Prejšnji teden je bil v oddaji Hobotnica na Nova24TV predvajan intervju z nekdanjim visokim srbskim udbovcem Božidarjem Spasićem, ki se rad hvali z likvidacijami in drugimi udbovskimi akcijami proti hrvaškim in albanskim emigrantom v tujini. Veliko tega je Spasić opisal tudi v svoji knjigi Dosje Spasić: Podlasica je spregovorila, ki je leta 2002 izšla v slovenščini. Spremno besedo je napisal prvak SNS in takratni poslanec Zmago Jelinčič, ki je bil v prejšnjem režimu sodelavec SDV.
V knjigi je Spasić med drugim opisal akcijo Dunav (Donava) leta 1983, kako so na Bavarskem umorili Stjepana Đurekovića. Sodišče v Münchnu je lani na dosmrtno ječo obsodilo šefa hrvaške Udbe Josipa Perkovića in Zdravka Mustača, ki sta organizirala ta umor, še prej pa vpletenega udbovskega ovaduha Krunoslava Pratesa.
V knjigi je zelo podrobno opisal tudi zadnji udbovski umor 25. februarja 1990, ko so v Bruslju umorili predsednika Odbora za varstvo človekovih pravic na Kosovu Enverja Hadrija. Ker je bil med organizatorji tega umora tudi Spasić, ga je sodišče v Bruslju že obsodilo na dosmrtno ječo, vendar ga Srbija (še) ni izročila Belgiji.
V knjigi opisuje tudi, s katerimi slovenskimi udbovci je najbolje sodeloval. Med drugim navaja Milana Pavlina, vodjo oddelka za emigracijo, ki se pojavlja tudi v dokumentih Arhiva RS; leta 1975 je načelniku SDV Janezu Zemljariču predlagal konkretno akcijo za sodelavca Hanzija, v kateri bi ga »namerili« na enega od »ekstremistov«, Zemljarič pa se je strinjal s predlogi.
Spasić opisuje, da so ga med njegovo potjo na neko akcijo na mejnem prehodu v Kozini ustavili miličniki in cariniki, posredoval naj bi Pavlin, ki je bil ravno takrat dežurni v SDV. Slovenske udbovce še vedno zelo spoštuje: »Največ nalog in akcij proti šiptarskim teroristom in ustašem sem opravil v sodelovanju s slovenskimi operativci.
Dejstvo je, da je bila ravno slovenska Služba v boju proti teroristom najbolj dejavna in uspešna takrat, ko jo je vodil Ivan Eržen, njegovi namestniki pa so bili Marjan Tepeš, Milan Pavlin in Boris Zore, za katerimi je stala cela vrsta mladih operativcev. Z Erženom in Tepešem sem odlično sodeloval, v glavnem na področju logistične podpore in pomoči pri mojih akcijah …« Eržen naj bi mu pomagal vzpostaviti mrežo sodelavcev, z njihovo pomočjo sta se »sprehajala med emigracijo, kakor da bi bila na sprehodu po Prištini«.
Po aferi JBTZ so, kot piše, v Beograd prišli trije Slovenci: Ivan Eržen kot namestnik zveznega sekretarja za notranje zadeve (načelnik zvezne Udbe), Boris Zore kot načelnik vsejugoslovanske obveščevalne uprave (dejansko je bil zadolžen za emigracijo), Nikola Prokšelj pa za načelnika dokumentacije in analitike zvezne Udbe.
Eržen je Spasića postavil za glavnega koordinatorja za obveščevalno delo od Slovenije do Norveške, najlepše spomine pa ima na sodelovanje z Zoretom. Zastavlja se vprašanje, koliko so bili ti Slovenci vpleteni v udbovske umore, posebej umor Hadrija, ki ga je organiziral Spasić.
