»Retrogradne prakse bo treba izkoreniniti. Skoraj tako odločno, kot je bila odločna denacifikacija v Nemčiji po drugi svetovni vojni,« je sedanji minister Borut Rončević zapisal v kolumni Politična tehnologija za drugo republiko, ki smo jo v reviji Reporter objavili 26. septembra 2011.

V širšem tekstu o drugi republiki, za katero se je takrat zavzemal prvak SDS Janez Janša, je napovedal, da bo »treba skrbeti za konstantno krepitev druge republike in sistematično odstraniti vse, vse kar nasprotuje preobrazbi Slovenije v družbo znanja in odprtosti.«

Toda za razliko od Nemčije pri nas ne bomo potrebovali sodišč: »Dovolj bo, da bo država spoštovala načela meritokracije in prenehala podpirati rentne skupine, ki tako ali tako niso sposobne delovati na osnovi lastnega dela in kreativnosti.«

Ob tem je še dodal, da bo obstoj druge republike odvisen predvsem od ljudi, ki bodo na položajih: »Nujno jo bo treba krepiti s selektivnim rekrutiranjem. Na pomembne funkcije lahko pridejo izključno tisti posamezniki in predstavniki skupin, ki so pripravljeni uresničevati te ideje. Ideje družbe znanja, svobode, kreativnosti. Če to pomeni, da se je treba zahvaliti za sodelovanje tistim, ki temu nasprotujejo, pa naj bo tako. V dobro vseh nas.«

Ker se v javnosti pojavljajo različne interpretacije o tem, kaj je takrat pisal sedanji minister za izobraževanje, znanost in šport, njegovo kolumno v celoti poobjavljamo v nadaljevanju.

Politična tehnologija za drugo republiko

Borut Rončević, sociolog in izredni profesor na FUDŠ

Kulturna politična ekonomija je nov pristop k proučevanju razvoja in spreminjanja sodobnih kapitalističnih družb. Izhaja iz domneve o ključnem vplivu uspešnih »imaginarijev«, tj. sistemov ekonomskih, političnih in intelektualnih idej in vrednot, na oblikovanje sodobnega sveta. Ta vpliv je tako močan, da lahko družbo popolnoma spremeni in se celo odrazi na materialnem svetu (povzeto po Jessop in Oosterlynck, v reviji  Geoforum, 2008).

Pred pisanjem te kolumne sem okleval. Spoprijel sem se s pomembno dilemo. Po eni strani je tematika, ki se je lotevam, zelo pomembna in je o njej potrebno pisati. Dosedanji razvojni model se je dokončno izčrpal in Slovenija se je znašla v veliki gospodarski, institucionalni in moralni krizi. Vsak konec pa je tudi priložnost za nov začetek; po dvajsetih letih državnosti se končno ponuja priložnost za prehod v radikalno drugačen gospodarski, politični in kulturni sistem. Zanj lahko uporabimo termin, ki se je že pojavil v javnem prostoru: druga republika. Prvo priložnost pred dvajsetimi leti smo zapravili, to je danes jasno. Treba je torej razmisliti, kaj nam je storiti, da ne bomo še druge, da spremembe znova ne bodo zgolj površinske. Po drugi strani pa gre za izrazito težko tematiko, pri kateri pisec zlahka prestopi tanko črto, ki ga loči od tega, da bralcem postane akademsko dolgočasen.

Pa poskusimo. Najprej je treba ugotoviti, kaj želimo. Kakšen je cilj druge republike? Odgovor je jasen: druga republika mora biti družba, ki spodbuja znanje, kreativnost, podjetnost in svobodno iniciativo.

Toda pozor! Inventura je neizprosna: Slovenija nima socialne, institucionalne, ekonomske in materialne infrastrukture, ki bi nam omogočala postati taka družba. Nismo opravili z dediščino zgodovinskega eksperimenta s samoupravnim imaginarijem. Ta je iz nas naredil družbo neznanja, povprečja, pasivnosti in izključevanja. Je pa res, da se v tem kriznem času ponuja idealna priložnost za spremembe. Tranzicijska levica kot realna politična sila ne obstaja več. Pri tem seveda ne mislim na močno medijsko, gospodarsko in upravno infrastrukturo, ki jo obvladujejo, jo še nekaj časa bodo in z njo lahko ovirajo spremembe. Pri tem mislim na levico kot realno politično, intelektualno in idejno silo, ki je zmožna voditi to državo.

