Robert Golob je za vikend šel v partizane; na Osankarico, nato še v Dražgoše.

Mu bo to koristilo v boju za oblast, mu bo res uspelo mobilizirati levo volilno telo?

Najbolj napeto je trenutno v stranki Levica, saj je po Mihi Kordišu odšel še vodja poslanske skupine Matej Tašner Vatovec.

Koliko bo od prestopa leta pridobila SD in koliko na drugi strani izgubila Levica.

Ali je pobuda aktivista Jaše Jenulla, ki malim strankam na levici predlaga skupno listo Progresivne fronte, sploh realna?

Do volitev v državni zbor sta samo še dobra dva meseca.

Predvolilna kampanja je že v polnem pogonu, o vse bolj ideološko napetem političnem ozračju pa sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorna urednika portala Necenzurirano in magazina Reporter - Primož Cirman in Silvester Šurla.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Cirman v podkastu razloži, zakaj so Logarjevi Demokrati največja prevara letošnjih parlamentarnih volitev in zakaj lahko tudi Zoran Stevanović z Resnico tokrat pride v državni zbor.

Po Cirmanovem mnenju je največja nevarnost, ki grozi levosredinskemu polu na volitvah 22. marca, drobljenje glasov, ki lahko gredo v nič: 

»Po mojih izračunih je tega lahko od štiri do celo osem odstotkov in to je enostavno prevelika količina, ki si jo ta pol lahko privošči, če želi premagati Janeza Janšo.«

Vse to in še več v novi epizodi Reporter podkasta. Lepo vabljeni k spremljanju!

Prepis podkasta v nadaljevanju za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Saj tu ne gre nekako za ideološki spopad, saj v Dražgošah, kolikor sem zasledil, ni povedal ničesar ideološkega. Dejstvo je, da se je tam pojavil, in pika.

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Robert Golob je za vikend šel med partizane, na Osankarico, nato še v Dražgoše. V stranki Levica pa se bodo pobili med sabo. Po Mihi Kordišu je odšel še Matej Tašner Vatovec. Kdo vse levo od sredine tlakuje pot na oblast Janezu Janši?

Sem Silvester Šurla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je danes novinarski kolega, odgovorni urednik portala Necenzurirano, Primož Cirman.

Lep pozdrav, srečnega in zdravega želim.

Enako, prvič v novem letu.

Že prihaja pomlad, že kaj diši po pomladi? Meteorološko, mislim.

Rekel bom takole: v zadnjih dveh, treh tednih smo po svetu videli Grenlandijo, Venezuelo, imamo dve vojni, v Ukrajini in Sudanu, videli smo spopade na Bližnjem vzhodu, Izrael raketira Libanon, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati pa v Južnem Jemnu, videli smo raketiranje med Tajsko in Kambodžo, zračne napade Američanov v Nigerijiskratka, zdi se, da cel svet gori, pri nas pa je glavna novica sneg v januarju.

Mhm, ja, res.

Kaj pa politična pomlad? Samo še dva meseca nas ločita do parlamentarnih volitev, stanje pa je pri nas že kar nekaj časa pregreto.

Ja, smo že globoko, globoko v predvolilni kampanji. Zdi se, da so tokratčeprav vedno pravim, da so volitve, vsake volitve prelomnetokrat res precej usodne iz več razlogov. Zadnji vikend je šel na fronto še Robert Golob. Decembra smo imeli performans v Velenju, ko je sosed Janeza Janše obglavil kip Josipa Broza Tita. Ta ideološka vojna na obeh straneh se stopnjuje: smo leta 2026, izgleda pa tako, kot da bi bili leta 1945.

Mislim, da prihaja do neke finalizacije procesov na obeh polih. Torej vemo, da je na desnem polu Janez Janša absolutni zmagovalec, ki šahira z ostalimi akterji, v bistvu z veliko večino ostalih akterjevto je nesporno. Tam se zdaj samo še neki detajli urejajo, kako se bo čim manj glasov porazgubilo.

Medtem ko na levi sredini je bila ta demokratska konvencija, v narekovajih, dolga praktično celoten Golobov mandat, in mislim, da dejstvo, da je Robert Golob zdaj govoril v Dražgošahpredvsem Dražgoše tukaj vidim kot najbolj simbolen pomenpomeni neko priznanje nekega kroga ljudi na tej tako imenovani stari levici, da je zdaj Robert Golob naš izbor za volitve, in karkoli se je v preteklosti dogajalo med tem krogom in Robertom Golobom, je pozabljeno, in zdaj gremo skupaj po zmago.

Te Dražgoše slovijo kot nekakšna iniciacija za politike na levici. Mnogo politikov je že govorilo na tej slovesnosti, med drugim tudi nekdanja političarka, predsednica LDS, Katarina Kresal.

Ja, drži, da imajo Dražgoše v bistvu zanimiv status. Nekakšne politične konvencije že zdavnaj so prerasle, bom rekel, tudi v pomenu, ki ga imajo za notranjepolitično dogajanje in njegovo analizo; prerasle so v običajno partizansko proslavo, kot je recimo na Osankarici.

