Zgodovinarji na čelu s prvopodpisano Milica Kacin Wohinz »si s stališča zgodovinopisne stroke pridržujemo pravico, da izvajanje Boštjana M. Turka v zadevni kolumni ocenimo kot neverodostojno in sklepno oceno odpadništva Jožeta Pirjevca od slovenskega naroda kot skrajno pristransko«. Javnost pozivajo, naj ne nasede Turkovi zavajajoči oceni. Nekateri zgodovinarji in publicisti tudi v pismih bralcev, denimo v Sobotni prilogi Dela, izražajo upanje, da bo »kakšno bolj iluminirano sodišče od vrhovnega …. ne bo podleglo izmišljijam ali sugestijam …« (Jolka Milič). Spomnimo naj, da so vrhovni sodniki ugotovili, da je zgodovinar Pirjevec kot politik javna oseba in da bi si lahko prej spremenil italijanski priimek (Giuseppe Pierazzi), če bi to želel.
Na izjavo zgodovinarjev se je odzval Boštjan M. Turk, ki se mu zdi njihov odziv zgolj nadaljevanje pogroma, ki si ga politično motivirano zgodovinopisje dovoli zoper vse, ki ne razmišljajo v skladu z zahtevami centrov moči tranzicijskega zakulisja. Je barbarsko, ker je edini primer, ko so ljudje protestirali zoper oprostilno sodbo na najvišji instanci in skregano z resnico, ker Jože Pirjevec ali Giuseppe Pierrazzi v času, ko je to bil, ni svoje temeljne energije posvečal preučevanju primorske zgodovine, je zapisal Turk in sklenil: »Da primorski zgodovinarji zlorabljajo primorski narod in njegovo dejansko zgodovino, je tragično. Ampak za Slovenijo, stisnjeno v ideološki primež nič novega. Quosque tandem?«
Boštjan M. Turk: Primorski zgodovinarji, ki so zgodovinarji in Primorci zgolj po imenu
Takšna reakcija se mi zdi zgolj nadaljevanje pogroma, ki si ga politično motivirano zgodovinopisje dovoli zoper vse, ki ne razmišljajo v skladu z zahtevami centrov moči tranzicijskega zakulisja. Je barbarsko na eni ter skregano z resnico na drugi strani. Barbarsko zato, ker je edini primer, ko so ljudje protestirali zoper oprostilno sodbo na najvišji instanci povezan z nedavno oprostitvijo politika Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja. Je moj primer njegovemu enak? Kdo lahko kaj takega trdi? Oproščen sem bil zaradi hudih postopkovnih prekrškov (in vsebinskega neskadja z očitanim mi kaznivim dejanjem), ki so ga zagrešile
Skregano z resnico pa zato, ker Jože Pirjevec ali Giuseppe Pierrazzi v času, ko je to bil, ni svoje temeljne energije posvečal preučevanju primorske zgodovine. Tako stavek iz obsodbe Primorskih zgodovinarjev: »Pirjevčeva nekajdesetletna nepretrgana strokovna predanost preučevanju slovenske primorske zgodovine, ki v njegovem zgodovinopisnem opusu predstavlja osrednjo os raziskovanja, je bila v izvajanju Boštjana M. Turka povsem prezrta in kot taka je postala nerelevantna za njegovo presojo o Pirjevčevi nacionalni zavesti in pripadnosti. Bi akademik, ki je glavnino svojih raziskovalnih in publicističnih naporov usmerjal v preučevanje slovenskih ljudi na Primorskem, lahko bil ravnodušen ali, kot to sugerira Boštjan M. Turk, celo sovražno naravnan do slovenskega naroda in slovenske identitete?« ni drugega kot sprenevedanje in zavajanje javnosti.
