9. aprila 2006 se je vrnil s Češkega, kjer je naredil, kot se izrazi, eno tretjino ali 50 kilometrov maratonskega European Cupa. Naslednji maraton: 9. junija 2006 v Švici, 100 kilometrov, pretekel ga je že devetkrat – zaradi nenadne bolezni se mu je tokrat moral odpovedati. Iz istega, zanj neobičajnega, razloga mu je nato zgrmel v vodo 75-kilometrski maraton Celje–Logarska dolina, ki se ga je sicer udeležil že desetkrat. Da, Anton Mulej iz Celja svojih 75 let ne kaže. Temu verjetno botruje tudi reden tek, obvezna rekreacija, zdrava hrana: vsako jutro telovadba in približno sedem kilometrov teka, pred spanjem pet kilometrov hitre hoje … V 80. letih je, kot izjavi, premagal akutno levkemijo IV. stopnje, pri kateri so mu avstrijski zdravniki napovedali smrt. Zatem je opravil z limfomom. Od takrat prisega na surovo sadje in zelenjavo, post in gibanje. Raka se ne boji. Posvetil mu je knjigo, naslov: Premagana zver. »Moja sprava z množičnim morilcem, to je njen podnaslov,« odločno poudari.
»Pri limfomu, ki se mi je pojavil v 90. letih, se dolgo nisem mogel odpovedati meščanski kuhinji, saj sem bil nanjo navajen. Pa sem si rekel: 'Če se mi že zjutraj, ko se v ogledalo pogledam, na obrazu vidi, kaj sem včeraj jedel, bom določil idealno dieto za rakave bolnike.' No, danes lahko povem, kakšna je, a me žal nihče ne posluša. Torej: črtati je treba vse živalske beljakovine! (Bolniki z rakom tudi ne bi smeli dobivati hrane v žilo, infuzije, saj je katastrofalna.) Hrana mora biti živa, presna. Celo Dražigost Pokorn prisega nanjo, a pred desetimi leti ni. Tudi dieta za rakave bolnike, ki jo predstavlja v knjigi Živeti z rakom, je povsem zgrešena. Koliko ljudi bi po operacijah ali po kemoterapiji še živelo, če se ne bi uničili s prehrano?« kritično opozarja Anton Mulej.Rak zanj ni uganka. »Rak ima več stadijev. Najprej se priklopi na krvni obtok, da dobiva kri, nastajajo, množijo pa se razsevki. Takrat bolnika običajno operirajo, a ko tvorbo odstranjujejo, pridejo rakave celice v krvni ali limfni obtok. V drugi fazi se rak priklopi na živčni sistem – takrat narekuje bolniku, kaj bo jedel. Rak je parazit, ki zna misliti, a ne s svojimi možgani, ker jih nima, temveč preko našega računalnika narekuje, kaj bomo delali. Zato so pri rakavih bolnikih čudni prehranski pojavi: enemu se meso upira, ta ima zelo močno obrambno sposobnost, drugi pa bi jedel zgolj meso – pri isti bolezni, kar je zanimivo.«
»Čudežna samoozdravitev«
»Zaradi stalnega naraščanja raka se združujejo strokovnjaki in laiki ter organizirano pomagajo pri preprečevanju in zgodnjem odkrivanju bolezni. Osnovni namen slovenskih društev za boj proti raku je opozarjati javnost na deset nasvetov evropskega kodeksa proti raku in ozaveščanje prebivalstva, kar lahko občutno zmanjša obolevnost za več kot 200 malignimi boleznimi in umrljivost pri njih. Novejše raziskave javnega mnenja v evropskih državah so namreč odkrile žalostno dejstvo, da le ena tretjina Evropejcev ve, da se je raku mogoče ogniti, še manj pa je tistih, ki verjamejo, da je rak 'samoozdravljiv' – izključno z odpravljanjem vzrokov obolevnosti,« razlaga Anton Mulej.
»Če je rak bolezen starejših in če se degenerativne bolezni pričnejo pojavljati v jeseni našega življenja, lahko sklepamo, da če opustimo zdravju škodljive razvade, se zdravo prehranjujemo ter se več zadržujemo v naravi, lahko upamo na 'čudežno samoozdravitev' pri vseh tistih boleznih, ki v medicini veljajo za kronične in neozdravljive. Če je v zadnjem času tudi znanstveno dokazano, da sveže sadje in predvsem presna zelenjava varujeta pred obolevnostjo za rakom – zlasti na prebavilih in dihalih, pa tudi za rakom, povezanim s hormoni (na dojki, maternici, prostati) –, naj to upoštevajo vsi, ki živijo v neprestanem strahu pred ponovitvijo. To se rado dogaja ozdravljenim bolnikom, ki se za zdravo življenje ne morejo odločiti.«
VEČ V TISKANI IZDAJI