Postati družba znanja, kreativnosti in podjetnosti – za to so nujne temeljne spremembe, ki bodo zarezale v jedro družbenega ustroja. Izzvale do sedaj še neizzvano. Pometle s svetimi kravami. Zato bodo odpori izjemni. Tistih 60 +, o katerih se govori in piše, ne pomenijo le ambicioznih volilnih ciljev nekega politika, ampak so nujni predpogoj za ambiciozne spremembe. Kdorkoli bo te spremembe želel doseči, bo moral imeti realno moč. Včasih bi to pomenilo razsvetljenega absolutista. Danes, v demokraciji, pa to pomeni premočno zmago na volitvah. Šele potem se lahko pogovarjamo dalje.

Kako potem? Kakšna je politična tehnologija, s katero dosežemo temeljne družbene spremembe in odslužene imaginarije ter na njih temelječe aranžmaje zamenjamo z novimi?

V prvem koraku je treba sploh priznati obstoj in legitimnost različnih ekonomskih, političnih in intelektualnih idej in vrednot ter priznati, da so vrednote znanja, odprtosti in poštenega tekmovanja vsaj enakovredne drugim, ki so danes v ospredju. Pri nas se spotikamo že ob tem prvem koraku. Vsak tak razmislek ali komentar sproži plaz cenenih socialnih populizmov in besno zaganjanje v t. i. neo-liberalce. (Da, resnično, pri nas je liberalizem zmerljivka.) Še bolj zanimiva je odsotnost idej. Kot da je oblast zgolj zaradi oblasti. Ali ste opazili, da je le ena politična stranka pripravila program vodenja države in ga tudi dala v javno razpravo?

V drugem koraku se je treba odločiti, da je druga republika tista družba, v kateri želimo živeti. Normalno bi bilo, da bi se v javni razpravi izoblikoval avtentični razvojni konsenz. Vendar pa to v Sloveniji zaradi negativnega vpliva pretežnega dela medijev in z njimi prepletenih interesnih skupin –ki so eden ključnih razvojnih problemov te države – ni zelo verjetno. Odločitev o tem mora zato pasti na volitvah. Zadeva je brutalno enostavna: rezultat na naslednjih volitvah v državni zbor bo povedal, ali smo končno pripravljeni na življenje v drugačni državi.

V tretjem koraku je treba ponotranjili vrednote in ideje druge republike. Spremembe ustave niso dovolj. Njene vrednote morajo postati del organizacijskih rutin in institucionalnih pravil. Postati morajo del infrastrukture, vseh pomembnih materialnih in intelektualnih tehnologij. To tudi pomeni, da bo treba prenehati vzdrževati drago infrastrukturo, ki stare aranžmaje ohranja pri življenju na aparatih. Tipičen primer, pa še zdaleč ne edini, so rigidne slovenske univerze, ki s svojim delovanjem, kako ironično, veliko pripomorejo k temu, da Slovenija ne postane družba znanja. To tudi pomeni, da je bivša vlada z zvišanjem sredstev za visoko šolstvo in znanost cinično financirala ohranjanje družbe neznanja. Ali si želimo to?

V četrtem koraku bo treba skrbeti za konstantno krepitev vrednot druge republike in sistematično odstraniti vse, vse kar nasprotuje preobrazbi Slovenije v družbo znanja in odprtosti. Retrogradne prakse bo treba izkoreniniti. Skoraj tako odločno, kot je bila odločna denacifikacija v Nemčiji po drugi svetovni vojni. Z eno izjemo, pri nas ne bomo potrebovali sodišč. Dovolj bo, da bo država spoštovala načela meritokracije in prenehala podpirati rentne skupine, ki tako ali tako niso sposobne delovati na osnovi lastnega dela in kreativnosti.

Obstoj in moč druge republike pa bo odvisen predvsem od ljudi. Od ljudi, ki bodo na položajih. Nujno jo bo krepiti z zelo selektivnim rekrutiranjem. Na pomembne položaje lahko pridejo izključno tisti posamezniki in predstavniki skupin, ki so pripravljeni uresničevati te ideje. Ideje družbe znanja, svobode, kreativnosti. Če to pomeni, da se je treba zahvaliti za sodelovanje tistim, ki temu nasprotujejo, pa naj bo tako. V dobro vseh nas.