Zanimiv je tudi izbor Dražgoš kot “bitke” za takšno stvar. Kdor pozna zgodovino druge svetovne vojne, ve, da je bilo v Sloveniji tudi več partizanskih bitk, kjer je bilo precej več ubitih okupatorjevih vojakov, recimo januarja ’45 na Trnovem na Primorskem. Ampak Dražgoše so, mislim, da so, kot pravijo, šele v zadnjih desetletjih pridobile takšen, recimo temu, mitski statusverjetno tudi zaradi te kontroverze, ki jo vzbujajo zaradi različnih tolmačenj tega, ali je bila ta bitka potrebna, uspešna ali ne, o čemer veliko vedo povedati nekateri domačini iz tistega območja, ampak ...

V zgodovino se ne bova spuščala.

Zdaj, če pogledamo pri Dražgošah: Dražgoše so imele pogosto močan politični pomen, namenjene so bile temu, bom rekel, potisku nekih politikov v res prvo ligo, na najvišji tron. Vemo recimo, da je bila 2009 ali 2010 govorka v Dražgošah Katarina Kresal; to se je takrat smatralo, kot da je nekako predstavila možnost, da postane alternativa na liberalni levici Borutu Pahorju.

2011 oziroma v začetku 2012ker te slovesnosti so vedno januarjaje bil posebej odmeven govor pokojnega Janeza Stanovnika. Takrat se je sestavljala vlada, ki jo je Zoran Janković poskušal neuspešno zložiti skupaj, in javna skrivnost je bila, da je temu nasprotovalo ameriško veleposlaništvo oziroma takratni veleposlanik gospod Mussomeli, ki si je želel desnosredinske vlade, predvsem z Gregorjem Virantom. In takrat je Stanovnik gromovniško pozival, češ: »Hlapci, vi ste biča željni, biča voljni in zaslužite si tujo roko.« Skratka, sestavljanje vlade je predstavljal kot nek boj za nacionalno emancipacijo.

Potem recimo v prvem polletju Šarčeve vlade je bil osrednji govornik Dejan Židan, v začetku 2019. To je bilo takrat znamenje, da SD ostaja močna, Židan ostaja lider, ki lahko SD čez čas popelje na prvo mesto.

In tu zdaj vidim simbolno priznanje, konec nekega procesa, v katerem so se na levi sredini ti vplivneži sprijaznili, da je Robert Golob številka ena, voditelj tega pola, in da je SD pripravljena dati vso možno podporo za to, da ubrani svoj rezultat na volitvah oziroma da zmaga.

Je pa zanimivo, da je Golob šele v tretjem letu vladanja prišel v Dražgoše in da ga tri leta v času vlade tam ni bilo.

Ja, to razumem na dva načina. Robert Golob je bil vedno politik, ki se je do zdaj izogibal takšnim slovesnostim in tej kulturi, ki jo to prinaša. Dajal je vtis, da je nekako nad tem, da ga te stvari niti ne zanimajo. Hkrati pa je, čeprav je osebno večkrat poudaril, da je velik podpornik narodnoosvobodilnega bojaverjetno tudi zaradi njegovih primorskih koreninto nesporno.

Dejstvo pa je, da odsotnost iz Dražgoš v letih ’23 in ’24 vidim predvsem v tem, kar se mu je dogajalo v razmerju do teh glavnih akterjev v tako imenovani stari levici. To vidimo tudi skozi postopke, ki jih je proti njemu sprožala Tatjana Bobnar.

Zanimiva je bila izjava šefa SD v Dražgošah, da je stranka Socialnih demokratov vsako leto prisotna, da oni ne pridejo na prireditev samo pred volitvami.

Zakaj je Robert Golob v soboto šel na Osankarico in v nedeljo v Dražgoše? Mu bo to na volitvah koristilo?

Jaz mislim, da mu zagotovo ne more škoditi, ker se pojavljaš na takšnih stvareh, ki so volivcem tega bloka dejansko ljube. Dejstvo pa je, da iz izjav SD spet veje neka, recimo temu, rahla užaljenost: češ, zakaj pa mi nimamo kakšne priložnostimi smo vendarle varuhi teh vrednotRobert Golob pa si jih tukaj izposoja za tekočo politično rabo.

To pripisujem dnevno-političnim kapricam in temu ne dajem prevelike pomembnosti. Dejstvo pa je, da ima SD ves čas tega mandata, in morda še kakšnega mandata pred tem v levosredinskih vladah, občutek, da ji igranje večnega drugega kolesa ni po volji. In seveda na to se lahko potem vrnemo tudi: mislim, da je ravno ta kompleks tudi v ozadju potez, ki jih je Matjaž Han povlekel v razmerju do Levice v zadnjem času.

Samo do zdaj je veljalo, da tile ideološki spopadi, še posebej pred volitvami, bolj koristijo politični levici kot politični desnici. Bo to tudi tokrat?

Težko je napovedati. Saj tu ne gre za ideološki spopad. V Dražgošah, kolikor sem zasledil, ni povedal ničesar ideološkega. Dejstvo je, da se je tam pojavil, in pika. Že to je samo po sebi novica. Tako kot je recimo novica iz včerajšnjih oddaj na nacionalni televizijidanes snemamo v torek zjutrajda se Janez Janša ni pojavil v pogovoru z opozicijo. Včasih je v politiki pomembno tudi, kdo se kje pojavi in kdo se kje ne.

Bilo je kar nekaj kritik glede vsebin obeh govorov, da jih je uporabil za predvolilne namene. Kar je verjetno logično, glede na to, da smo v tem obdobju.

