Morišče ne more postati grobišče

Društvo za ureditev zamolčanih grobov, vodi ga publicist in raziskovalec naše (črne)rdeče polpretekle zgodovine Roman Leljak, si je pri Ministrstvu za delo izposlovalo soglasje, da lahko za javnost organizira ogled rovov rudnika Huda jama oziroma Sv. Barbara rova. Kakih 400 ljudi iz vse Slovenije, med njimi kar nekaj izseljencev iz Avstralije in drugih držav, si je prišlo ogledat »rov smrti«, v katerem so komunistični zmagovalci zadnje dni maja in prve dni junija 1945 na najbolj okruten način pobili blizu 3000 ljudi, med njimi tudi ženske in otroke.  Šest let je tega, kar je odkritje raziskovalcev šokiralo Slovenijo:  na koncu dobrih 300 metrov rudniškega jaška, za 13. pregradami po izkopanih ogromnih količinah gradbenega materiala, so naleteli na zastrašujoč prizor: na osem plasti mumificiranih trupel, žrtev povojnih izvensodnih pobojev. Raziskovalci so našteli 432 trupel, še hujše presenečenje pa jih je čakalo ob odkritju skeletov pobitih v 45 metrov globokem vertikalnem jašku. »Nekaj čez 300 skeletov je bilo iznešenih, v jašku pa jih je ostalo še vsaj 2000, vendar so se dela v Barbara rovu, meni iz neznanih razlogov, preprosto ustavila, » je skupinam po 40 obiskovalcev pri mreži, ki jašek z 2000 skeleti loči od rova, razlagal Roman Leljak.

Kar nekaj zapletov je bilo preden so se odprla vrata v Barbara rov. Prepričan, da je sklep ministrstva za delo o odprtju  dobil tudi skrbnik Ivan Kenda, ga je skušal Roman Leljak dobiti na telefon, vendar je zvonil v prazno. Po kar nekaj živčnih minutah in nestrpnih obiskovalcev, ki so se zbali, da je bilo njihovo tokratno romanje zaman, med njimi je bilo kar nekaj takšnih, ki so bili prepričani, da so njihovi svojci končali prav v Hudi jami, se je zaplet končal. Skrbnik Hude jame Ivan Kenda pač od ministrstva ni prejel pisnega dovoljenja, da lahko odpre kovinska vrata smrti v Barbara rov.

Najdene skelete pomorjenih so raziskovalci pobrali, jih naložili v »gajbice za sadje« in jih preselili v drug jašek, tako da na nepojmljivi zločin opozarja le kup razpadajočih obuval pobitih. »Bojim se, da z novo sprejetim zakonom žrtve ostanejo kjer so, torej v jašku, » je razočarano razlagal Leljak. »Tak zakon ne rešuje ničesar, kar šele izkop posmrtnih ostankov pobitih in njihov civiliziran pokop. Kako lahko nekdo kraj zločina, morišče torej, spremeni v kraj zadnjega počitka pobitih!? Naša zahteva, Društva za ureditev zamolčanih grobov je, da se ostanki pobitih  tako v Hudi jami, kakor tudi drugih povojnih morišč po Sloveniji, izkopljejo in prenesejo v kostnice. Eno v Mariboru že imamo, druga bi lahko bila na Teharjih, tretja nekje v bližini Ljubljane. V nekaj letih bi bil problem rešen, svojci pa bi dobili kraj spomina, kjer bi lahko položili cvetje ali prižgali svečko.  Ta država je doslej za odkrivanje grobišč/morišč porabila več kot 6 milijonov evrov, samo za Hudo jamo poldrugi milijon. In ko bi bilo to opravljeno, bi lahko Barbara rov postal spominski center na slovenski genocid,« je še dodal Leljak in ošvrknil zgodovinarja Jožeta Dežmana, da je ta v duhu pred dnevi sprejetega zakona že poskrbel, da bo morišče postalo grobišče, ko je dostop do jaška z ostanki 2000 pobitih zaščitil z dvojno kovinsko mrežo. »Če so komunisti naredili kar 13 pregrad, da zakrijejo svoj gnusni zločin, je Dežman s to mrežo dodal še štirinajsto!«

Sicer pa Društvo pripravlja podoben ogled notranjosti Barbara rova tudi za prihodnjo soboto, stekla pa je že tudi akcija zbiranja podpisov članstva novega spominskega društva Huda jama, ki bo imelo ustanovni sestanek 18. Septembra in to pred vhodov v Barbara rov. »Več tisoč ljudi mi je obljubilo prihod, tudi iz Hrvaške, Avstrije,Nemčije, samo danes smo zbrali več kot 300 pristopnih izjav,« je dejal Leljak.