Nadškof Zore: Ob praznikih moramo svoje veselje posredovati tudi bližnjim, predvsem osamljenim

Prazniki so tako po njegovem mnenju tudi preizkušnja naše vere v pomenu odprtosti za bližnjega, za njegovo samoto ali potrebo.

"Vsak praznik je povabilo k poglobitvi svoje vere in obenem tudi k poglobitvi in okrepitvi medsebojnih odnosov znotraj družine, znotraj sorodstva in širše v soseski, da se ljudje v prazniku tudi med seboj srečajo," je pred prazniki dejal za STA. Zore verjame, da tudi tisti, ki hrepenijo po vsem, kar jim ponuja veseli december, v sebi nosijo "hrepenenje še po čem, česar jim veseli december sam po sebi ne more dati".

"Ampak najbrž v tem trenutku še niso sposobni narediti tistega koraka naprej. Migetanja svetlobe od vseh teh milijonov luči v njihovi okolici je toliko, da še ne more prodreti tista luč, ki prihaja od znotraj in začne v resnici osvetljevati človeka in ga voditi naprej," je dejal nadškof. Prepričan je, da v ljudeh obstaja "notranji klic hrepenenja po globljem, po nečem več, po odnosu". "In ko smo pri odnosu, smo tudi pri Bogu," je dodal.

Ob tem Zore opozarja, da praznik ni samo praznovanje, ampak je lahko tudi čas preizkušnje vere v smislu odprtosti za bližnjega in za njegovo samoto. "Za ljudi, ki so osamljeni, je praznik zahteven čas, saj je osamljenost takrat poglobljena. Čutijo, da se vsi okoli njih veselijo, za veselje pa potrebuješ človeka, skupnost, družino, prijatelje, zato je v tistih trenutkih ta samota toliko intenzivnejša. V takšnih dneh je tako človeškost nas kristjanov, in tudi vseh drugih posebej na preizkušnji," je dodal.

Kot je poudaril, se v svojem praznovanju in v svojem veselju ne smemo zapreti vase, ampak moramo posnemati Marijo, ki je Jezusa predstavila pastirjem, svetim trem kraljem in drugim. "Moramo biti pozorni, da bližnjim posredujemo vsaj svojo bližino, svoje voščilo, da osamljenim v naši okolici nesemo kos potice, mandarino, voščilo božičnih praznikov. Tako bomo naredili nekaj zelo zelo dobrega," je prepričan.

Svojih božičev iz otroštva se Zore spominja kot božičev "tistih zim, ko je bila zima še zima, ko je sneg škripal pod podplati, ko so bile gazi od hiše do hiše, od vasi do vasi in do župnijske cerkve". "To je božič tistih polnočnic, v katerih je bilo neko čisto posebno razpoloženje, polno luči, polno petja in polno skrivnosti, Boga, ki se rodi v družbo, kakršna je, med ljudi, ki so sposobni iti v noč in v mraz zato, da doživijo Boga, njegov prihod," se je spominjal.

Danes je po njegovih besedah božič "do neke mere zahtevnejši, ker je polno luči že konec novembra, božič pa nastopi šele, ko mine ves adventni čas". "Tako je treba zavestno usmerjati ta čas priprave, da božič v notranjem razpoloženju pride na koncu adventnega časa, potem ko so na adventnem venčku prižgane vse štiri sveče, ko se počasi razsvetljuje življenje, ko se poglabljata molitev in hrepenenje," je poudaril.

"Sedanji božič je drugačen tudi v tem, ker sem takrat kot eden med verujočimi doživljal, kar se je dogajalo, sedaj pa pričakujejo, da bom sam pomagal drugim doživljati praznovanje. Čeprav na koncu koncev še vedno ostajam eden med ostalimi verujočimi," je dodal nadškof.