Junij je mesec ponosa. Vsako leto ga obeležujemo s številnimi aktivnostmi, tudi s parado. Mesec ponosa izhaja iz zgodovinskega boja skupnosti LGBTQI+ za temeljne človekove pravice in svobodo izražanja. A zdi se, da so v Sloveniji pravice tistih, ki ljubijo drugače kot heteroseksualno, že dosežene in da je nekaj povsem običajnega na ulici srečati dve punci, ki se poljubljata, ali dva fanta, ki se držita za roke. Je moja opazka točna ali se morda motim in se krivice istospolnim še dogajajo?

Seveda se krivice še vedno dogajajo. Diskriminacija istospolno usmerjenih ali transspolnih oseb v naši državi še zdaleč ni izkoreninjena.

V kakšnem smislu?

Dogaja se na ravni vsakdanjega življenja, prikrito in odkrito. Prikrito, denimo, na delovnem mestu, ko ne moreš ustrezno napredovati v službi, težko pa dokažeš, da je vzrok za to homofobija, potem se to večkrat dogaja odkrito v obliki šikaniranja, omalovaževanja, v obliki napadov raznih neonacističnih skupin ali prenapetih posameznikov na skupnosti LGBTQI prijazne prostore, recimo na knjigarno Mariborka v Mariboru, ki je imela v znak solidarnosti s skupnostjo LGBTQI izobešeno mavrično zastavo. Dogaja se tudi v obliki sežiganja mavričnih zastav na paradah ponosa, fizičnih napadov na lezbijke, geje, transseksualce na ulici, v klubih ali pred klubi na Metelkovi in tako dalje.

Primož Lavre

Naj omenim samo zadnji primer, prav zdaj, ko poteka mesec ponosa skupnosti LGBTQI+, so se homofobi ponovno, že tretjič v slabem mesecu dni (!), spravili nad tablo, ki obeležuje prvi park pri nas, posvečen lezbičnemu paru. Govorim o parku na ljubljanskih Prulah, poimenovanem po Adi Škerl in Sonji Plaskan. Veste, dokler bo del politike uporabljal jezik sovraštva do drugih in drugačnih, se to ne bo nehalo. Dokler neonacisti, ki se sredi belega dne šopirijo v centru prestolnice in odkrito, podprti s svastikami, ustrahujejo homo skupnost, migrante – in še marsikoga drugega –, ne bodo ustrezno sankcionirani, se to ne bo nehalo. Nasprotno! Sovražni govor je družbeni sod smodnika, ki podžiga sovražna dejanja.

Ste vi osebno kdaj doživeli šikaniranje, ker ste istospolno usmerjena ženska?

Ne, odkrito ne.

Nikoli?

Dobro, na družbenih omrežjih ja, ampak tam to niti ni presenečenje. Ljudje, skriti za raznimi profili, se izživljajo na vse mogoče načine in pogosto gredo čez rob.

V zadnjem času smo iz vrst Levice slišali veliko reči o razkolih. Ne bi rada navajala številnih govoric, ki krožijo po Ljubljani, zato prosim, da sami poveste, kaj vse se je zgodilo in zakaj. Zapustil vas je Franc Trček? Še odmevnejši je bil odhod Mihe Kordiša? Zakaj je prišlo v stranki do razpok?

Vsaka politična stranka, ki ima ambicijo resno spreminjati družbo, gre skozi različna obdobja napetosti in preizkušenj. V Levici imamo močne osebnosti in imamo kdaj različne poglede na taktiko in načine delovanja. To je dejstvo in tega nismo nikoli prikrivali. Razprave in tudi nesoglasja so del političnega procesa. V zadnjih letih smo doživeli nekaj pomembnih premikov in tudi odhodov. Gre za ljudi, ki so prispevali k razvoju Levice, in tega ne zanikamo. So pa iz različnih razlogov ubrali drugo pot. To spoštujemo, čeprav se ne strinjam z vsem, kar je bilo izrečeno. Danes ima Levica jasno vlogo v vladi, konkretne politične dosežke in jasno začrtane cilje. To pomeni, da bomo družbo spreminjali še na bolje, tudi s povezovanjem v širšo levo zeleno koalicijo.