Saj vse poteze, ki jih vsi akterji na sceni vlečejo že vsaj zadnje leto dni, od referendumov naprej, so v bistvu predvolilne. Ampak te ideološke teme ponavadi koristijo na obeh straneh za betoniranje svojih volivcev, vendar ne nagovarjajo nekako sredinskih volivcev: tistih, ki jih preteklost ne zanima preveč in gledajo bolj na sedanjost in prihodnost.

To verjetno drži, vendar po moji oceni je strateški premislek naslednji: Janez Janša je v zadnjih dveh letih, predvsem pa v zadnjem letu dni z dvema referendumoma, svoj blok dejansko zabetoniral, zmobiliziral in v bistvu samo še čaka na volitve. Vsi so v nizkem štartu, mobilizacija je praktično popolna, kar se vidi tudi na udeležbi na referendumih. Medtem pa na levi sredini te mobilizacije še ni bilo in mislim, da se šele zdaj začenja.

Leva sredina se je, kot vedno, znova ukvarjala bolj ali manj sama s sabo; še vedno se ukvarja z notranjimi razmerji, preigravanji, bojem, kdo bo številka dve, tri, štiri. Skratka, veliko dela je imela sama s sabo in šele zdaj prihaja moment mobilizacije. In tu mislim, da je treba Dražgoše razumeti tudi v tem kontekstu: da je nagovoril točno določen segment volivcev.

Pa se je Janez Janša ujel spet v to ideološko past? Če greva nazaj mesec dni v Velenje, ko je bil obglavljen kip Josipa Broza Titačlovek, ki je to naredil, Janšev sosed, je postal velik junak stranke SDS. Tudi Janša je padel v te ideološke zgodbe, ki mu naj ne bi sicer koristile; očitno ocenjuje drugače.

Ja, on to rabi, ker je to nesporen del politične identitete Janeza Janše in SDS-a: ideološke vojne, totalitarizem, kulturni boji. Iz tega izhaja tudi ta instinkt žrtve, ki ga stranka ima: “ti drugorazredni”, za katere pa vemo, da so pogosto tudi prvorazredni.

Ker je to tudi v tistem dokumentarcu o Janezu Janši, v katerem je čez cel dokumentarec govoril Janez Janša, ki ga je predvajala Planet TV, za katerega naj bi Planet TV po poročanju Žurnala24 zunanji produkcijski hiši odštela 30 tisoč evrov, hkrati pa so skoraj istočasno ukinili jutranji programse je Janez Janša v enem od kadrov usedel na stol pred brezno v Kočevskem rogu. V ozadju je bilo razpelo in spet je dal eno tako močno simbolno sporočilo.

Ja, zato ker njegova bazaon ocenjuje, da to želi slišati, da to potrebujepotrebuje to koreografijo, to kulturo, to identiteto, in on jim to s tem daje.

Vem, samo Janez Janša si želi več glasov, kot znaša njegova baza, tistih 20 do 30 odstotkov, in s takšnimi temami najbrž ne posega po sredini.

Ampak saj pravim: on tega niti ne želi. To ambicijo po sredini je opustil verjetno že od leta 2015, 2016 naprej, zagotovo pred volitvami 2018, in tudi praktično ves čas svojega mandata, ko je vladal med 2020 in 2021, ni dal vedeti, da si želi kakorkoli prikupiti sredinorazen z nekaterimi predvolilnimi darili na koncu, kot so bile recimo, ne vem, slušalke in odpis mrežnine.

On je ta prostor prepustil, ker ima taktiko, kot jo vidimo od zunaj: maksimalna mobilizacija lastne baze, ob tem pa da se celoten politični prostor nekako umaže, usmrdi, in s tem poskuša odvrniti ljudi od volitev.

Torej Janez Janša pred volitvami, če te prav razumem, postaja nekakšna slovenska verzija Donalda Trumpa.

Da, vendar z eno veliko težavo: Donald Trump je v politiko prišel kot newcomer, prišel je iz biznisa, prišel je kot nekdo, ki bo izsušil močvirje z izkušnjami iz prakse. Janez Janša pa je del etablirane politike praktično že 30 let.

Še vedno odmeva dogodek, ki se je zgodil pretekli teden, ko je konspirativno prestopil vodja poslanske skupine Levice v SD, kjer so ga zelo dobrodošlo sprejeli. Kako gledaš na ta prestop, ki se je zgodil dva meseca pred volitvami? Vendarle je Matej Tašner Vatovec pomembna oseba v Levici: bil je eden od ustanovnih članov, veljal je za tretjega človeka Levice.

Vidim ga v dveh kontekstih. Prvi je z vidika SD-ja: kdor se pogovarja z vodilnimi socialnimi demokrati v zadnjih letih, vidi grenkobo, ki je prisotna v teh vrstah. Ta grenkoba je povezana s tem, da še vedno verjamejo, da bi uspeli zmagati na parlamentarnih volitvah 2022, če se ne bi pojavil Robert Golob in bi oni vodili vlado.

Potem, ko je Gibanje Svoboda dobilo tako veliko število glasov, oni pa so ostali z enomestnim številom poslancev, so imeli občutek, da bi morali, ne glede na razmerja, ki so močno v prid Gibanju Svoboda, v razdelitvi “povolilnega plena” dobiti precej več, kot so.

