Pred večjo stavbo z novo fasado svetlorumene barve, ki spominja na barve vzhajajočega sonca, ter izjemno urejeno okolico sva najprej parkirala službeni avto in se odpravila proti vhodu v stavbo. Prišla sva malo prej, kajti predhodno sem naju napovedala pri Ivanu Majcu, predstavniku za stike z javnostmi pri mormonizmu, tej zanimivi veji krščanstva, ki je tudi v Sloveniji našla svoj dom. Majca sem hitro prepoznala in segli smo si v roke. Gospod ima močan stisk in že po tem lahko prepoznamo iskrenost človeka.

Primož Lavre

Poleg Majca se mi je približal moški srednjih let, po videzu sodeč, hipster, ki sem ga seveda vprašala, če je vernik? Odvrnil je, da »še ne ve, saj bo bogoslužju prisostvoval šele tretjič,« a Majc ni izgubljal časa in mi je še pred prihodom drugih zabičal, da se njihova vera uradno niti ne imenuje mormonizem, ampak Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Mormonska cerkev je rečeno po domače, a v marsikaterem jeziku, tudi v našem, zveni preveč podobno moronom, makronom, makaronom in morda še čemu, zato je spoštljivo uporabljati uradni izraz.

A brez zamere, v tej reportaži bo še kar nekajkrat povedano po domače. Poleg tega so v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni občutljivi še za eno zadevo: nikoli ne rečejo, da gredo k maši, častnemu dogodku pravijo bogoslužje.

Primož Lavre

Potunkani brez križa

Opremljena z osnovnim znanjem, ki mi ga je razložil Majc – kar precej pa sem ga že prej pobrala z interneta, le da se s tem nisem želela bahati – sem hotela vedeti, kako se človek njihovi religiji sme pridružiti. Skupinica vernikov, ki so v Ljubljani združeni z vsega sveta, največ jih je iz ZDA, me je popeljala do bazenčka, ki ga vsakič, ko koga krstijo, pardon, baptizirajo – beseda krst pri njih ne pride v poštev – napolnijo z vodo, nato pa bodočega verskega člana potopijo in z zaobljubo postane mormon. 

Večino časa smo kramljali v angleščini, a izkazalo se je, da zlasti mladi mormoni, tisti, ki so v Slovenijo prišli iz tujine kot misijonarji, dobro govorijo slovensko. To je prijetno presenečenje, saj vemo, da tujci pogosto menijo, da je naš jezik strahotno težek. Eden od glavnih 450 mormonov, ki živijo v Sloveniji, starešina Barrett, je prej bil v misijonu na Hrvaškem in mi je dejal, da je hrvaščina lažja, simpatično smo se nasmejali, da mu je v zvenu besed še ostal naglasak.

Primož Lavre

Vseeno ni nujno, da je človek že potopljen in baptiziran, da sme prisostvovati mormonskemu bogoslužju. Lahko pride kar tako. O tem smo se prepričali na lastne oči. Ko smo vstopili v dvorano, ki je namenjena bogoslužju, se je piska teh vrstic olikano posedla v zadnji vrsti, kjer ni bilo nikogar, a je kmalu prisedla mlada mamica s triletno punčko, ki se ji je moja malenkost zdela tako zanimiva, da sem se do konca bogoslužja več ukvarjala z njo kot dogajanjem med bogoslužjem. Mamica je povedala, da je prišla prvič, kar tako, da malo vidi, kako bogoslužje poteka. 

Kljub temu mi ni ušlo, da se bogoslužna dvorana Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni zelo razlikuje od prostorov katoliške ali kakšne druge cerkve. Vse religije imajo bogoslužne prostore bolj ali manj okrašene, nekatere celo načičkane, mormonska dvorana pa je tako čista, da bi lahko jedli s tal. Verjetno je tudi zato tako preprosto lepa in smo se v njej dobro počutili.

Primož Lavre

Nikjer v stavbi nismo videli niti križa in na njem Jezusa! Kako to? Verniki so obrazložili, da tudi pri njih verujejo, da je Jezus za to nehvaležno človeštvo umrl na križu, a je nato od mrtvih vstal in odšel v nebesa. Zakaj bi ga kazali mučenega na križu in s tem strašili male otroke, če pa ni obtičal na križu, ampak kraljuje v nebesih? Razen nekaj plakatov, ki so dokazovali prisotnost Jezusa Kristusa, tako nismo opazili ničesar, kar bi kazalo, da gre za cerkev. Nikjer ni bilo niti Device Marije, letečih angelčkov ter drugih likov, ki so nam znani iz krščanstva. 