Kordiš je lani, v decembrskem intervjuju za Reporter, povedal, da »največjo uslugo desnici dela sredina, ko prelomi svoje predvolilne obljube, oziroma levica, ki to preneha biti in se ne bori več za zaveze do ljudi«. Kaj menite o tem očitku?

V Levici ostajamo zavezani temu, kar smo obljubili ljudem, in predvsem temu, kar smo za njih dolžni narediti. Če kdo misli, da smo prenehali biti Levica, naj pogleda naše rezultate. Naj omenim zgolj dvig minimalne plače, rekordna vlaganja v izgradnjo stanovanj in sploh vzpostavitev javnih stanovanjskih politik, ukrepe na področju kulture za dobrobit kulturnih delavcev, na področju javnega zdravstva itn. Dosegli smo, da je enka enaka minimalki. Na področju dolgotrajne oskrbe smo prejšnji teden določili zgornjo mejo višine oskrbnine v domovih za starejše, ki začne veljati s 1. decembrom.

Stroški ne bodo smeli preseči zneska minimalne zajamčene pokojnine za štirideset let delovne dobe, ki trenutno znaša 781 evrov. Uvedli smo tudi možnost statusa oskrbovalca družinskega člana za upokojence. Gre za največji premik v sociali doslej. Konstruktivna kritika ima in je v Levici vedno imela svoje mesto, a ob koncu dneva šteje, kdo dela in premika stvari na bolje in kdo zgolj ocenjuje od daleč in predvsem govori. Ljudje imajo koristi od konkretnih dejanj, ta izboljšujejo njihova življenja, zgolj besede niso dovolj, četudi zvenijo še tako lepo in načelno.

Vi ste Kordiša primerjali z Janezom Janšo. V čem sta si tako podobna, da ste uporabili to prispodobo?

No, Kordiš je mene na tisti razvpiti seji sveta stranke primerjal z Janšo, ko kot predsedujoča svetu nisem želela na glasovanje uvrstiti predloga njegovega sklepa o zaposlitvi sodelavke v poslanski skupini. Tega sklepa nisem želela uvrstiti na glasovanje zato, ker je bil proti statutu in proti pravilniku stranke. Ne spomnim se sicer, da bi ga kdaj javno primerjala z Janšo, ampak, no, dobro, če ste me že izzvali – demagogija, način, kako manipulira z javnostjo in sprevrača stvari, to, da iz sebe dela žrtev, pa me pravzaprav res vsaj malo spominja na Janšo.

Kako se vi osebno razumete z Janšo? Se pozdravita, ko se naključno srečata?

Pravzaprav ga sploh ne srečujem, saj ga ne vidim prav dosti v parlamentu.

Bi lahko sodelovali z Janšo? Se vidite v koaliciji z njim?

Ne. Gre za dva povsem diametralno nasprotna svetova.

Kaj najbolj zamerite Janši? Kaj vas najbolj moti pri njem?

Razpihovanje sovraštva in polariziranje ljudstva, represija nad lastnim narodom. Samo spomnimo se obračunavanja Hojsove policije s protestniki in zaplinjanja Ljubljane, njegovo skrajno žaljivo in cinično tviteraško obračunavanje s političnimi nasprotniki, novinarji, nevladniki, njegov poskus spodkopavanja STA in javne RTV, blatenje slovenskih medijev v Evropi, njegove radikalno desne politike in metode spodbujanja nestrpnosti in sovraštva do družbenih manjšin, medijev, kritičnih intelektualcev, nevladnih organizacij, sodstva in tako v nedogled! Vse to me moti in vse to mu zamerim. Že trideset let se ukvarjamo z Janšo in anti-Janša vprašanjem, namesto da bi se kot družba osvobodili te obsesije, ki mrtvi družbeni razvoj.