Imeli so tudi velike težave s kadrovskimi imenovanji, ker recimo nikoli jim ni uspelo v času tega mandata prodreti v Slovenski državni holding. Pustimo zdaj, zakaj so razlogi za to, ampak dejstvo je, da so pred volitvami potrebovali tako imenovani power move: potezo, s katero bodo pokazali, češ, še smo tu, še smo močni; mi smoče ne številka enavsaj številka dve na tem polu. In mislim, da je bila to temeljna ambicija Matjaža Hana, da to s tem pokaže. Takšnih potez v SD-ju nismo videli od časa prihoda Milana Brgleza iz SMC-ja. Res nazadnje pa je bilo to, mislim, da 2006, ko so v vrste te stranke prestopili hkrati Anton Rop, Milan Cvikl ...

In kasneje je profesor Trček prestopil iz Levice.

Ja, drži. Evo, še njega smo pozabili. V SD.

Torej prestopi iz Levice v SD so bili že v prejšnjih mandatih, a ne?

Ja

Zdaj me pa zanima pri Tašnerju Vatovcu: ali res v SD verjamejo, da bodo zaradi tega prestopa izboljšali volilni rezultat?

No, drugi razlog oziroma druga razlaga je, da ta prestop po moji oceni precej bolj škodi Levici, kot pa koristi SD-ju. Predvsem tudi zaradi geografske narave. Dejstvo je, da gre za okraj, kjer ima SD že od nekdaj močan “vhod”, tako da na tem območju praktično niso potrebovali tako velike kadrovske okrepitve, “Mesije”, kot ga je označil Matjaž Hančeprav dvomim, da zna gospod Vatovec driblati žogo. Ampak dejstvo je, da gre morda tudi za obračun z Levico v slogu: mi smo nesporno prvi na tem levem polu, se pravi levo od slovenskih liberalcev.

In tu seveda kroži teorija, da je Matjaž Han to naredil tudi zato, da Levico oslabi do te mere, da ne bo prišla v parlament, kar verjetno pomeni nastop nove Janševe vlade.

V opoziciji pa vemo, da liberalne stranke v Sloveniji, ki izgubijo volitve, ponavadi v opoziciji bolj ali manj razpadejo oziroma njihovi voditelji odidejo. In mislim, da je mogoče to tudi kalkulacija, da bi on lahko postal številka ena na polu. Kajti brez dvoma bi SD mandat v opoziciji brez težav preživela. To je teorija, ki kroži. Zdaj ne vem, ali drži ali ne.

Poslušal sem Hanov govorHan je rekel ob tem prestopu, da so ga kar nekaj časa pripravljali. Najbrž so preigrali vse scenarije, tudi dva koraka naprej. To, kar ti praviš: če bi SD šla v opozicijo v prihodnjem mandatu, da so želje, da bi SD prevzela vodilno vlogo na tem polu levo od sredinepa vendarle so te želje že v preteklosti bile, pa se je vedno pojavila neka liberalna stranka, ki je pobrala to sredinsko telo, do katerega SD ni mogla priti.

Drži

To se jim je zgodilo, mislim, da že trikrat in se jim bo verjetno glede na naravo slovenskega volilnega telesa, starost stranke in njeno blagovno znamko še naprej ponavljalo.

Še en moment pa ne smemo pozabiti: v Levici že dva zadnja mandata, se pravi od 2020 naprej, prihaja do precejšnjih notranjih trenj, dinamik, obračunavanj. V nekem valu so morali oditi nekoliko starejši poslanci, to sta bila Željko Cigler in Violeta Tomič; takrat so bili očitki, da je Levica postala neko družinsko podjetje. Potem je pred tem odšel Kordiš.

Skratka, dejstvo je, da v naravi res levih strankin to v zgodovini vemose ti konflikti praktično ves čas pojavljajo, že od samega pojava komunističnega gibanja v Sovjetski zvezi. Ti notranji konflikti so frakcijski, kajti v naravi levih strank je, da je zelo pomembna tudi ideološka čistost, in kdor se te čistosti ne drži, je takoj ožigosan za “nepravega”.

Težava Levice pa je, da je zdaj nekako pred izbiro, ali bo ostala antisistemska stranka ali bo od znotraj poskušala sodelovati pri nekih reformah. Izbrala je pot v vlado in bila tukaj praktično pri dveh od štirih glavnih reformnih paketov zraven.

Ampak sokordinatorica Levice, ministrica za kulturo Asta Vrečko, je ob prvi izjavi ob tem prestopu svojega dolgoletnega tovariša in kolega njegovo dejanje označila za izdajstvo.

To so zelo hude besede, govorijo, kot praviš, o notranjih problemih v Levici, o teh petelinjih bojih. In v bistvu imaš prav, ko praviš: če Levica ne pride v naslednji parlament, delajo uslugo Janezu Janši in mu tlakujejo pot na oblast.

Tukaj mislim predvsem na Levico, pa bi rad navezal še na čas Šarčeve vlade. Vemo, da Levica takrat ni bila koalicijski partner, imela je pridružitveni sporazum in je Levica takrat prva, leta 2019bilo je jeseniprekinila ta sporazum s Šarčevo vlado. Neuradno so takrat vodilni iz Levice govorili, da se bodo v opoziciji okrepili in da naj pride kar Janša na oblast. Ta je seveda kasneje tudi prišel s korono, vendar je Levica leta 2022 komaj prišla v parlament. Komaj.

Komaj

Torej iz te ...

Malo je manjkalo in če ne bi prišla, bi imeli še vedno Janševo vlado.

