Lep del prestolnice sta poplavila voda in kurilno olje, ker so ministrstva in občine prezrle opozorila o poplavni nevarnosti, ki preti Ljubljani. Pristojne službe niso storile dovolj, da bi preprečile katastrofo, domačini pa se bojijo, da zanjo ne bo hihče odgovarjal.
Doslej najobsežnejše poplave na Slovenskem v zadnjem obdobju so tokrat prvič prizadele Ljubljano, kjer je bila zadnja poplava leta 1926. A še ta ni bila tako huda, čeprav je po cestah drla do pol metra visoka voda. Prebivalci nekdaj redko naseljenega Viča in Rožne doline so si takrat namakali noge v vodi, ob zdajšnji poplavi pa kar v oljnih madežih. Na najbolj prizadetih območjih Viča so se razlile cisterne s kurilnim oljem, prava ekološka katastrofa pa je nastala na Ilovici na obrobju Ljubljanskega barja.Ob obisku tega območja smo lahko skupaj s prizadetimi prebivalci zaskrbljeno ugotavljali, da bo poplava, ki je doslej tod še ni bilo, pustila izjemno dolgotrajne posledice za okolje. Na tem območju, kjer živi okoli sto družin, se je pri zasebniku, ki je skladiščil različne vrste olja, med njimi odpadno, razlila cisterna. Med prizadetimi je seveda tudi sam zasebnik in vsi okoliški prebivalci, ki jim je s kurilnim oljem onesnažena voda vdrla v hiše, garaže, daleč največ škode pa je bilo na zemljini. Uničeni so vrtovi, nasadi drevja in trte, zemlja je kontaminirana za več let.
Franc Jurovič, vodja oddelka Gasilske brigade Ljubljana, ki vodi delo na Ilovici, nam je povedal, da so bili prav na tem delu, tako kot tudi na viškem koncu, podzemni rezervoarji olja, kurilnega olja ali kakšne druge snovi na bazi olja, najbolj številni: »Območje, kjer se je razlilo olje, je kar veliko, širšo okolico poskušamo dokončno sanirati.« Dodal je, da zdaj ni pomembno, kaj vse ljudje skladiščijo doma, temveč to, da se madež ne širi več. Škoda je res velika, ker olje ostaja na površini, hkrati gre še v podtalnico.
Naftno polje, Mehiški zaliv
Tako slikovito se je izrazil ekolog Peter Fabjančič, ki živi v Uršičevem štradonu na Ilovici. Njegovo posestvo je bilo zaradi izlitja odpadnega olja zagotovo eno izmed najbolj prizadetih, zato je toliko bolj vznemirjen, saj ima poleg hiše uničen ves vrt: »Ko sem prišel iz službe, sem sadil povrtnine, od fižola, zelja, zdaj pa je vse kontaminirano. Tudi sadno drevje je poplavljeno z odpadnim oljem. Lahko dam le še roke na hrbet ali za vrat in gledam v zrak, saj ne morem več saditi. Treba bi bilo zamenjati zemljo, ampak si sploh lahko mislite, koliko je to kamionov. Čez tri tedne sem nameraval pobrati povrtnine, a je vse uničeno.«
Fabjančič je kritičen do skladiščenja sodov. Zdi se mu nedopustno, da nekdo le zbira, poceni kuri in onesnažuje okolje, sicer pa ni pozoren na morebitne velike nesreče: »Tudi jaz imam rezervoar, a stoji na trdnem mestu, ne more se prevrniti. Kaj takega se doslej še ni zgodilo, to je katastrofa.«
Prepričan je, da tudi ustrezne ustanove niso storile dovolj, izjemno kritičen je do inšpekcijskih služb, ki jih je klical, a se takrat, ko so bili inšpektorji na terenu, ni oglasila niti tajnica: »Nikogar ni bilo, le policisti, ki so nato obvestili še gasilce. Prišel je tudi ljubljanski župan Zoran Janković, vprašal sem ga, katera inšpekcija je odgovorna za ugotavljanje te ekološke katastrofe na našem območju, pa mi je odvrnil, da bo prišla komisija za ocenjevanje škode. Ta sploh nima zveze z inšpekcijo! Poklical sem še na Vilharjevo v Ljubljani, kjer so inšpekcijske službe, a kot že rečeno, tam je tako, kot da bi rekli, naj pokličem Boga.«
VEČ V TISKANI IZDAJI