Na slovenski kulturni praznik 8. februarja vedno znova obudimo spomin na našega največjega in najbolj znanega pesnika Franceta Prešerna. Njegov lik in delo sta trdno zasidrana v zavesti Slovencev, kljub temu pa je pogosto videti, da ga zelo slabo poznamo.
Prešernova Zdravljica je postala slovenska himna, in poleg Prešernovih del imamo tudi kupe literature, v kateri avtorji našega največjega pesnika obravnavajo na različne načine. Potem so še Prešernove ulice, šole, spomeniki, kovanec za dva evra in navsezadnje tudi Prešernovi čokoladni bomboni. Imamo mit ali legendo? Nacionalni šport ali ponos? Je 8. februar dela prost dan, ko le vedno znova sarkastično pripomnimo, da smo edini narod, ki ima največji kulturni praznik na dan smrti velikega pesnika, ali dan, ko smo polno zaposleni s kulturnimi dogodki in Prešernovo poezijo?
Slovenski Mozart
Prešeren seveda ni bil skladatelj, temveč pravnik, ki je mojstrsko skladal svojo poezijo in se trudil slovenski jezik povzdigniti na višjo izpopolnjeno, a hkrati ne preveč izumetničeno raven. Toda podobno kot pri glasbenemu geniju naših sosedov Avstrijcev smo tudi Slovenci iz našega dragega Prešerna v zadnjih sto letih skovali mit, s katerimm se vse bolj odmikamo od njegovega dejanskega pomena, in sicer k mitom ali celo tržnim prijemom, ki bi učinkovito prodajali njegovo podobo, ne pa tudi širili pravo vrednost njegovega dela. Že to, da se marsikomu niti sanja ne, koliko knjig je Prešeren izdal v svojem življenju, pogosto kaže na to, da ga poznamo zelo površno. Je bila ena ali nobena? V resnici sta bili dve; 1836. leta samostojna izdaja Krsta pri Savici, leta 1847 pa še Poezije.
In ni še prepozno, da Prešerna v naši zavesti utrdimo kot velikega pesnika, ne pa kot nekoga, ki je za seboj pustil nekaj nezakonskih otrok, in ki bi se ga, podobno kot nekateri Mozarta, še najpogosteje spominjali ob lizanju čokoladnih bombonov. A kaj ko ti hitreje najdejo pot do povprečnega Slovenca kot pa denimo katera od knjig Janka Kosa, ki Prešerna obravnava po tistem, zaradi česar ga imamo ali bi ga morali imeti radi – njegove poezije. Ali je bil tudi Prešeren, podobno kot Mozart, na dobri poti, da se njegova podoba spremeni v pop ikono.
Prešeren.doc
France Prešeren je tudi tisti avtor, ki šoloobvezni mladini nikakor ne uide. Pa kljub temu nekateri posamezniki, tudi iz literarne stroke, menijo, da ga današnji mladini ne znamo približati na pravi način. Kaj storiti, da mladi ne bodo imeli odpora do Prešerna, ampak bodo vzljubili njegovo poezijo, je postalo skorajda vprašanje, vredno milijon dolarjev. Založba Rokus je tako pred dobrim desetletjem izdala knjigo z naslovom Prešeren.doc, s katero je skušala največjega slovenskega pesnika rehabilitirati kot polnokrvnega poeta, ki ima s svojo živo pesniško besedo kaj povedati današnjemu, zlasti mlademu bralcu. Izbor Prešernove poezije je opravil dr. Igor Saksida, spremno besedo je napisal dr. Igor Grdina, spremno besedilo k posameznim pesmim Marica Žveglič, uvodno besedo o Prešernu v času interneta Miha Mazzini, za Prešernovo poezijo sicer neobičajne, šaljive ilustracije pa je prispeval Adriano Janežič. Vsi, ki so knjigo pripravili, so izhajali iz spoznanja, da mora vsaka generacija literaturo brati na novo. Pesnika so tako predstavili na moderen način, torej s podobami in internetom, ob tem pa tečejo komentarji v obliki pogovora dveh najstnikov, od katerih se eden opredeljuje »za«, drugi pa »proti« poetu.
Toda čeprav je bil namen knjige pritegniti mlade in učitelje, bi danes težko zatrdili, da imajo zaradi nje mladi Prešerna kaj bolj radi. In neumno bi bilo pričakovati, da bo tudi kakšen druga sodobno usmerjena stvar, povezan s Prešernom, v očeh mladine naredil sodobno rapersko zvezdo. Romantični poet 19. stoletja je drugače koval rime, njegovo vrednost in pomen pa lahko začutimo le ob pravem vrednotenju literature tistega časa. A to je očitno tudi za učitelje precej težji zalogaj, kot je to videti na prvi pogled.