In iz tega se tile petelinčki v Levici, če jih tako imenujem, iz te izkušnje niso ničesar naučili.

Ja, takratna izkušnja s Šarčevo vlado je res travmatična za levosredinski pol, sploh ker je bila Šarčeva vlada, mislim, prva, ki jo lahko označimo za bolj delojemalsko kot delodajalsko; dvignila je tudi minimalno plačo.

Pa neobdavčen regres, mogoče.

Neobdavčen regres, ja.

Ampak zanimiv paradoks je naslednji: recimo Luki Mesecunjega imajo predvsem na desnici zelo, zelo osovraženega politika; norčujejo se iz njega, da je nesposoben, neučinkovit, da Levica lenari, medtem ko ljudje trdo delajo za svoj kruh.

Dejstvo pa je, da bo Luka Mesec šel v slovensko politično zgodovino kot nekdo, ki je izpeljal pokojninsko reformo. Pokojninska reforma je stvar, zaradi katere po Evropi padajo vlade; Macron ima zaradi pokojninske reforme že pet let ljudi na ulicah, v Sloveniji pa smo jo izpeljali praktično brez velikega pompa.

Nek Luka Mesec je v močno polarizirani politični krajini, kjer veliki kapital na veliko plačuje stranke, da uveljavlja svoje interese, sindikati pa se drobijo in radikalizirajo, uspel doseči soglasje delodajalcev in delojemalcev: praktično vseh sindikatov in predstavnikov delodajalskih organizacij. Tudi kakšnih velikih odporov pri pokojninski reformi v opoziciji ni bilo.

Tako je.

V primerjavi z dolgotrajno oskrbo, kjer pa predsednik opozicijske stranke napoveduje, da bodo ukinili ta prispevek po volitvah.

Ja, drži, ampak zdaj se paradoksalno sliši, da lahko ravno zaradi tega političnega uspeha, ki ga je Mesec dosegel, izgubi stranko.

Ne

Mhm

Kako se ti zdijo realna prizadevanja aktivista Jaše Jenulla iz Glasu ljudstva, s katerim imamo v zadnji številki Reporterja tudi daljši poglobljen intervju, ki predlaga nekakšno skupno listo vseh teh malih levičarskih strank, nekakšno progresivno fronto: da bi sestavili volilno listo skupajmi, socialisti, Pirati, Levica in Vesna?

Zagotovo je največja nevarnost, ki grozi levosredinskemu polu, drobljenje glasov, ki lahko gredo v nič. Po mojih izračunih je tega lahko od štiri do celo osem odstotkov in to je enostavno prevelika količina, ki si jo ta pol lahko privošči, če želi premagati Janeza Janšo.

Kot sem rekel: na desnici so to stvar rešili oziroma rešujejo že leto dni z nekimi sistematičnimi operacijami. Če greste gledat zdaj, nihče ni ostal zunajče morda odštejemo suverenista Dejana Kaloha in Pavla Ruparjaampak to bodo verjetno minimalni odstotki; vse ostalo je praktično zloženo, urejeno.

Ampak pri Pavlu Ruparju kandidira znani Danijel Šmit, Danny, torej zvezde očitno mu dobro kažejo.

Toliko malo za šalo.

Ja, upam, da ne bo, če bo izvoljen za poslanca, da ne bo linija plačljiva.

Ja

Ampak to, o čemer se pogovarjamo, je ravno to, kar je z levosredinskim polom že toliko let narobe: toliko ukvarjanja s samim sabo, toliko narcizmov majhnih razlik, toliko egov in toliko petelinjih bojev. In zdaj se mi zdi, da je zraslo neko zavedanje, kaj grozi, če ne uspemo.

Kaj prinaša današnje kosilo? Midva snemava podcast pred kosilom, predvajan bo po kosilukaj pričakuješ? Bova midva šla v vlogo Danijela Šmida, Dannyja?

Juho

Juho

Juho, pričakujem juho. To je edina stvar, ki bo na mizi.

Postavljena za to.

Zagotovo

Ne, to je pač eden od dogodkov v verigi na polu, kjer so ugotovili, da bo treba nekako sodelovati. In seveda je jasno: vabitelj, tisti, ki pošilja vabila, je Robert Golob, ker je zdaj številka ena na tem polu. Težava je bila, ker se dolgo časa mnogo ljudi ni želelo sprijazniti s to vlogo, in zdaj se je to nekako izkristaliziralo. Skratka, pričakujemo.

Padla je le kava Vladimirja Prebiliča v vodo pred božičem, a ne. Zdaj Vladimir Prebilič prihaja na to kosilo. Slišim od svojih virov, da je strašno slabe volje v zadnjem mesecu, ko ga kolegi evropski poslanci, ko se vozijo v Bruselj, da je gospod ves zelenker se mu načrti, da bi prevzel liderstvo, niso izšli.

Zakaj se mu niso izšli?

O tem sva že govorila, se mi zdi. Dosti stvari je bilo napačno nastavljenih. Dejstvo je tudi, da so parlamentarne volitve drugačna “žival” od predsedniških in evropskih. To je stvar, ki zahteva močno ekipo, močno operativo, strukturo, ki je Matiji Sevšku ni uspelo zgraditi.

Ja, saj mogoče je bil to tudi razlog, da mu ene stvari niso uspele. Vem, sva že predebatirala, kakšna je bila dediščina tega političnega svetovalca; zdaj naj bi se umaknil oziroma naj bi ga Prebilič malo odmaknil od stranke.

