Je opomnik, da muzeji niso zgolj stavbe s predmeti za steklom, ampak ustanove, v katerih družba odloča, kako bo pripovedovala svojo zgodbo. In prav ta zgodba bi nas morala skrbeti precej bolj kot vprašanje, kdo sedi v direktorjevi pisarni. Skrbeti bi nas moralo, da muzeji v Sloveniji vse prepogosto postajajo plen političnih menjav.

V nekaj letih smo doživeli skoraj absurdno zaporedje dogodkov. Ena vlada je Muzej slovenske osamosvojitve ustanovila, naslednja ga je ukinila z združitvijo, zdajšnja ga je ponovno ustanovila. Takšno nihanje ni izraz premišljene kulturne politike, temveč sporočilo, da je mogoče javne ustanove preoblikovati vsakič, ko se zamenja oblast.

Muzeji seveda niso brez vrednot in niso popolnoma nevtralni. Že odločitev, kaj zbirati, raziskovati in razstavljati, je interpretacija. Toda obstaja pomembna razlika med strokovno interpretacijo, ki temelji na raziskovanju in dokazih, ter politično interpretacijo, ki se prilagaja interesom vsakokratne oblasti.

Muzeji ne ustvarjajo zgodovine, oblikujejo pa zgodovinski spomin – način, kako družba razume svojo preteklost. Prav zato je njihova odgovornost tako velika. Če postanejo predvsem orodje političnega boja, izgubijo verodostojnost. Če ostanejo prostor raziskovanja, različnih pogledov in kritične razprave, postanejo eden od temeljev demokratične družbe.

Slovenija pri tem ni osamljen primer, vendar je dinamika sprememb precej izrazita. Tudi drugod po Evropi so muzeji predmet političnih razprav. Na Poljskem so spremembe oblasti vplivale na vsebino Muzeja druge svetovne vojne v Gdansku, na Madžarskem se že leta razpravlja o zgodovinskih razstavah in nacionalni identiteti.

Razlika pa je v tem, da se v številnih državah politični spori pogosteje odvijajo okoli vsebine razstav ali imenovanja vodstev, precej redkeje pa se ob vsaki menjavi oblasti ustanavljajo, ukinjajo ali ponovno ustanavljajo isti muzeji. Prav institucionalna nestabilnost je tisto, kar bi nas moralo skrbeti bolj kot posamezna kadrovska odločitev.

Direktorji pridejo in odidejo, muzeji pa bi morali ostati. Njihovo poslanstvo se meri v desetletjih, ne v mandatih. Če postanejo le še odsev političnih ciklov, ne izgublja ena ali druga politična stran, izgubljamo vsi. Predvsem pa izgublja zgodovinski spomin, ki bi moral pripadati celotni družbi, ne vsakokratni oblasti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.