Primož Lavre

Njegova formula je preprosta. Večno ustvarjanje notranjih sovražnikov, manipuliranje s polpreteklo zgodovino in podpihovanje razkola. In ravno proti tem razdiralnim politikam se borim že vse svoje življenje. Janšev militarizem je, denimo, v popolnem nasprotju z mojimi in našimi vrednotami, ki temeljijo na mirovniških politikah. Janševo favoriziranje kapitala pred dobrobitjo ljudi prav tako. Njegovo zanikanje podnebnih sprememb je pa naravnost bizarno, ko se nam pred očmi dogaja vse hujša vremenska nestabilnost, od katastrofalnih poplav, peklenske suše, orkanskih vetrov, zime brez snega. Skratka, ne, absolutno ne vidim niti ene same skupne točke z Janezom Janšo.

Ste v stiku z Milanom Kučanom? Občutek imam, da vsi politiki drvijo k njemu po nasvete, čeprav gospod živi v času, ki je že zdavnaj za nami, in se v sodobnem svetu nekako več ne znajde. Ne bom rekla, da ni sposoben, zna biti pa tudi hudoben. Ampak to je samo moja ocena, vi imate najbrž svojo?

S Kučanom nisva v stikih. Nikdar nisva bila skupaj na kavi ali kaj takega. Ne. Na kakšni proslavi se pozdraviva in mimobežno kaj navrževa o mojem očetu, ki je bil njegov prijatelj in sošolec v osnovni šoli. Osebno Kučana zelo spoštujem kot eno ključnih političnih osebnosti v Sloveniji. Ne glede na to, kaj si kdo misli o njegovem slogu ali vlogi danes, mu ne gre oporekati modrosti, strateške širine in sposobnosti političnega razmisleka, ki presega vsakodnevni ciklus medijskih odzivov.

Kdo je največji nasprotnik Levice in kaj so najšibkejše točke vaše stranke? Na čem morate delati, da Levica zleze na višji nivo?

Sistemske neenakosti, interesi kapitala in skrajna desnica, ki se upirajo vsakemu poskusu prerazporeditve moči in bogastva. Skrajna desnica, ki v politični prostor vnaša sovraštvo, izključevanje in razgradnjo solidarnosti. Ko se Levica zavzame za regulacijo trga nepremičnin ali za dostojne plače, nam ne nasprotujejo le politični akterji od sredine na desno, ampak tudi interesi, ki jih ne vidite na volitvah, a imajo ogromen vpliv.

Levica mora na to odgovarjati z jasno držo in brez omahovanja. A hkrati vemo, da sovraštva ne premagaš le z nasprotovanjem. Zato moramo okrepiti naš stik z ljudmi, še posebej tam, kjer je občutek izključenosti in socialne negotovosti največji. Biti leva stranka danes pomeni, da se znaš povezati, ne zgolj pridigati. Da znaš jasno povedati, za koga se boriš, in to tudi uresničiti. Na tem gradimo tudi naš skupni politični projekt stranko Vesna.

Kakšen politik se vam zdi Vladimir Prebilič?

Preveč sredinsko-pragmatičen za moj okus. Mira Cerarja smo že imeli.

No, španovija z Vesno se bo Levici obrestovala, sem prepričana, podpis o sodelovanju in skupnem nastopu na volitvah se zdi resnično dobra zamisel. Verjetno vas ne skrbi, da ne bi ponovno prišli v parlament?