Po pesnikovih sledeh
V letih, ko so različni strokovnjaki Franceta Prešerna vendarle tudi v zavesti ljudstva želeli povzdigniti v nacionalnega pesniškega junaka, se je nabralo tudi precej literature, ki ga obravnava tako in drugače. Poleg strokovnih del Janka Kosa je o Prešernu in njegovem pesniškem delu pred več kot tremi desetletji pisal tudi Boris Paternu, leta 1968 je njegovo življenje pod drobnogled vzel Anton Slodnjak, leta 1903 pa je Spomine na Prešerna napisala tudi njegova hči Ernestina Jelovšek.
Po osamosvojitvi Slovenije, ko je Prešernova Zdravljica postala tudi uradna himna Slovenije, pa je videti, da je Prešeren še toliko bolj postal predmet najrazličnejših knjižnih obravnav. Lani je z analizo Prešernove poezije svojo 90. letnico počastil tudi režiser, dramatik, publicist, predavatelj in lektor Mirko Mahnič. Delo je poimenoval Prešeren na Silbi. Silba je namreč kraj, kjer počitnikuje z družino, pri analizi Prešernovih del ga je zanimal predvsem verz, obravnaval pa je tudi njegov pesniški slog, ki je po njegovem mnenju »vreden posebnega koncerta«.
Prav tako lani je eno od svoji del Prešernu posvetil tudi pisatelj Ivan Sivec. V knjigi Ribčev dohtar pisatelj hodi po Sloveniji, deloma tudi po Avstriji in Češki po poteh našega največjega pesnika. Tako v devetinštiridesetih črticah v prvi osebi zanimivo in kdaj tudi duhovito prikaže Prešernovo življenje in delo. Toda vsaj tako zanimivo in skrivnostno kot pesnikovo življenje je tudi odkrivanje njegove dejanske podobe.
Prav Prešernova portretna podoba je na Slovenskem vzbudila veliko polemik, priznanj ali zavrnitev. Nekaj dvomov o tem v svojih delih Prešeren in likovna umetnost ter Pesnik in njegova podoba razblinja tudi dr. Damir Globočnik, ki analizira številne pesnikove likovne portrete od leta 1850 do danes. In morda so prav taki, strokovni pristopi k obravnavi Prešerna upanje, da se bo tudi v prihodnosti v slovenski zavesti ohranili po svojem delu, ne pa kot morebitna nova pop ikona.
France Prešeren (1800–1849)
Prešeren je bil rojen v gorenjski vasici Vrba. Najprej se je šolal pri stricu duhovniku na Kopanju pri Grosupljem (od leta 1808), nato v Ribnici (od leta 1810) in od leta 1812 v Ljubljani (leta 1813 na gimnaziji). Leta 1820 je naDunaju študiral pravo, osem let pozneje pa se je z doktoratom vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot odvetniški pripravnik v pisarni advokata Leopolda Baumgartna, leta 1832 pa naredil pripravniški izpit.
V zvezkih Kranjske čbelice je v letih od 1830 do1832 objavil prve pesmi in dregnilv črkarsko pravdo ter polemiko z metelkovci in Kopitarjem s satiričnimi epigrami in nemškimi pesmimi. Prešeren je v slovensko poezijo uvedel več pesniških oblik: orientalske gazele, antične anakreontske pesmi, španske romance in glose, nordijske balade, srednjeveško nibelunško kitico, italijanske renesančne sonete in tercine, byronske romantične povesti v prozi, umetniške obdelave ljudskih pesmi, balad in romanov idr. Tuje in domače pesniške vzorce je napolnil s temami in motivi, ki zrcalijo njegovo osebno usodo ter tedanje zgodovinske in politične razmere.
Šestega aprila 1933 naj bi bil v trnovski cerkvi srečal Julijo Primc. Njegovo življenje je zaznamovala tudi izguba dragih prijateljev. Po Čopovi smrti leta 1835 ga je leta 1838 pretresla smrt Emila Korytka, poljskega emigranta in zbiralca ljudskih pesmi, leta 1840 pa je umrl tudi njegov dolgoletni prijatelj in sodelavec Andrej Smole. Tudi Julija Primic se je leta 1839 se poročila z Josephom Scheuchenstuelom. Iz razmerja z Ano Jelovškovo se je Prešernu rodila hči Rezika (naslednje leto je umrla), leta1842 Ernestina in čez tri leta sin France. Po šesti prošnji za samostojno advokaturo je bil leta 1846 imenovan za odvetnika v Kranju. Istega leta mu je cenzura dovolila natis zbirke Poezije doktorja Franceta Prešerna (v 1200 izvodih); zbirka je izšla decembra 1846, a z letnico 1847. Osmega februarja 1849 je v hudem gmotnem pomanjkanju umrl v Kranju.
