičnega zadolževanja stala jutri, pojutrišnjem in čez 50 let! In naj mi ta koalicija pove, koliko so recimo stali vsi, ki so pisali, dopisovali in kakšno rekli o novem zakonu o RTV! Ravno drobiž ni bil. Pa naj mi ta koalicija zaupa, koliko nas stane njeno vladanje – še posebej, ker ljudski glas pravi, da smo »zelo gor plačali«. In da nam ta vlada vseh računov sploh še ni izstavila.
Sicer pa, kot kaže zahteva po omejitvi ali odpravi referendumov, je to ljudstvo neumno, pravzaprav opravilno nesposobno in butasto glasuje. Zato jim je treba referendum vzeti. Statistika pa pravi, da je Majda Širca na volitvah dobila 908 glasov in je danes ministrica za kulturo (bomo zato odpravili volitve?), 180.000 tistih, ki so glasovali proti njenemu zakonu, je pa nekulturnih in nimajo legitimne pravice zavrniti zakona; legalno že mogoče, so rekli poraženci. Ima me, da bi iz teh 180 tisočev naredil stranko, pa nočem še jaz groziti…
Ministrica je po neizglasovanem zakonu o RTV izjavila, da zaradi tega že ne bo odstopila. To je v redu izjava, saj je stvar politične morale in etike, kako kakšen minister ali ministrica ravna v takšnem primeru. Bolj hudo je, da je govorila o osmih zakonih, ki da jih tam pri njej delajo, ali pa so jih že naredili. Meni je to zvenelo kot grožnja. Ne joči, Vinko, sem si rekel, saj ne vedo, kaj delajo. Če pa vedo, je menda še kakšen pekel kje, kjer bodo pristali, če bodo tako grešili. Bom povprašal monsinjorja Stresa.
Ampak, slišim, da je prišel politični befel v hišo, da se malo naokrog pogleda in prešteje, kdo se je kako in na kateri strani angažiral okrog zakona o RTV. Bolj natančno: treba je ugotoviti subjektivno in objektivno krivdo zaposlenih, da ta genialni zakon, ki ga je Širca delala dve leti, je rekla, s tridesetimi eksperti, je dodala, zdaj pa take šlamastika! To je menda nedopustno, neodpustljivo, je pa sreča (sem preveril v kazenskem zakoniku), da to ni kaznivo dejanje nesramnosti oziroma zločin zavračanja.
Saj, so namignili iz Zaresa, lahko tudi po Grimsovem zakonu pokadriramo, skadriramo (ne v filmskem žargonu) in okupiramo. Kar je res. Potem so pa res tiste deset tisoče evrov, ki so jih dali za svoj propadli zakon, vrgli skozi okno ministrstva za kulturo. Kar je malo nekulturno in neodgovorno. Menda ga je bilo toliko, da bi lahko posneli Ne Joči Peter, drugi del.
Pa saj nisem odpiral šampanjca, ko je zakon o RTV padel, nisem kričal od veselja. V resnici sem bil žalosten, da lahko kdo v 21. stoletju takšen zakon sploh napiše. Da o onem o medijih sploh ne govorim.