Ne gre za to, da bi nas skrbelo, ali bomo prestopili parlamentarni prag. Levici ankete že mesece napovedujejo od šest do sedem poslancev. A to ni tisto, kar je v središču našega razmisleka. Naš fokus je drugje. Družbo želimo spreminjati na bolje, to pa lahko storimo le s povezovanjem. Tako navsezadnje postaneš tudi močnejši igralec v politiki. To pa postaneš z več in ne z manj poslanci. To je ključno, sploh zdaj, ko skrajna desnica vse bolj razbija svet. Poglejte samo dogajanje na Bližnjem vzhodu in v ZDA. V svetu okrog nas se stopnjujejo vojni konflikti in krepi se oboroževalna tekma, ki izpodriva dialog in ogroža svetovni mir. Odkrito se krepi nacizem, celo neofašizem. Če želimo (u)braniti svobodo, demokracijo, socialno državo ter preprečiti podnebni zlom, potem moramo delovati skupaj.

Primož Lavre

Z Vesno imamo zelo podoben pogled na svet, predvsem na ustvarjanje solidarne, socialne in pravične družbe, ki temelji na konkretnih zelenih in levih politikah, ki bodo ohranile naš planet za prihodnje generacije. Močan rdeče-zeleni blok, močno zavezništvo, je danes nuja in odgovor na aktualne družbene probleme.

Menite, da je minimalna plača v Sloveniji dovolj visoka? Vprašam, kajti meni se ne zdi!

Minimalna plača je danes višja kot kadarkoli prej, in to po zaslugi Levice, ki je v zakon vnesla določilo, da mora biti vedno vsaj 20 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški. A je dovolj visoka? Ne, ne še.

Cenim, da se strinjava. No, Kordišu ste lani, ko je vložil novelo zakona o minimalni plači, po kateri bi se ta še zvišala, očitali, da bo z njo dosegel še nižjo minimalno plačo, ker je ta problem odprl. To je oksimoron in ne razumem, kaj ste želeli povedati. Lahko pojasnite, vljudno prosim?

Ni šlo za to, da bi bila Kordiševa ideja napačna, problem je bil v tem, da je novela zakona, ki jo je vložil, prišla ravno v trenutku, ko je Levica že vodila pogajanja o dvigu minimalne plače v okviru socialnega dialoga. Zato smo opozorili, da lahko neusklajeno odpiranje zakona v tem občutljivem političnem trenutku pripelje tudi do neželenih sprememb, recimo do spremembe formule na slabše. Formule, ki smo jo v Levici mukoma izborili v prejšnjem mandatu in ki določa, kar sem že prej omenila, da mora biti minimalna plača 20 odstotkov nad minimalnimi življenjskimi stroški. Ko enkrat zakon odpreš, je možno marsikaj. Pomembno je, da je bila minimalna plača na koncu uspešno zvišana.

Hčerka me je vprašala, kako naj človek v Ljubljani preživi, če ima tisoč evrov plače na mesec, mesečna najemnina pa stane ravno tako tisoč na mesec – kakšna rešitev, prosim?

Ravno zato, da mesečna najemnina ne bo več tisoč evrov na mesec, smo v Levici postavili stanovanjsko politiko za eno izmed svojih ključnih prioritet. Zavedamo se, da je stanovanjski trg in cene na njem treba regulirati. To pa lahko storimo na več načinov. Tako, da vložimo znatna družbena sredstva v gradnjo javnih najemnih stanovanj, da vzpostavljamo stabilno in predvidljivo finančno okolje za obdobje naslednjih desetih let, kar prav zdaj počnemo z zakonom o financiranju in spodbujanju gradnje javnih najemnih stanovanj.

Ena glavnih težav, s katerimi so se doslej soočali lokalni stanovanjski skladi in občine, je bila popolna nepredvidljivost financiranja. Ne le, da je bilo sredstev premalo, temveč tudi niso vedeli, kdaj in ali sploh bodo na voljo. Stanovanjske soseske pa, kot vemo, ni mogoče zgraditi čez noč, ampak gre za projekt, ki terja večletno načrtovanje. Zdaj omogočamo dovolj visoka sredstva in jasne pogoje, da lahko dosežemo cilj, ki smo si ga zastavili. Več ko bo javnih najemnih stanovanj na trgu, večji bo pritisk na cene najemnin in nepremičnin. Drug tak ukrep je ureditev oziroma omejevanje kratkoročne oddaje stanovanj preko platform, kot je Airbnb. Na tem se trenutno dela, upam, da bo končna rešitev ustrezna, taka, ki bo prinesla želene učinke.

