Motiti se je človeško, priznati zmoto, no to pa je že drugo vprašanje. Priznam, zmotil sem se. Na praznovanje današnjega dneva v Murski Soboti , kot ga še ni bilo, se predsednik vlade, njegova resorna ministra Gašperšič in Smerkoljeva ter nekaj sto ostalih, ki je bilo povabljenih na dogodek pod naslovom Slovenija slavi, niso pripeljal s Pendolinom, temveč v prestižnih štirikolesnikih.
Pendolino je na soboško železniško postajo prispel že sinoči, ker so morali delavci »zgraditi« tri začasne perone, da so lahko za pričetek slovesnosti Cerar in njegovi z njim odpotovali do mejnega Hodoša. Tam se jim je pridružil madžarski zunanji minister Peter Sijjarto, ker je imel madžarski predsednik vlade pri sebi Kurza, avstrijskega zunanjega ministra. In ker je bil Orban s Kurzem, je o pomenu odprtja prenovljene in elektrificirane proge Pragersko Hodoš za gospodarstvo naše vzhodne sosede svoje povedal minister Sijjarto.
Preko luke Koper, ki je življenjskega pomena za Madžare, gre letno preko 170 tisoč zabojnikov oziroma za osem milijard evrov madžarskega izvoza. Tudi zato je Cerar na petih različnih prizoriščih neprestano ponavljal, kako je tudi za njegovo vlado Luka Koper najpomembnejše okno v svet, in napovedoval gradnjo drugega tira Koper Divača. Kar dve milijardi evrov naj bi v prihodnjih letih Slovenija namenila za posodobitev in izgradnjo železniške infrastrukture. Z naložbami, starimi deset in več let se je pohvalil tudi minister Gašperšič, njegova kolegica Smerkoljeva pa je dodala, da je bilo s pomočjo evropskega denarja izvedenih čez 5000 projektov, ki so ustvarili nekaj čez 20 tisoč novi delovnih mest. Da bo tudi ta vlada učinkovita pri črpanju evropskega denarja, je zagotovila, čeravno se doslej s kako učinkovitostjo ne more pohvaliti. Tudi proga proti Hodošu zamuja vsaj 20 let, njena posodobitev in elektrifikacija pa je stala 465 milijonov evrov.
Morda tudi zato v protokolu vlade niso varčevaliz evri za pripravo slovesnosti v Murski Soboti. Osrednja osebnost je bil Miro Cerar. Sprehodil se je skozi železniški muzej, provizorično napravljen v treh starih tovornih vagonih. Prleško železničarsko društvo mu je dalo ključ dizelske lokomotive, on ga je predal strojevodji, da je ta z odhodom iz soboške železniške postaje simbolno napovedal novo, elektrificirano obdobje slovenskih železnic. Sledili so nagovori premiera in obeh ministrov in nato odhod proti Hodošu. Ob zvokih železničarskih godbenikov seveda. Mirota je prijazna stevardesa pobarala ali ima vozovnico, in glej ga zlomka, imel jo je. Kaj pa bi ljudje rekli, da se zastonj prevaža? Pa saj ni Virant! Na Hodošu prisrčno snidenje s Sijjartom, smo le sosedski in prijateljski državi, je povedal zbranim na mejni postaji z Madžarsko. Sledil je povratek proti Murski Soboti, ko se je najprej izkrcala njegovo spremstvo, na koncu pa ob spremljavi bobnarske sekcije iz Pendolina stopi tudi Miro. Sledita njegova in Sijjartova izjava medije, nato pa pod streho osrednjega šotora, kjer smo znova prisluhnili nagovoru našega predsednika vlade in ministra Sijjarta. Po odkritju spominske plošče se je začelo ljudsko rajanje, eminenca povabljencev pa se je umaknila na dvorišče soboške baročne graščine. Njena okolica je bla neprodušno zaprta, po Trubarjevem drevoredu pa so povabljenci lahko prisluhnili violinskim zvokom in si spočili oči na plešočih vilah. Dvorišče graščine, za dogodek pokrito z velikansko šotorsko streho, je bilo namenjeno kulinaričnemu in siceršnjemu razvajanju povabljencev. Ker so pač Prekmurci slabi kuharji, je za hrano poskrbela ena od ljubljanskih hiš kulinarike. Upam, da jim nihče ni pokvaril dobrega teka s tem in jim povedal, kako so na grajskem dvorišču junija 1945 komunistični zmagovalci obesili štiri prekmurske premožneže, da so se dokopali do njihovega premoženja. Je pač bil tak dan, ko se Miro in njegovi ne dajo motiti, to je bilo rečeno tudi predstavnikom Sindikata delavcev migrantov, ki so mu skušali predati pismo s sporočilom, a so jim varnostniki to onemogočili.