Dejstvo pa je, da je bil projekt Prebilič tempiran na neko veliko razodetje KPK-ja, da je Golob kršil integriteto, in ko bi se vrstili pozivi k njegovemu odstopu, bi on nekako prevzel ta prazen prostor. To se je zdaj sfižilo.

A je še možna skupna lista med SD in Prerodom, ki jo je stranka Prerod zavrnila?

Mislim, da ne. Ker zdaj zadnje ankete Prerodu kažejo zelo slabo; šli so z dveh na en procent. Mislim, da ne. Dejstvo pa je, da projekt Prerod po moje lahko reši samo Prebilič. Prebilič z neko osebnostno pojavnostjo: vemo, da je v soočenjih dober, tudi kot govorec je dober.

Če bo znal prepoznati sentiment, ki ga mora nagovarjatikoga nagovarja in kakopotem lahko povleče neke odstotke, ker dejstvo je, da je v predsedniški kampanji zelo dobro potegnil v zadnjih dveh, treh tednih volitev in je skoraj že ogrozil Milana Brgleza, ki je imel polno podporo tako Gibanja Svoboda kot SD-ja.

Ampak vprašanje je motivacijski element: ali bo vztrajal, glede na to, da vemo, da je služba evropskega poslanca precej bolj lukrativna od službe slovenskega poslanca.

Še prej ...

Ali ministra.

Progresivna fronta, povezava teh malih strank: je to utopija ali bo vendarle prišlo do tegaravno zaradi grožnje izgubljenih glasovda bodo nekateri levičarji prišli k pameti? Ali bodo raje trmarili pri svojem in se potegovali za tisti en odstotek, da bodo deležni proračunskega financiranja?

Mislim, da je to eden glavnih elementov, ki otežuje vsa ta povezovanja: ureditev, ki omogoča, da se že z enim odstotkom glasov dokaj solidno živi, predvsem tem one-man strankam v štiriletnem obdobju.

Dejstvo pa je, da so na desnici to nekako prerasli, ta motiv, ker so ugotovili, da se jim povezovanje splača: dva procenta sta več, če jih združiš s petimi. Tudi če ne pride sedem, še vedno jih pride šest.

A ti ne pričakuješ, da bo prišlo do kakšne progresivne fronte, torej skupne liste?

Se lahko zgodi čudež ali ne?

Mislim, da je mogoče vse. Zaenkrat ne pričakujem, možno pa ječasa je pa res malo.

Mhm

Zanimivo, da so na desni poskušali to pred zadnjimi volitvami s Povežimo Slovenijo: tam so nabrali kup strank, pa se povezovanje ni izšlo. Torej ne eno ne drugo ni garancija, da prideš v parlament.

Ampak tam je bila velika taktična napaka, da k sebi niso povabili Aleksandre Pivec. Če bi bila Naša dežela Aleksandre Pivec del Povežimo Slovenijo, bi oni prišli v parlament, in če bi slučajno Levica izpadla, bi danes imeli še vedno četrto Janševo vlado.

Mi v Sloveniji nekako pozabljamo, kako blizu smo bili ponovitvi Janševega mandata. Zmago Gibanja Svoboda ’22 percepiramo kot ogromnoin res je bila ogromnaampak dejansko se je s Pod svobodo in SD-jem komaj zložilo. Res je malo manjkalo in bi bil Janša danes v četrtem mandatu, Slovenija pa bi bila verjetno precej drugačna kot danes.

Prejšnji teden je prišlo do spremembe imena: Demokrati so postali Demokrati Anžeta Logarja. Ti v zadnji kolumni pišeš, da je projekt Anže Logar v bistvu največja prevara teh volitev.

Še vedno vztrajam pri tej tezi.

Mislim, da je Logar enostavno namenjen temu, da nekako skanalizira glasove sredine in liberalne glasove, ki so nezadovoljni z vlado Roberta Goloba, nekako v svoje vrste, kjer se predstavlja kot sredinski povezovalni politik, ki ni ne Golob ne Janša.

V bistvu pa je on dejansko le most do nove Janševe vlade.

In vidimo to po znamenjih ogromno. Lahko govorimo več kot uro o njih. Vidimo, kako mu Janez Janša nekako prepušča ta prostor na sredini. Zdaj pa seveda, s tem pešanjem Prebiliča, je vprašanje, kdo bo te ljudi nagovarjal.

In mislim, da bo ta segment volivcev do zadnjega razmišljal, ali naj gre na volitve in koga naj voli.

Mislim, da se bo udeležba res odločala v zadnjih treh, štirih dneh, kar je sicer simptomatično za slovenske volitve.

Sodeč po zadnjih anketah Anžetu Logarju ne kaže tako slabo. Torej nekaj odstotkov volivcev vendarle ne vidi njegovega projekta kot prevare: da gre za satelitski projekt Janeza Janše, da lahko Janez Janša s pomočjo Logarja in s pomočjo Nove Slovenijeker potrebuje še najmanj dve strankisestavi novo koalicijo in oblikuje svojo četrto vlado.

Ja, on ima pač nek segment desnosmernih volivcev, tudi liberalnih volivcev, kolikor jih pač je v Sloveniji. Ampak on je tukaj zato, da pod svojo povezovalno in neodvisno zastavo povabi ljudi, ki so recimo leta 2022 volili Gibanje Svoboda, 2018 LMŠ, 2014 SMC.