Turistifikacija Ljubljane, Kopra in še nekaterih drugih mest ima strahotne negativne učinke za prebivalstvo v teh mestih – od gentrifikacije, torej tega, da se ljudje umikajo na mestno periferijo ali celo v primestna naselja, do vrtoglavih cen najemnin, ker je stanovanj, ki so na voljo za dolgoročnejšo oddajo, preprosto premalo. Seveda pa se cene ne bodo spremenile čez noč, učinki se bodo pokazali v nekaj letih. Ogromno dela nas še čaka, vsaj za še en mandat, da bomo lahko nadoknadili in popravili vse, kar je bilo v preteklih desetletjih zamujenega ali celo zanemarjenega.

Bi sami zase rekli, da ste premožni ali celo bogati?

Ne, nisem bogata. Živim v 44 kvadratnih metrov velikem enoinpolsobnem stanovanju, kar mi povsem zadošča. Rekla bi, da sem dobro situirana.

Bi z minimalno plačo v Ljubljani sploh znali preživeti?

Z ogromno odrekanja komajda. Dejstvo je, da je z minimalno plačo izjemno težko preživeti. Brez solidarnostne mreže prijateljev, sorodnikov precej nemogoče. Minimalna plača zagotavlja le zadovoljevanje najbolj osnovnih življenjskih potreb. Ravno zato smo v Levici vztrajali pri njenem dvigu, da bi ljudem omogočili več socialne varnosti. Vsi si zaslužimo plačo, ki omogoča dostojno življenje.

Se vam Marta Kos zdi primerna evropska komisarka? Kaj pričakujete od nje?

Da, Marta Kos se mi zdi primerna evropska komisarka. Pri njej mi je všeč, da poudarja pomen vrednot Evropske unije, torej demokracije, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Všeč mi je njeno zavzemanje za enakost spolov, njen dialog z mladimi in podobno.

Kaj od nje pričakujete?

Uf, mnogo tega! Od nje pričakujem, da podpira širitev EU pod pogojem, da kandidatke krepijo delavske pravice, socialne standarde in dostop do javnih storitev, in da nasprotuje t. i. neoliberalnemu modelu širitve, ki temelji zgolj na prostem trgu in deregulaciji. Dalje pričakujem dosledno spoštovanje človekovih pravic in demokracije, torej strogo presojo napredka držav kandidatk pri svobodi medijev, pravicah družbenih manjšin in vladavini prava in nasprotovanje hitremu vključevanju držav z avtoritarnimi težnjami, na primer Srbije.

Da, Srbija nikakor (še) ne sme v EU.

Pričakujem kritičen odnos do pakta Nato in militarizacije EU. In da pomaga pri tem, da EK in EP jasno obsodita genocid izraelskega režima v Gazi in se jasno opredelita proti vojaški agresiji Izraela zoper Iran. Pričakujem, da pritiska na države kandidatke, da prevzamejo obveznosti v skladu z evropskim zelenim dogovorom. In, ne nazadnje, da ne bo dopustila, da bi širitveni proces postal priložnost za širjenje vpliva velikih evropskih korporacij brez realne koristi za prebivalce držav kandidatk. Če strnem, od nje pričakujem, da dejansko uresničuje načela socialne, zelene in miroljubne Evrope.

Kaj menite o liku in delu Boruta Pahorja?

