Primer varnostnega sporazuma z Ukrajino je že ali pa še bo pritegnil medijsko pozornost zlasti zaradi nepričakovane vztrajnosti, s katero je Pirc Musarjeva poskušala doseči, da bi med nedavnim obiskom Ukrajine z gostiteljem predsednikom Zelenskim podpisala bilateralni varnostni sporazum.
Dobičkonosen posel v Ukrajini
Takšno mednarodno pogodbo, ki bi imela za slovensko stran konkretne finančne posledice, naj bi Ukrajina doslej podpisala z 18 državami, vendar pa vsebine sporazuma slovenska javnost še ni videla. Uradno je besedilo »v usklajevanju«. Toda kako je potem sploh možno, da bi ta sporazum pred desetimi dnevi v Kijevu podpisala predsednica Nataša Pirc Musar?!
Predsedniška dvojica, naša stara znanca iz zgodb o davčnih oazah, ničesar ne prepušča naključjem.
Nenavadno, ni kaj. Sporazum še ni usklajen med pogodbenicama, ne bo ga podpisal niti premier Golob na vrhu članic zveze NATO v Washingtonu. Tam naj bi države, ki so z Ukrajino podpisale varnostne sporazume, sodelovale v posebni slovesnosti, kar spominja na Vilniuško izjavo (2003), s katero so vzhodnoevropske države, kandidatke za članstvo v Natu, izrazile podporo ameriški vojaški intervenciji v Iraku.
A če pri slovenskih prizadevanjih za podpis varnostnega sporazuma z Ukrajino odmislimo diplomatsko kozmetiko in pravljice o samostojni in suvereni zunanji in varnostni politiki, potem ugotovimo dvoje: da so (prvič) na nas pritisnili Američani in »predlagali« podpis takšnega sporazuma, česar slovenska stran ni mogla ali si ni upala zavrniti, in da so (drugič) v Sloveniji nekateri takoj izkoristili priložnost, da bi zaradi podpisa takšne pogodbe »monetizirali« svoj položaj in v Ukrajini sklenili kak dobičkonosen posel.
Predsedniška dvojica, stara znanca iz zgodb o davčnih oazah
Kajti samo tako bi si lahko logično razlagali forsiranje Nataše Pirc Musar, da bi bila prav ona tista, ki bi z Ukrajinci podpisala tak sporazum. Ob predsednici pa bi bil seveda tudi naš prvi soprog Aleš Musar, ki ga poleg skrbi za kulturno dediščino, rollys roycea in Rusko dačo očitno vse bolj zanimajo tudi humanitarni aspekti vojne v Ukrajini.
Predsedniška dvojica, naša stara znanca iz zgodb o davčnih oazah, o čemer je pred leti veliko pisal ekonomist Rado Pezdir, ničesar ne prepušča naključjem. Zato tudi energični poskusi predsednice, da bi podpisala sporazum, ne morejo biti le naključje. Sploh zato ne, ker je potem, ko ji je »mini puč« padel v vodo, za neuspeh okrivila kar ukrajinsko stran.
Kaj natanko je prvi soprog nameraval početi v Ukrajini, da je potreboval »reklamo«, ki bi jo dobil s podpisom varnostnega sporazuma, bo kmalu prišlo na dan. Kar se predsednice tiče, je zdaj jasno, da je obšla zunanjo ministrico, premierjev kabinet in parlamentarni odbor za zunanjo politiko. Za takšno delovanje bi lahko mirno rekli, da ni v duhu ustave.