On je tukaj, da poskuša prikazati: “jaz sem nov obraz z neko normalno, hladno glavo, ki bom delal to, kar vi želite”.

Na koncu se bo, če Janša sestavi vlado, spremenil v enega od koalicijskih partnerjev, ki ga bo Janša verjetno izčrpal in izsesal, tako kot koalicijske partnerje pred njim že v preteklosti.

Je pa Janša Logarju prepustil en del vsebine, torej boj proti korupciji.

Gledal sem neke ankete, ki so bile narejene na ravni Evropske unije, in tam prevedejo imena strank v angleščino, zraven dodajo pojasnilo in je bilo ob Demokratih pisalo tudi: Anti-Corruption Party.

Ja, ker zdaj mislim, da spet prihaja počasi čas, ko se politične stranke na veliko obračajo na fronto proti korupciji.

To recimo najbolj poskuša izkoristiti Stevanovićeva Resnica, s tem govorjenjem o boju proti korupciji.

Nekako ljudje to radi slišijo.

To je bila recimo stvar, ki je bila takrat, 2013–2014, zelo pomembna.

Miro Cerar je govoril o morali in etiki in mislim, da smo zdaj spet v fazi, ko je to dokaj pomembno.

Če pa se dotakneva še tega, da je zdaj Anže Logar prenovil stranko po svoji podobi in imenu: spetpogovarjati bi se morali o idejahampak očitno brand Demokratov ni bil tako močan, da bi ljudje v anketah sploh vedeli, kdo stoji za to stranko.

Glej, zdaj.

Skratka, šel je iz SDS-a, kot pravi, tudi zato, ker ne želi biti v strankah kulta osebnosti, hkrati pa zdaj stranko poimenuje po sebi.

In to je tudi pokazatelj, da, ko govori o svojem premierskem potencialu, mislim, da ga nima.

On si želi tukaj nekakomislim, da z Novo Slovenijo bijeta interni boj za številko dve v Janševi vladi.

Ampak pri političnem čistunstvu so vedno problemi, še posebej, če se ga lotevajo politiki, ki imajo daljšo zgodovino, ki so bili že v vladah, ki so že počeli marsikaj.

Tudi Anžetu Logarju se je očitalo nakup raznih daril, svinčnikov, zastavic od podjetja brata tedanjega predsednika vlade Janeza Janše.

Tudi njegova vloga ni bila nič kaj pozitivna, ko je vodil tisto komisijo v parlamentu za javne finance.

Mislim seveda na njegovo vlogo, ko je interveniral v imenu Andreja Marčiča, znanega dobavitelja IT opreme na Onkološki inštitut, kjer je bil Marčič vseskozi velik proračunski porabnik, torej je imel velike posle.

Vemo pa, da je bil pri tem podjetju Andreja Marčiča kar nekaj let zaposlen najstarejši sin Janeza Janše iz prve zveze, ki ga danes že kar nekaj časa neuspešno vabi v parlament Tamara Vonta oziroma preiskovalna komisija.

Zanimivo: to čistunstvo. Če si ti “čistun”recimo prišel je Miro Cerar leta 2014, ko je zaigral na to moralno notovendarle je bil takrat nepopisan list v politiki, zato je to lahko šlo. Medtem ko pri Anžetu Logarju zadeva postane malo bolj problematična.

Zanimivo je naslednje: prej smo govorili o Janezu Janši in zgodovini. On si želi zgodovino pisati na svoj način. Njegova interpretacija zgodovine je edina pravilna.

Pri Logarju zgodovine ni.

Nastopa kot nekdo, ki je prišel na novo: “Tukaj me ni bilo.”

Bil je minister v prejšnji vladi, bil je predsednik sveta SDS, bil je tako rekoč ves čas zraven. Tudi v zadnjih desetih letih, ko se je SDS po letu 2015 opazno radikalizirala in šla v desnobil je tam.

Pravi, da je na sestankih opozarjal na kakšne stvari mogoče ja, mogoče neampak s tem si nimamo kaj pomagati. To ni, kot pravimo, za v roke prijeti.

In njegov produkt temelji na tem, da je leto 2026 leto nič in da je on tukaj nov obraz.

In zanimivo: v tej državi, ki nima zgodovinskega spomina, ki tako rada pozablja, mu to lahko na nek način uspe. Kar je seveda neverjetno, ampak očitno so ljudje pozabili na ta dejstva.

Ampak še pri nekom.

In nihče od medijev ga recimo ne sprašuje o teh stvareh. Sprašujejo ga o tem, kaj bo naredil v prihodnosti, v kakšnih odnosih je s kom, kaj počne. Nihče ga recimo ne vpraša za nazaj.

Nikomur še ni položil računov za svoje sodelovanje pri odločitvah, za svoje sedenje na sejah, kjer so bile odločitve sprejete. Kaj je počel, ko je Hojs pisal odloke, kolikokrat se je oglasil, kako je glasoval. Skratka: tega ni. To je enostavno izbrisano.

Mhm

Leto nič, leto 2026 za Anžeta Logarja.

Kaj bo pa leto 2026 za Zorana Stevanovića?

Pri tem fenomenu se morava na koncu tega podcasta ustaviti.

Zoran Stevanović je tudi predsednik Vaterpolske zveze.

Zavrnil je to kosilo z Robertom Golobom.