Nedavni intervju za RTV Slovenija, v katerem ni želel jasno opredeliti dogodkov v Gazi kot genocida, pove veliko o njem. Takšno izogibanje jasni obsodbi je po mojem nesprejemljivo in kaže na licemerje, saj se zločini takega obsega ne smejo relativizirati. Njegova politična drža se mi na splošno zdi preveč mlačna, kompromisarska in brez jasnih stališč. V svoji karieri se je pogosto izogibal odločnim odzivom in se raje predstavljal kot »predsednik vseh«, kar po mojem mnenju kaže na pomanjkanje poguma – še posebej takrat, ko bi bilo treba jasno nastopiti proti desnim ekstremizmom.

Primož Lavre

Njegovo sodelovanje z desnico in podpora varčevalnim ukrepom med finančno krizo kažeta na njegovo socialno regresivno politiko. Med predsednikovanjem je bil bolj podoba brez vsebine, še zlasti takrat, ko bi moral jasno in javno obsoditi napade na medije, sodstvo in nevladnike. Skratka, Borut Pahor po moji oceni simbolizira oportunistično politično sredino, ki se lažje povezuje z desnico kot z levico. Njegova drža do dogajanja v Gazi je le še en dokaz več, da se v ključnih trenutkih raje postavi na »varno« stran, tudi če to pomeni ignoriranje trpljenja.

Trdim, da se v Gazi dogaja genocid. Pa vi?

Seveda. O tem ne more biti dvoma. Masovno uničevanje civilne infrastrukture in s tem osnovnih življenjskih pogojev, masovni pokol žensk, otrok, civilistov, načrtno stradanje prebivalstva ter streljanje na ljudi, ki stojijo v vrsti za hrano in humanitarno pomoč, so dokazi namernega in nesorazmernega ubijanja Palestincev. To so povsem jasni elementi genocida, genocida po definiciji.

Kako bi vi rešili strahotno vojno med Izraelom in Palestinci ter med Ukrajino in Rusijo?

V Ukrajini je ključno, da se okrepi resna mirovna diplomacija in začnejo pogajanja. Glede Izraela pa je nujno, da mednarodna skupnost najprej enotno in jasno obsodi Netanjahujev režim ter uvede vseobsežne sankcije proti Izraelu. Hkrati mora steči tudi pogajalski proces, ki bo vodil do rešitve dveh držav. S tem bi Palestince v Gazi rešili genocida, obenem pa na Zahodnem bregu končali apartheid izraelskih okupatorjev, ki že desetletja kradejo zemljo, terorizirajo in diskriminirajo tamkajšnje prebivalce.

Zakaj je po vašem mnenju Izrael napadel Iran in ali je to resnično začetek tretje svetovne vojne?

Napadi so del dolgoletnega konflikta. V regiji vlada visoka napetost. V Levici smo do obeh režimov kritični. Verjamem, da si večina svetovnih sil ne želi spopada svetovnih razsežnosti. Nisem pa prepričana, ali so med njimi ZDA pod Trumpovim vodstvom. Evropa bi morala namesto opazovanja ali celo tihega sodelovanja v tem konfliktu odigrati vlogo razsodnega diplomata in mirovnika.

Donald Trump je narcis, ki je na dobri poti, da ZDA popelje v državljansko vojno in oborožene konflikte z drugimi državami, na primer z Iranom. Kako gledate na to?
Nemiri v ameriških mestih zaradi Trumpovih rasističnih deportacij priseljencev kažejo na hudo notranjo destabilizacijo ZDA. In če bo Trump vztrajal pri svoji avtoritarni drži, se lahko napetosti še poglobijo – celo do točke, ko ne bo več mogoče izključiti tveganja državljanske vojne. Trump je v preteklosti večkrat izjavil, da bodo ZDA vodile napad na Iran, če ne bo dosežen dogovor glede iranskega jedrskega programa.

Ravno danes, ko odgovarjam na vaša vprašanja, berem, da razmišlja o možnosti neposrednega ameriškega vojaškega posredovanja v konfliktu med Izraelom in Iranom. Na strani Izraela, seveda. Navsezadnje je svojim volivcem obljubljal »Najprej Amerika« in vodilno vlogo pri končanju vojn, ne pri njihovem začenjanju. Vendar si kakšne konsistentnosti s Trumpovimi predvolilnimi obljubami ne obetam.