Giuseppe Pierrazzi je namreč v tistem času prvenstveno raziskoval Nikola Tomazea in Srbe, nadalje Mazzinijevo in Tommasejevo srečevanje z balkanskimi narodi (Il pensiero e l'azione di Mazzini e Tommaseo nei confronti dei popoli balcanici (1830-1874) - razen če imajo primorski zgodovinarji primorske Slovence za Balkance?), se ukvarjal z izdelavo italijanske slovarske biografike: Dizionario biografico degli italiani. Roma: Istituto della Enciclopedia italiana), nadalje, z iskanjem slovenskih rusofilov in imaginarne dežele »Slavije«: M. F. Raevskij in slovenski rusofili, Niccolò Tommaseo med Italijo in Slavijo, z ilirizmom: Suvremena javnost u Italiji o Ljudevitu Gaju, itd., itd, (vse po Cobissu), se ogledoval po zgodovinskih koreninah komunizma in socializma na Slovenskem: Henrik Tuma e il socializmo, dokler ni odkril »slovenskega naroda« oz. njegovega »največjega sinu, Tita«. Pa še tu je iz italijansko-balkansko-slovanskega zgolj prestopil v partijski internacionalizem, podprt s splošno hagiografijo: v uvodu v Tito in tovariši se namreč prvenstveno ukvarja z modro barvo maršalovih oči (sic!).
V času 50 letnice požiga Tržaškega narodnega doma (v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja), je Giuseppe Pierrazzi objavil tako rekoč en sam članek o primorskih Slovencih, pa še tega je podpisala Milica Kacin. Zanj Slovenija tako rekoč ni obstajala, obstaja pa je Jugoslavija.
Da primorski zgodovinarji zlorabljajo primorski narod in njegovo dejansko zgodovino, je tragično. Ampak za Slovenijo, stisnjeno v ideološki primež nič novega. Quosque tandem?
Izjava zgodovinark in zgodovinarjev Primorske
Spodaj podpisani zgodovinarke in zgodovinarji, ki preučujemo zgodovino Primorske, smo vzeli na znanje, da je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbi okrožnega in višjega sodišča v Ljubljani, ki sta Boštjana M. Turka spoznali za krivega razžalitve zgodovinarja Jožeta Pirjevca v kolumni, objavljeni v Reporterju 13. 6. 2011. S to razsodbo je Boštjan M. Turk razbremenjen krivde za očitano mu dejanje. Ob tem želimo opozoriti, da je po našem prepričanju oznaka »nenavaden tip renegatstva«, ki jo je Boštjan M. Turk uporabil za Jožeta Pirjevca, v tem primeru zgodovinsko vsaj neprimerna in žaljiva. Boštjan M. Turk je v besedilu svoje kolumne pokazal svoje nezadostno poznavanje predvojnih, vojnih in povojnih političnih razmer na Primorskem, njegova uporaba oblike priimka kot dokaza za Pirjevčevo nacionalno pripadnost oz. odpadništvo je zavajajoča in diskvalifikatorna.
Pirjevčeva nekajdesetletna nepretrgana strokovna predanost preučevanju slovenske primorske zgodovine, ki v njegovem zgodovinopisnem opusu predstavlja osrednjo os raziskovanja, je bila v izvajanju Boštjana M. Turka povsem prezrta in kot taka je postala nerelevantna za njegovo presojo o Pirjevčevi nacionalni zavesti in pripadnosti. Bi akademik, ki je glavnino svojih raziskovalnih in publicističnih naporov usmerjal v preučevanje slovenskih ljudi na Primorskem, lahko bil ravnodušen ali, kot to sugerira Boštjan M. Turk, celo sovražno naravnan do slovenskega naroda in slovenske identitete?
Sodba Vrhovnega sodišča je Boštjana M. Turka oprala vsakršne pravne krivde glede njegove ocene ravnanj Jožeta Pirjevca. Kljub temu si s stališča zgodovinopisne stroke pridržujemo pravico, da izvajanje Boštjana M. Turka v zadevni kolumni ocenimo kot neverodostojno in sklepno oceno odpadništva Jožeta Pirjevca od slovenskega naroda kot skrajno pristransko. Javnost pozivamo, da zavajajoči oceni Boštjana M. Turka ne nasede.
Milica Kacin Wohinz, Branko Marušič, Marta Verginella, Gorazd Bajc, Darja Mihelič, Bojan Godeša, Egon Pelikan, Boris Mlakar, Nevenka Troha, Borut Klabjan, Boris M. Gombač, Metka Gombač, Aleksej Kalc, Kaja Širok, Petra Svoljšak, Milan Pahor, Damijan Guštin, Piero Purini