In tudi samo bogoslužje, ki ga je vodil gospod Sven, vodja ljubljanske Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, je bilo izjemno preprosto: nekaj gospel petja ob spremljavi pianina ter nekaj govorov posameznikov. Če ima kdo kaj povedati, pač stopi za kateder in spregovori. Slišati je bilo nekaj običajnih obvestil, tudi to, da bogoslužju prisostvujeta dva z Reporterja, pa tudi nekaj pretresljivih življenjskih zgodb, kako je posameznikom vera v Jezusa spremenila vsakdan.

Že prej smo omenili, da je bil večji del vernikov iz ZDA, da je več takih, ki že zelo dobro govore slovensko, za tiste, ki jim slovenščina še dela preglavice, pa imajo na voljo majhne rumene škatlice, prevajala. Starejši par iz Utaha je življenje preživel v Washingtonu, DC, sedaj pa nekaj mesecev opravlja misijonsko delo v Sloveniji, si je slušalko vtaknil v uho in dogajanju prisluhnil v angleščini.

Primož Lavre

Borovnice ali pogača

V filmski uspešnici Heretik gospod Reed premami sestri Barnes in Paxton z vabilom v hišo, češ da njegova soproga ravno peče borovničevo pito in da naj se pridružita pri sladkanju. Mladenki vstopita v staro, mogočno hišo in prideta v past, saj se izkaže, da je gospod čisti psihopat, ki ima v globoki, temni in mrzli čumnati v železnih kletkah zaprtih več žensk, ki so od hudega že izgubile pamet ter sta jih le še kost in koža.

Ko se v hiši ugasnejo luči in se tudi vhodna vrata zaklenejo, menda do jutra, srčni, a naivni punci dojameta, da sta v težavah. Reed prižge svečo, jo postavi na mizo in reče, da gre pogledat v kuhinjo, kako napreduje ženina borovničeva pita. Trenutek njegove nepazljivosti izkoristi Barnes, ki prime svečo in v šoku vidi, da na njej piše candle blueberry, skrata, sveča, ki med gorenjem diši po borovnicah. Šele tedaj misijonarki ugotovita, da bo borovničeva pita sumljiva, vonj iz kuhinje je lažen in prihaja iz plamena sveč – hja, Reed je še hujša groza, kakor sta si sploh lahko zamislili.

Primož Lavre

Psihopat eno od trpečih, zasužnjenih žensk predstavi kot preroka, a ko ona poje košček Reedove pite, umre in Reed z deklicama igrivo manipulira, no, kakšen čudež jo bo zdaj obudil? Seveda pa je film fikcija, takšni, kakor je Reed, ne zahajajo k bogoslužju kakor drugi ljudje, ki so, kot smo ugotovili v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, prave dobre dušice.

Niso postregli borovničeve pite, so pa vsakemu ponudili košček svetega kruha, ki je bil pravzaprav nekakšna pogača iz bele pšenične moke. Katoliki imajo hostijo, mormoni pa kruh. Vsakomur so ponudili tudi požirek svete vode. Ta ni bila v kelihu, kot je pri katoličanih, ampak so vsakemu ponudili požirek v plastičnem kozarčku, kar je vsekakor bolj higienično, kot da vsi pijejo iz istega keliha in si izmenjujejo bacile. 

Primož Lavre

Ampak vsi poznamo zgodbe o Jezusovih čudežih in eden od tistih je tudi, kako je Jezus vodo spremenil v vino. Mar ta zgodbica pri mormonih ne drži? Majc je obrazložil: »Na to gledamo kot na čudovito zgodbo o Kristusovih čudežih, čeprav je Odrešenik svojim učencem ob prvi uvedbi tega zakramenta dal vino, je Joseph Smith jr., prvi predsednik, prerok naše Cerkve, dejal, da ni pomembno, kaj boste jedli in pili, ko boste deležni zakramenta, če boste to počeli z mislijo na njegovo slavo.« Vino ni ravno dobrodošlo v življenju mormonov, v cerkvi ga pa sploh ne uporabljajo.

