Cerar je medijsko najbolj zaščiten slovenski premier po padcu totalitarizma. Nekaterim medijem se je že tako omračil um, da so ga začeli enačiti z Janezom Drnovškom. Na Cerarjevem primeru vidimo, da so bolj ali manj vsi mediji popolnoma kapitulirali pred njim in ne izpolnjujejo niti osnovnega poslanstva, to je nadzora oblasti. S Cerarjem ravnajo kot v rokavicah. O njem skopo poročajo, če pa že, potem se medseboj stepejo, kdo ga bo bolj hvalil. Da se morda ne bi kdo vprašal, zakaj nihče ne razpravlja o Cerarju in njegovi vladi, nam vsak teden perejo možgane z novo prenapeto temo: od Bavčarja, snežnih zametov, zblojenih razprav o metodologiji ECB do železnega repertoarja o Patrii. Samo da ne bi opazili, da je Cerar povsem nesposoben premier.
Cerar doslej ni naredil ničesar omembe vrednega, ampak zgolj nadaljuje s tistim, kar je kot »vstajnik« prej napadal in rušil. Njegov način delovanja je tak: najprej je rušil tistega, ki je imel predloge, nakar je prišel na oblast in nadaljeval z izvajanjem idej in predlogov tistega, ki ga je zrušil. Vse pomembne ukrepe, ki jih izvaja njegova vlada, je v bistvu prevzel od druge Janševe vlade, ki jih je nadaljevala že vlada Bratuškove, danes pa jih Cerarjeva. Cerarjevo izprijenost smo lahko videli, ko se je z ministrom Mramorjem čudil, da je opozicija podprla vladni predlog fiskalnega pravila. Saj je ravno opozicijska SDS zasnovala to fiskalno pravilo, Cerar pa mu je leta 2012 skupaj z vstajniki nasprotoval, danes pa to prisvojeno idejo prodaja kot lastni uspeh!?
Enako velja za privatizacijo. Pred volitvami je Cerar nabiral volilne glasove s populističnim nasprotovanjem privatizaciji. Danes nastopa kot prvoborec privatizacije, saj drugim očita prikrite interese za nasprotovanje privatizaciji. Zakaj je torej še lani nasprotoval »vsesplošni razprodaji državnega premoženja«? Pred volitvami je bil vnet borec proti privatizaciji Telekoma, zaradi česar je strmoglavila borzna cena te družbe. Tudi zaradi njegovega nasprotovanja je Bratuškova pred lanskimi volitvami ustavila privatizacijo. Danes je jasno, da je Cerar tisti, ki vseskozi igra umazano igro: privatizaciji je naprotoval, da bi prišel na oblast, danes jo zagovarja, da bi se ohranil na oblasti. Mediji o tem molčijo, Cerar pa še naprej blesti na javnomnenjskih lestvicah kljub svoji dvoličnosti.
Podobno velja tudi glede njegovega odnosa do slovenskih zavez Bruslju. Pred volitvami je v vstajniškem slogu nasprotoval »nekritičnemu udinjanju velikim državam« in »prenapenjanju varčevanja prebivalstva«. Konec varčevalne politike je napovedal z besedami: »Toda Evropi in svetu se ne bomo prikupili tako, da bomo vseskozi le pridni in servilni izvrševalci njenih navodil.« Z vstajniki je tulil v isti rog tudi proti zmanjšanju proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke BDP. Danes trdi nasprotno, da gre za zavezo nas samih, ne pa popuščanje Bruslju. Češ da se Slovenija mora držati svojih obvez, sicer nam nihče ne bo verjel in zaupal. Pri tem je najhuje, da je prav Cerar zaradi svojega obrata glede ključnih reformnih vprašanj zgled neverodostojnosti, vendar mu zaradi zaščite v medijih javnomnenjska podpora celo raste. Ker ga preprosto nihče ne razkrinka.
Skrivnost Cerarjevega uspeha je tudi v tem, da vseskozi govori tisto, kar mnogi volivci radi slišijo, sploh če gre za izmišljene avtostereotipe. Slovenci radi poslušajo o sebi, da so pridni, varčni in dobri gospodarji, še raje poslušajo o plenilskih elitah in drugih zlikovcih, na katere skupaj s Cerarjem prevalijo krivdo za krizo. Za vse težave je kriv pohlep drugih in kar je še poceni moralističnih puhlic. Še raje poslušajo moraliziranje o napakah drugega, sploh če kakor Cerar tudi sami bolehajo od teh pomanjkljivosti. Zanimivo je, kako Cerar, ki se v javnosti prodaja kot krotko jagnje, zbesni, ko ga kdo čisto malo razkrinka. Tiste, ki razkrijejo njegove laži, ožigosa za lažnivce, kot je rekel za Reporter, ki ga je ujel na laži. Ko bi bila edina!
Cerarjeva v nebo bijoča dvoličnost se kaže tudi v odnosu do KPK. Naredil je kariero, ko je januarja 2013 po poročilu KPK zahteval takojšen odstop Janše in Jankovića. Čeprav sta se oba pritožila, Cerar ni poznal pardona, saj se je tako znebil dveh največjih političnih tekmecev in se pozneje sam zavihtel na premierski stolček. Na premierski funkciji Cerar ravna povsem drugače, ko gre za preiskavo KPK o njem. Ko so novice o preiskavi zoper njega pricurljale v javnost, je KPK takoj napadel, da v njegovem primeru ni strokovna in poročilo že vnaprej diskreditiral.
Čeprav je Cerar povsem votel in brez kakršnihkoli idej o reformah, ga dominantni mediji že od začetka politične kariere vse do danes kujejo v zvezde in ga zdaj, kot smo omenili, enačijo celo z Drnovškom. Dejansko je Cerar svetlobna leta stran od Drnovška, pod katerim so izpeljali vsaj nekaj pomembnih reform, pod Cerarjem pa se doslej niso spomnili niti ene same. Kaj šele, da bi kakšno izvedli. Da bi Cerar vendarle pokazal, da nekaj »dela«, smo izvedeli, da načrtuje v kratkem dve »reformi«: spremembo imena njegove stranke SMC, baje pa se namerava še tretjič poročiti. Tu se seveda Cerarjeve »reforme« končajo in zazija neskončna praznina. Takrat spoznamo, da je Cerar povsem nesposoben premier, ki mu ne gre nič od rok, razen prisvajanja tujih idej in zavajanja volivcev.