Če je kdo mislil, da smo se po marčevskih parlamentarnih volitvah vsaj za nekaj časa rešili političnega cirkusa, je spregledal, da nas že novembra čaka drugi polčas, namreč lokalne volitve, prihodnjo jesen pa tudi predsedniške. Polarizacija med nekdanjo desnico in levico, ki se je sprevrgla v spopad med janšizmom in antijanšizmom, se bo še stopnjevala, kar bo dodatno obremenilo že tako ali tako pregreto družbeno klimo.

Skupni imenovalec tistih, ki histerično ustvarjajo izredne razmere in skušajo preprečevati kakršen koli dialog med različno mislečimi, je prepričevanje javnosti, da smo tik pred uvedbo diktature in da bo Janševa vlada pojutrišnjem začela zapirati ljudi, ukinjati medije in omejevati svobodo govora, čez čas pa tudi volitev ne bo več.

V takšnem psihotičnem scenariju seveda ni prostora za kakršno koli normalnost, protokolarno gesto, kaj šele za dialog med različnimi nosilci javnih funkcij. V takšnem črno-belem svetu se vljudnostni sprejem novih ministrov pri predsednici republike sprevrže v manifestacijo prihajajoče diktature, Natašo Pirc Musar pa primerja s predvojnim nemškim predsednikom von Hindenburgom, ki je leta 1933 ustoličil Hitlerja.

Marsikaj smo že videli in slišali, a tale s Hindenburgom in Hitlerjem je vseeno krepka. Ne preseneča sicer, da je primerjavo na družbenem omrežju zapisala nekdanja predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki se je po osebnem porazu na zadnjih volitvah umaknila iz politike in izstopila iz svobodnjaške stranke. Morda so njene besede krik obupa, s katerim želi opozoriti nase in napovedati nastop na jesenskih lokalnih volitvah ali pa celo v predsedniški tekmi prihodnjo jesen?

Če se bo Urška Klakočar Zupančič odločila kandidirati za ljubljansko županjo, potem je kampanjo že začela. A zdi se, da ljubiteljska pisateljica bolj cilja na predsedniško palačo, zato je njen napad na Natašo von Hindenburg, oprostite Pirc Musar, nekoliko bolj razumljiv in celo logičen.

Ortodoksnim levičarjem se zdi nezaslišano, da »leva« predsednica države na vljudnostni obisk povabi desničarskega premierja in njegovo ministrsko ekipo. Zanje je primerjava predsednice s Hindenburgom in premierja s Hitlerjem naravnost duhovita.

Urška Klakočar Zupančič, za katero bi morda kdo lahko rekel, da se je kot predsednica Državnega zbora kdaj obnašala podobno vehementno kot Herman Goering – ki je bil med drugim tudi predsednik Reichstaga –, je srečanje svoje prijateljice, predsednice države, z ministri novoizvoljene vlade za večji umetniški vtis pospremila z arhivsko fotografijo, na kateri sta nemški predsednik Paul von Hindenburg in Adolf Hitler, ki mu je von Hindenburg po dolgem oklevanju podelil kanclerstvo in s tem odprl vrata do oblasti.

»Sledila je katastrofa svetovnih razsežnosti,« je zapisala UKZ, ki je prepričana, da (v politiki, op. avt.) obstajajo ljudje, s katerimi ne smeš sodelovati, »ker njihove ideje spodkopavajo temelje demokracije, pravne države, človekovih pravic in tudi človečnosti.«

Primerjati Janšo in Hitlerja je na ravni kremeljske propagande, za katero smo fašisti vsi, ki ne podpiramo vojnega zločinca in požigalca samostanov Vladimirja Putina.

Zapis nekdanje političarke, ki jo očitno preganja dolgčas in potrebuje pozornost medijev, je tudi neposrečena provokacija, saj je družbeni diskurz v Sloveniji v zadnjem desetletju že tako nazadoval, da nobena, nekoč še tako zaznamovana beseda praktično ni več žaljiva. Obkladanje s fašisti, nacisti, komunisti in še kom je na družbenih omrežjih danes nova normalnost.

Zato se nekdanja prva dama parlamenta bridko moti, ko demokratično izvoljenim politikom, s katerimi se ne strinja, odreka pravico do sodelovanja pri oblasti.

V demokratični in pravni državi z utrjenim sistemom zavor in ravnovesij je paranoja pred avtokrati sicer legitimna, vendar bi to, da jim jemljemo pasivno volilno pravico, v resnici pomenilo, da ne zaupamo več sistemu, saj nas je strah, da bodo zlorabili oblast in vzpostavili diktaturo.

Janša seveda ne bo postal diktator, ker mu sistem tega ne bo dopustil. V svojem prejšnjem mandatu, ko si je skušal podrediti medije, mu je uspelo ravno nasprotno – nakopal si jih je za vrat, kar ga je drago stalo. Demoniziranje politikov, ki nam niso povšeči, je otročje in neresno. Od ljudi, ki imajo politične ambicije in se razglašajo za demokrate, imamo pravico zahtevati več resnosti in odgovornosti.

Z Janšo in njegovim načinom vladanja bodo najkasneje čez štiri leta poračunali volivci. V vmesnem času pa mu bomo pod prste gledali mediji, opozicija, civilna družba in neodvisne institucije. Med »nadzorniki« bo, to je izrecno povedala med vljudnostnim srečanjem prejšnji teden, tudi gospa predsednica države.

Z njene strani modra odločitev, ki med volivci ne bo ostala spregledana. Toda predsednica, s katero se lahko strinjamo ali pa ne, je sporočila še nekaj, kar so Klakočar Zupančič in vaški posebneži spregledali: da si je treba vsak dan prizadevati za normalno, spoštljivo in na argumentih temelječo komunikacijo.

Samo tako lahko najvišji državni funkcionarji nekaj naredijo za državo. In samo tako državljanom, ki jih politična polarizacija vse bolj bega, sporočajo, da so razmere v državi še vedno normalne, da nismo leta 1933 in da po ulicah ne marširajo rjavosrajčniki.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.