Od leta 1945 je bil Đilas na najvišjih funkcijah kot minister, podpredsednik vlade, vodja agitpropa, član politbiroja in predsednik skupščine. Kot Titov odposlanec se je med vojno sestal s Stalinom. Đilas je po smrti sovjetskega voditelja leta 1953 v Borbi, uradnem glasilu partije, začel objavljati članke, v katerih se je zavzemal za svobodno izražanje idej. Ko je jeseni v Belem dvoru vprašal Tita, kaj si misli o njegovem pisanju, mu je ta odvrnil: »Ti samo tako nadaljuj.« Đilas je nato stopnjeval kritiko, napadal partijski birokratizem in zahteval, naj se partija umakne s sodišč in iz Udbe. Edini, ki ga je lahko ustavil, je bil Tito, ki pa je takrat dopustoval v Alpah. Na januarskem plenumu pa so s Titom na čelu obračunali z njim. Kazalo je, da je bil zlomljen. Za božič 1954 je New York Times objavil intervju z njim, v poznejših letih pa so ameriške in francoske revije začele objavljati njegova pisma in članke. Ker je v enem potožil, da s pisanjem ne more zaslužiti za življenje, so mu ameriški sindikati ponudili pomoč, a jo je zavrnil in se vrgel v pisanje knjige ter vmes dajal intervjuje. Leta 1956 so ga zaprli v kaznilnico Sremska Mitrovica (v tridesetih letih je bil tam zaprt kot komunist) zaradi kritike podpore sovjetskemu zatrtju vstaje na Madžarskem. Še pred aretacijo mu je uspelo rokopis knjige Novi razred pretihotapiti iz države. Izšla pri newyorški založbi Praeger leta 1957.
Zbornik Đilasovih člankov je uredil zgodovinar Tomaž Ivešić, ki se je v magistrski nalogi ukvarjal z jugoslovanskim narodom med letoma 1952 in 1958, in že velja za enega najboljših poznavalcev Đilasa pri nas. V obširni spremni študiji je prikazal doslej malo znano ozadje dogodkov, ki so Črnogorca vodili v disidentstvo oziroma ga – kot piše v uvodni besedi dr. Aleš Maver – ustoličili za vodilnega vzhodnoevropskega disidenta. Dolgo je živel v utvari, da ima za svoja stališča podporo (računal je, denimo, na dobrega prijatelja Svetozarja Vukmanovića - Tempa) in se bo izmazal ter da bo tudi po izrečeni kazni in obsodbi plenuma CK januarja 1954 (izključitev iz CK, odvzem vseh funkcij z zadnjim opominom pred izključitvijo) še naprej lahko dejaven na mestni partijski ravni. A so ga na sestankih vsi ignorirali, na ulici ga nihče ni pozdravljal.
Zakaj je torej padel Đilas? Ivešić piše, da je bil Edvard Kardelj precej ljubosumen nanj, saj naj bi ga kot ideolog prekosil. Tito in Kardelj sta imela drugačni ideološki prepričanji. Ranković demokratizaciji ni bil naklonjen, Đilas pa se je obregnil prav ob Udbo, na vrhu katere je bil on kot notranji minister. Navaja tudi Josipa Vidmarja, ki v Obrazih trdi, da je bilo v Beogradu in Zagrebu splošno znano, da je Đilas zbiral intelektualce, ki bi ga podprli. Moša Pijade (Anatomijo je označil za politično pornografijo) je do njega gojil stare zamere iz časa zaporništva v tridesetih in druge svetovne vojne, bil pa je tudi razočaran, ker mu kot najstarejšemu poslancu ni pripadla čast biti predsednik skupščine. Prav ta položaj pa je zasedel po Đilasovi obsodbi. Do njega naj bi zamero gojil tudi Petar Stambolić. Miroslav Krleža mu je zameril, ko so se komunistični kulturniki razklali ob t. i. spopadu na levici. Komuniste, ki so se podredili, dobro pooseblja izjava Koče Popovića Đilasu: »Ti veš, kakšno je moje mnenje, a ravnal bom tako, kot odločajo tisti, ki imajo zadnjo besedo.«
Aleš Maver opozarja, da je Đilas sicer upravičeno obveljal za osrednjega kronista hitre degeneracije komunistične elite, ki ga je odpeljala proč od obstoječega modela jugoslovanskega komunizma, vendar ni postavil pod vprašaj revolucije same in njenega nasilja. Zanj oboje ostaja zgodovinska, celo odrešilna nuja. Če bi to storil, bi se moral povprašati tudi o svoji lastni divjaški vlogi v revolucionarnem plesu v medvojni Jugoslaviji. Njegovo disidentstvo je bilo torej bistveno omejeno. Podobno kot na primer pri nepartijcu Edvardu Kocbeku, ki je ostal zavezan tovarišiji in prav v tistih letih kot Đilas v novelah Strah in pogum ni mogel dlje, kot da je imel pobijanje med vojno za »blaženo krivdo«. Šele po letu 1975 je zapisal, da je komunizem pošastna in infernalna ideologija.
Anatomija neke morale in 19 znamenitih člankov
Avtor: Milovan Đilas
Zbirka: Izzivi svobode
Urednik zbirke: Lovo Šturm
Izdajatelj: Inštitut Karantanija, Ljubljana
Založnik: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Ljubljana
Naprodaj: v bolje založenih knjigarnah in na www.eberem.si
Cena: 14,90 EUR