Kokakola dovoljena

Prav vsaka religija ima svoja pravila, ki se jih verniki morajo držati, pri mormonih pa so podobno utemeljena kakor pri drugih vejah krščanstva. Razložili so nam, da upoštevajo zdravstveni kodeks Beseda modrosti. Nanj gledajo kot na Božjo zapoved za duhovno in telesno dobro počutje. Majc razloži: »Beseda modrosti nas spodbuja, naj uživamo sadje, zelenjavo, žita, meso pa poredko. Učimo, da so alkohol, tobak, čaj in kava – razen brez kofeina – lahko škodljivi. Prav tako se izogibamo snovem, ki slabijo presojo in močno zasvojijo ne glede na to, ali so zakonite ali nezakonite.« 

Primož Lavre

Na vprašanje, ali je dietna kokakola prepovedana, so prasnili v smeh in dejali, da ne. Kokakola je dovoljena. In tako sem spoznala, da se z mormoni pravzaprav lahko prav dobro razumem, še zlasti, ko so pojasnili, je človeška intima prihranjena za poročeni par, zakonska zveza pa je zveza med moškim in žensko. Pa tudi sicer mormoni niso staromodni, dotična pravila vidijo kot bistvena za človeški mir, so še pojasnili.

Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ima danes po vsem svetu več kot 17 milijonov članov, največ jih prihaja iz ameriške zvezne države Utah, kot simpatični par, ki sem ga spoznala pri bogoslužju v Šiški, saj je filozof Smith to Cerkev ustanovil v Salt Lake Cityju v Utahu leta 1830, ko je objavil knjigo The Book of Mormon in istega leta ustanovil tudi Cerkev, ker je po knjigi dobil veliko sledilcev. Čeprav smo se spraševali, v čem je kavelj, da ta Cerkev postaja vse bolj priljubljena, nam nikakor ni postalo jasno. Ne rohni s prižnice, ne grozi z večnim pogubljenjem v peklu, ne obljublja nemogočih čudežev, ampak odkrito priznava, da si pomagaj sam, in Bog ti bo pomagal.

Spoznanje dne je bilo, da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni dejansko udejanjanje Jezusovega evangelija. Kar je učil Jezus, učijo mormoni. Prijazno, vljudno, spoštljivo. Nikogar v nič ne silijo, nikomur ne grozijo s posmrtnimi norostmi. Enako je njihovo delovanje za dobrobit drugih. Že ta podatek, da so samo lani zbrali več kot 1,45 milijarde evrov za dobrodelne namene, usta človeku pusti odprta. Od čudenja. 

Kje vse pomagajo in komu, vam bodo z veseljem razložili sami, večino podatkov pa najdete tudi na njihovi uradni spletni strani. Glede na to, kolikokrat smo Cerkev v tem tekstu omenili, je zagotovo ne bo težko najti in se informirati. Za konec mi nekateri od njih potožijo, da ji radi zamenjujejo z amiši, ampak med mormoni in amiši je nekaj svetlobnih let razlike. Težko bi našli podobnosti.

Primož Lavre

V filmu Heretik na koncu preživi le Paxton, ki ji pravzaprav mrtva Barnes pomaga zabosti norega Reeda. Ta jo v zadnjih vzdihljajih prosi, naj moli za oba, a Paxton sikne, da molitev še nikomur ni pomagala in tudi njemu ne bo. Reed umre v svoji črni čumnati, kar je za njegovo zlo tudi edina pravična kazen, Paxton pa se s težavo in hudo poškodovana uspe izvleči iz grozljive kleti na plano. Sesuta, a živa. To je vidna razlaga filma, druga gleda na epilog skozi prizmo simbolike.

A midva s fotografom se nisva borila za prostost, iz cerkve v Šiški sva odšla skoraj s težavo, saj sva v kratkem času spoznala toliko prijaznih, prijetnih, toplih ljudi, da sva se komaj poslovila. No, ne bom govorila v imenu kolega, le sama zase vem, da se mi je zdelo, da je ob slovesu za mano šel duhec, ki me potihoma prepričuje, naj se vrnem. Hm. Nikoli ne reci nikoli.

Naslovnica