Se v Sloveniji in Ljubljani počutite varno? Vas je kakšen migrant že kdaj nadlegoval? Vprašam, ker se v zadnjem času javlja čedalje več »ogroženih« Slovencev, ki tarnajo, da ne morejo niti v gledališče, češ da jih je strah. Meni se to zdi neumnost, Ljubljana je eno najvarnejših mest na svetu!

Absolutno se počutim varno in nihče me ni nadlegoval. Da je vse več »ogroženih«, pišejo predvsem mediji iz Janševe orbite, na čelu z Nova24 TV. S takšnimi lažnimi in napihnjenimi novicami namenoma ustvarjajo strah med ljudmi, da bi podžigali ksenofobijo – ne zaradi dejstev, temveč zaradi političnih točk, ki jih nabirajo na ta(k) način.

Zakaj v Levici predlagate izstop iz Nata?

Prvič, ker je Nato vpleten v številne vojaške intervencije, ki jih ocenjujemo kot agresivne in škodljive ter so pogosto v nasprotju z mednarodnim pravom. Drugič, ker članstvo v Natu za Slovenijo pomeni velika tveganja, predvsem zaradi vpletanja v konflikte, ki niso v našem nacionalnem interesu. Tretjič, ker se zavzemamo za vojaško nevtralnost kot suvereno in miroljubno alternativo članstvu v vojaški zvezi. Odločno nasprotujemo militarizaciji, ki je v zadnjem času izbruhnila v vsej silovitosti.

Primož Lavre

Generalni sekretar Nata Mark Rutte predlaga, da bi vse članice zavezništva za vojaške izdatke namenile kar 5 odstotkov BDP. To je za nas popolnoma nesprejemljivo. Zato smo tudi predlagali posvetovalni referendum in glasovali proti zvišanju izdatkov za oboroževanje. Naša politika je in bo usmerjena k diplomaciji, mirovnemu reševanju konfliktov in sodelovanju na področju varnosti.

Torej EU potrebuje lastno obrambno neodvisnost?

Kar se Evrope tiče, Evropa potrebuje lastno obrambno politiko in neodvisnost. In tudi suvereno evropsko zunanjo politiko, ki ne bo podrejena interesom ZDA.

Kordiš je ob priliki dejal, da Ivo Boscarol proizvaja brezpilotne letalnike za ameriško vojsko, ki pobija otroke na Bližnjem vzhodu. Je to po vašem vedenju res? Bi si zavoljo tega nekateri slovenski podjetniki res zaslužili, da bi jih »z bajoneti sterali v vodo«?

Izjava o bajonetih za nas ni sprejemljiva in ni v skladu z našimi vrednotami, saj nasprotujemo vsakršni retoriki, ki poziva k nasilju. Kolikor vem, je ena od Boscarolovih podjetniških usmeritev tudi razvoj tehnologij, ki se lahko uporabljajo v vojaške namene. Kar dejansko odpira vprašanja o etiki izvoza tovrstne tehnologije. Če bi se izkazalo, da se brezpilotna letala podjetnika dejansko uporabljajo v vojaške namene, še posebej za napade, v katerih prihaja do kršitev mednarodnega humanitarnega prava ali do civilnih žrtev, bi bila to resna etična in politična težava. V takem primeru bi bilo povsem upravičeno, da se o tem odpre javna razprava, da se postavi vprašanje odgovornosti podjetja in da se ob tem tudi preverijo možnosti za strožjo regulacijo izvoza vojaško uporabne tehnologije iz Slovenije. Vendar pa tudi v takšnem primeru velja, da mora biti odziv političen, ne nasilen.

Katere slovenske podjetnike in podjetja cenite?