Mhm

Pa pravi: veliko nastopa na družbenih omrežjih, kar naprej skače na TikToku ven.

Mhm

In pravi, da bo Resnica prišla v parlament.

On nekako že leti, je v naletu, podobno kot Janez Janša, ki že misli, da je dobil volitve in da nobena vladane leva ne desnane bo mogla sestaviti koalicije brez Resnice.

To se lahko v nekih kombinacijah uresniči. Zdaj je možno vse.

Dejstvo je, da je Stevanović naredil politični produkt, ki je specifičen, ki ga po tradicionalnih šablonah slovenskih težko uvrščamo med levi in desni pol.

Tu vidim kombinacijo populizma in suverenizma, pa tudi bolj konservativno desnih idej, recimo pri davčni politiki, kjer je pristaš enotne davčne stopnje.

Rešitve, ki jih ponuja, so precej enostavne, všečne, podaja jih na zelo razumljiv način.

Dejstvo pa je, da je po moji oceni inteligenten mož, ki je tudi pragmatičen.

Čeprav deluje kot nekdo, ki bo prišel od zunaj in razsul elite ter delal za ljudi, verjamem, da zna tudi z elitami precej dobro igrati.

Tudi recimo v Kranju je, mislim, da šel v koalicijo z nekdanjim nasprotnikom Rakovcem, in zna sedeti s kakšnim direktorjem ter se dogovoriti za kakšno stvar.

Mhm

Je pa dejstvo, da so ga analitiki ves čas nekako podcenjevali.

Nagovarja sentiment ljudi, neko jezo, ki se pojavlja zaradi težav v vsakdanjem življenju, in uspel je preseči svoj “big break”, ki bi moral biti 2022 in konec covid epidemije.

Ni se zgodil, ni mu dosti zmanjkalo, ampak zdaj se je uspel nadgraditi in se ponuja v tej polarizirani politični krajini kot nekdo, ki je tam zato, da bo povedal, kaj si ljudje mislijoin to je taktika, na katero je vrsto let igral Zmago Jelinčič.

Je pa pred temi volitvami bistveno bolj finančno situiran, ker je stranka Resnica v teh štirih letih prejela iz proračuna pol milijona evrov.

Torej denarja za kampanjo Zoranu Stevanoviću ne bo zmanjkalo.

Zagotovo ne.

Ampak na koncu podcasta bova zaključila s tistim kosilom.

Še vedno mi ne gre iz glave juha.

Če bo samo juha, pa če bo to samo zelenjavna juhna, bodo zelo slabe volje.

Ker na koncu vsakega kosila mora po glavni jedi biti še sladica.

In Milan Kučan je v Dražgošah rekel, ko so ga vprašali, kaj pričakuje od kosila, da upa, da bodo dobro jedli.

Skratka, danes vsi sestankujejo, mislim pa, da imajo tudi stranke desne sredine danes neko srečanje na trgu, kot so ga poimenovali po Jožetu Pučniku, pred parlamentom.

Vabilo pravi “Trg Jožeta Pučnika”.

To je, mislim, Trg republike.

Trg revolucije.

Trg revolucije. Bivši.

Na katerem naj bi čez kako leto, tudi na predlog Milana Kučana, postavili spomenik slovenski osamosvojitvi.

Skratka, že zdaj lahko skozi takšne geste vidimo konture, kaj se bo dogajalo, če Janša zmaga.

Se pravi: ukinili bodo raznorazne institucije, govori o nevladnih organizacijah, ki da trošijo milijarde, ker bomo z njimi “zrešili” proračunkar je seveda popolna neumnostin vidimo tudi očitno preimenovanja ulic in trgov.

Tako da: mislim, da je ta “ovčja koža”, ki jo ima trenutno še do neke mere na sebi, pametna politična taktika.

Ampak če znate brati med vrsticami oziroma poslušati, kaj dejansko ljudje iz SDS-a govorijo, ni treba biti pretirano pameten, da razberete, kaj se bo dogajalo.

Ampak v bistvu to ni ovčja koža, meni se zdi, ker na ta način grozi nevladnikom in napoveduje vse živo, kaj bodo takoj ukinili in spremeniligrejo zelo direktno, tu ne igrajo neke ovčje kože.

Ja, do zdaj je bilo v zadnjih mesecih videti, da je dajal tak vtis; tudi nekaj časa se celo ni pojavljal, razen da hodi ogromno po terenu. V medijih se z nastopi praktično ni pretirano pojavljal, zdaj pa je po moje začel stopnjevati.

Ampak pred volitvami mnogi politiki v tem finišu izgubijo živce.

Tudi tako izkušeni politiki s 30-letno zgodovino kot Janez Janša lahko izgubijo živce. Pa še kdo drug.

Vse to so verjetno razlogi, zaradi katerih je po moje v tem trenutku nemogoče napovedovati izid volitev, tudi glede na ankete, ki so se večkrat v zgodovini že pokazale kot zgrešene.

To moramo povedati: vsak resen analitik, ki ni političen aktivist, v sedanjih razmerjih moči zelo težko napove zmagovalca volitev in kakšno vlado bomo imeli po 22. marcu.

Primož Cirman, najlepša hvala za današnjo zelo zanimivo debato.

Še se bova pogovarjala pred volitvamiše dva meseca nas ločita do tedajdragi gledalci: berite Reporter, berite portal Necenzurirano in nas spremljajte še naprej.

Pa se vidimo naslednji teden.

Hvala