Zgodba, ki jo krasi prostrana mongolska stepa, govori o prijateljstvu, ki se razvije med mladim pastirjem z imenom Gombo, in ruskim voznikom tovornjaka, ki zaradi okvare stare sovjetske kripe ostane na »cesti« nedaleč od jurte, kjer prebivajo Gombo in njegova družina. Cesto sem dal v navednice, ker jih je v Mongoliji malo, pa še te so komaj kje asfaltirane. Pravih cest je v deželi, ki jo je minuli teden obiskala slovenska predsednica, še manj od gozdov. Kajti Mongolija je sinonim za travnike in pašnike, ki se razprostirajo do konca obzorja, kjer se začnejo gore. Na severu je Rusija, na jugu Kitajska. Drugih sosed ta dežela nima.
Nataša Pirc Musar, ki je v najmanj poseljeno državo na svetu prispela na tridnevne počitnice, kot bi lahko rekli obisku, med katerim se voziš z motorjem, sadiš drevesca, se fotografiraš pred Džingiskanovim spomenikom, sodeluješ na eni poslovni konferenci in na mednarodnem ženskem forumu. Posebno pozornost je predsedničin obisk vzbudil zaradi nadpovprečnega poudarjanja slovenskega znanja gospodarjenja z gozdovi in opolnomočenju žensk v gozdarstvu, če sem si prav zapomnil.
Ob državniškem turizmu gospe predsednice in prvega človeka v Mongoliji je tuji diplomat v Ljub-ljani pikro dejal: »Ne razumem tega cirkusa v zvezi z Mongolijo – Nepomemben turistični izlet nepomembne predsednice nepomembne države.
V državi, ki meri kar 1,5 milijona kvadratnih kilometrov, sta pičla dva odstotka gozdov, pa še z njima imajo Mongoli zaradi različnih vzrokov težave, saj vsako leto izgubijo kakega pol odstotka gozdnih površin. Opolnomočenje žensk v gozdarstvu je očitno rešitev za mongolsko zadrego z deforestacijo, kot pravimo krčenju gozdnih površin.
Predsednica Švice Viola Amherd, ki je bila v Mongoliji dva tedna pred našo predsednico, je po poročanju medijev z gostiteljem govorila o pomembnejših temah. Denimo o miru in sodelovanju med državama na več področjih. Za šalo sem še pogledat, kdo vse je bil v Mongoliji zadnja dva meseca in o čem se je pogovarjal z njihovim predsednikom. Pred Švicarko je Ulan Bator 1. avgusta obiskal ameriški državni sekretar Antony Blinken. Julija je mongolski predsednik Ukhnaa Khurelsukh odšel v Pariz na otvoritev olimpijskih iger, vmes ga je v Elizejski palači uradno, tako kot se spodobi, sprejel še francoski predsednik Emmanuel Macron.
Preden je odšel v Evropo, je Khurelsukh doma gostil kraljevi par iz Butana, na začetku julija pa je bil v kazastanski Astani na vrhu Šanghajske organizacije za sodelovanje, kjer se je med drugim srečal tudi z ruskim predsednikom Putinom. Govorila sta o gradnji plinovoda čez Mongolijo, ki bo dobavljal še več tega energenta Kitajski. O vojni v Ukrajini pa niti besedice. V Aziji velja ugotovitev, da je to evropski (in ameriški) problem.
Vseh teh komunikejev in poročil nisem šel brat zato, ker bi me tako strašno zanimala mongolska zunanja politika, čeprav je zanimiva in za nas morda celo zelo izvirna, kajti teži k nevtralnosti in »srčnim odnosom z mnogimi državami, kar vključuje področji kulture in gospodarstva«. Zaradi tega ima Mongolija, ki se je podobno kot Slovenija spomladi 1990 otresla socializma in šla na prve svobodne in demokratične volitve, diplomatske odnose z vsemi 192 članicami Združenih narodov, kot tudi z Vatikanom, Državo Palestino in Evropsko unijo.
Mongolska zunanja politika je, roko na srce, očitno precej izvirnejša od t. i. feministične zunanje politike, ki so jo izumile Tanja Fajon in njene sufražetke v Mladiki. Diplomatske aktivnosti Mongolije, ki ima le 3,5 milijona prebivalcev in toliko rodovitne zemlje, da o rudnih bogastvih sploh ne govorimo, kažejo, da se nekaj dogaja na ravni t. i. multipolarnosti. Čemu bi se Američani nenado-ma spomnili na skoraj pozabljeno Mongolijo, ki pa ima zelo tesne odnose tako z Rusijo kot tudi s Kitajsko, če ne zaradi spoznanja, da morajo biti proaktivni tudi v tem delu Azije.
Predsednica države Nataša Pirc Musar in gostitelj, mongolski predsednik Ukhnaa Khurelsukh.
Kaj natanko pa je bila agenda slovenske predsednice, da se je odzvala povabilu mongolskega pred-sednika na obisk? Da je od leta 1993, ko sta državi vzpostavili diplomatske odnose, Nataša Pirc Musar prva predsednica države, ki je stopila na mongolska tla, je verjetno jasno. Toda Mongoli ji zaradi tega niso pripravili bistveno drugačnega programa kot švicarski predsednici dve tedna prej; po jutranjem sprejemu na Džingiskanovem mednarodnem letališču v Ulan Batorju so jo peljali na osrednji mestni trg Sukhbaatar, kjer je že čakala častna četa in drugo okrasje. Sledil je poklon pred spomenikom velikega mongolskega vladarja Džingiskana.
Morda je predsednica ugotovila, da je za Mongole Džingiskan nekaj podobnega, kot je dinastija Kim za Severno Korejo. Upajmo, da je ne bo zamikalo obiskati še najbolj zaprte države na svetu. Kajti ideje za Pjongjang naša feministična zunanja politika v sodelovanju z nevladniki zagotovo ima. Opolnomočenje žensk v ribištvu, denimo. Severni Koreji ne moremo prodajti istega sra*** kot Mongolom, poleg tega je na Korejskem polotoku gozdov v izobilju.
Opolnomočenje žensk v gozdarstvu je očitno rešitev za mongolsko zadrego z deforestacijo, kot pravimo krčenju gozdnih površin.
Nekateri pravijo, da takšnih kozlarij, kot jih uganja trenutna oblast, tudi v socialistični in neuvrščeni državo ni bilo. Ali kot je ob državniškem turizmu gospe predsednice in prvega človeka v Mongoliji pikro dejal tuji diplomat v Ljubljani: »Ne razumem tega cirkusa v zvezi z Mongolijo – nepomemben turistični izlet nepomembne predsednice nepomembne države.«
Kaj pa, če se motimo? Kaj pa, če je opolnomočenje žensk v gozdarstvu le krinka za pravi razlog predsedničinega obiska Mongolije? Ta pa je v preventivnem omejevanju ruskega vpliva v tem delu Azije. Kajti Mongolija je prav razkošna, z naravnimi bogastvi posejana tamponska cona med dvema avtokracijama, ki skušata uničiti mednarodno ureditev in jo spremeniti, tako da bodo Putin, Xi in dinastija Kim določali pravila svoje »multipolarnosti«.
Morda je švicarska predsednica v Mongolijo res prišla s posebno misijo. Slovenska verjetno ne.