Cenim tiste podjetnike in podjetja, ki delujejo odgovorno tako do delavcev kot do okolja in širše družbe. Na primer tista podjetja, ki ustvarjajo delovna mesta s poštenimi plačami, spoštujejo delavske pravice, vlagajo v trajnostni razvoj in ne temeljijo na izkoriščanju ali okoljskem uničevanju. Pozitivno izstopajo podjetja, ki delujejo po načelih zadružništva, socialnega podjetništva ali imajo drugačne oblike soupravljanja, kjer imajo zaposleni pomembno vlogo pri odločanju. Recimo, solastništvo zaposlenih prinaša številne prednosti.

Primer razširjenega solastništva zaposlenih je model ESOP v ZDA, ki je davčno spodbujen in hkrati predstavlja tudi pokojninski načrt. In prav tega ravno zdaj predlaga Levica v implementacijo. Cenim tudi tehnološka podjetja, ki razvijajo rešitve za prehod v zeleno gospodarstvo in energetsko neodvisnost, ter tista, ki prispevajo k dvigu lokalne samooskrbe ali h krepitvi socialne varnosti. Za nas je ključno vprašanje, kakšen je vpliv podjetja na družbo kot celoto. Tam, kjer podjetništvo ni sredstvo bogatenja na račun drugih, ampak orodje za skupno dobro, tam ima tudi našo podporo.

Primož Lavre

Bi morali žrtve povojnih pobojev dostojno pokopati?

Treba je spoštovati vse žrtve in dosledno zavračati vsakršna politična obračunavanja na tako občutljivi temi. Vprašanje pokopa žrtev vojne in povojnih pobojev je že več kot trideset let talec političnih preigravanj, kar moramo končno preseči. V Levici podpiramo vsako rešitev, ki bo temeljila na najširšem družbenem soglasju ter zagotovila dostojen in pieteten pokop ali ustrezno hrambo človeških ostankov. Prepričana sem, da morata o tej temi spregovoriti predvsem stroka in zgodovina, ne pa politične stranke, ki jo vse prevečkrat zlorabljajo za lastne politične cilje.

Menite, da je socializem sistem prihodnosti? Vprašam, ker vidim, da kapitalizem to res ni, čeprav so nam njegove dobrine še kako pri srcu.

Verjamem, da je prihodnost družbenega razvoja v demokratičnem socializmu. Torej v sistemu, ki živi od solidarnosti, kolektivne (javne) lastnine nad strateškimi viri in močnih socialnih varoval, hkrati pa spodbuja participacijo, inovacije in trajnostni razvoj. Tak model presega ekstremnosti kapitalizma in državnega socializma ter gradi pravično, ekološko vzdržno in demokratično družbo.

Kaj menite o Robertu Golobu in delu njegove vlade?

Vlada je prevzela odgovornost v zelo zahtevnem času, po epidemiji, po energetski in draginjski krizi, z razgrajenimi institucijami in porušenim zaupanjem ljudi v politiko. Kot koalicijska partnerica smo v Levici k temu mandatu pristopili s ciljem, da bi okrepili socialno državo in kulturo vrnili v središče družbe. V številnih segmentih so že vidni pomembni dosežki: na področju investicij in izgradnje javnih najemnih stanovanj, na področju dolgotrajne oskrbe, pravic delavcev in pri vlaganjih v kulturo in v ljudi. To je rezultat sodelovanja v koaliciji, kjer Levica aktivno uresničuje svoj program. Seveda pa ne gre zanemariti aktualnih izzivov. V Levici si ves čas prizadevamo za več socialne občutljivosti in za manj investicij v orožje. Mi vztrajamo pri tem, da so reforme namenjene ljudem in ne interesnim družbenim skupinam.

Se v stranki res pozdravljate s tovariš in tovarišica?

Včasih pa se res. Beseda tovariš označuje nekoga, ki je skupaj z nekom v isti skupini, v organizaciji. Torej nekoga, s katerim deliš vrednote in cilje, hkrati pa poudarja enakost, solidarnost, spoštovanje in prijateljstvo med člani.