Pojasnil je, zakaj Asta Vrečko in Luka Mesec nista (več) levičarja ter zakaj je sedanja koalicija razočarala aktiviste, ki so jo s protesti pripeljali na oblast. Pogovarjali smo se tudi o tem, zakaj ni podprl pokojninske reforme, božičnice in kaj je narobe s stanovanjsko politiko ministra Simona Maljevca. Odgovoril pa je tudi, zakaj ni podprl Šutarjevega zakona in zakaj ima jugovzhodna Slovenija težave z romsko skupnostjo.

Gospod Kordiš, koga boste nagovarjali s svojo socialistično stranko? Delavski razred v zadnjem času večinoma voli desne populiste in milijonarje, kot je Donald Trump.

A vedno se mu ta računica zelo slabo izide. Prav delavski razred potegne kratko zaradi desnih politik, s privatizacijo skupnega dobrega, še več vojnega hujskaštva in seveda z nižjimi plačami. Hkrati je zmaga levega socialdemokrata Mamdanija v New Yorku primer, kako je delavski razred prepoznal svoj materialni interes in zanj množično volil.

Mi, socialisti! smo alternativa tako politični sredini, ki je delavski razred pustila na cedilu, kot desnici, ki ga želi pretentati s kulturnimi delitvami. Naš cilj je, da delavskemu razredu pomagamo pri samostojni politični poti, ne da voli enkrat za eno, drugič za drugo stranko kapitala, ki ga prinaša naokoli.
Smo mirovna, podnebna in socialna stranka, naš končni cilj je odprava kapitalističnega izkoriščanja.

Edini zmagovalci pokojninske reforme so delodajalci in trgovci z orožjem.

Za seboj nimamo bogatašev, biznisa, medijev ali politične moči. Po nas tolče celoten establišment, ker varuje svoje privilegije. Sistem je poskrbel, da moramo začeti in delati iz nič, v nemogočih razmerah. To je glavni dejavnik, ki vpliva tudi na volilni rezultat. Zanesemo se lahko le nase in na medsebojno solidarnost – da ne le govorimo za ljudi, marveč tudi gradimo neposredno iz ljudi.

Mi, socialisti! smo delavci, upokojenci in študentje. Smo tudi najemniki, mirovniki in ekologi. To so glasovi delavskega razreda, ki se zbirajo za nami.
Ampak največji problem za domače delavce predstavljajo tuji delavci, ki so pripravljeni delati za nižje plače.

Največji problem za domače delavce predstavljajo domači kapitalisti, ki jim plačujejo bizarno nizke plače, jih mobingirajo, goljufajo pri delovnem času in stiskajo na vsakem koraku.

Je tudi vas presenetilo, da Delavski koaliciji ni uspelo zbrati dovolj podpisov za referendum o pokojninski reformi? Zbrali so zgolj 11 tisoč podpisov. Je bila to nezaupnica tudi vam osebno pred ustanovitvijo stranke?

Mislim, da je ravno nasprotno. Na mestu je čestitka Delavski koaliciji. To je po dolgih desetletjih prva iniciativa, ki se je porodila neposredno iz delavstva z namenom, da zaščiti naše delavske pravice in pokojnine. V tem primeru pred plenilsko pokojninsko reformo, ki ljudi sili, da delajo dve leti dlje in za slabše pokojnine.

Delavska koalicija se je znašla na udaru vsega establišmenta. Sindikalnih birokratov, ki obvladujejo članske mreže. Predstavnikov kapitala, ki si manejo roke ob reformi v pričakovanju bodočih dobičkov. Vlade, ki je to pokojninsko reformo pripravila in poslušala interese delodajalcev.

Vse to se je zbralo proti Delavski koaliciji, pa je še vedno zbrala 11 tisoč overjenih podpisov za referendum. Brez predhodne infrastrukture, uveljavljenih načinov organiziranja, dostopa do medijev ali večmilijonskega proračuna. Če vse to vemo, potem razumemo, da je referendumska akcija Delavske koalicije strateška zmaga za organiziranje delavskega razreda. Kapo dol pred borkami in borci, pravim!

Establishment je temo pokojninske reforme praktično ubil v javnem prostoru. V svoji propagandi se ni bil sposoben niti odločiti, ali je reforma najmanj slaba izmed slabih možnosti ali fantastično darilo, ki bo bajno dvignilo pokojnino. Je pa čez javni prostor uspešno poveznil svinčeni pokrov, da se o pokojninski reformi kar se da malo govori in se jo pomete pod preprogo. Žal je uspel.

Primož Lavre

Ljudje večinsko nasprotujejo tej pokojninski reformi, a podpisa zaradi mahinacij oblasti niso oddali. Pritisk na sindikaliste in na javni prostor je bil hud, garnitura vihti več medijskega vpliva, kot ga je Janševa vlada kadarkoli. Pa smo takrat rekli, da smo v svinčenih časih …

Zdaj je veliki zmagovalec Luka Mesec, ki je lahko zadovoljen, da ne bo referenduma o pokojninski reformi, ki jo je on pripravljal.

Edini zmagovalci pokojninske reforme so delodajalci in trgovci z orožjem. Družba se stara, vemo, da bi kapital moral prispevati več. Ne le, da ne bo pravično prispeval niti centa več, še okrepil bo proizvodnjo lastnih dobičkov, ker bodo ljudje prisiljeni delati dlje. Več bi morala za upokojence nameniti tudi država, a ji sedaj ne bo treba. Na delovnih ljudeh je prihranila z namenom, da bo s tem denarjem kupovala orožje za Nato in tuje vojne.

Luka Mesec se je po dveh letih spet vrnil v vodstvo stranke in je skupaj z Asto Vrečko sokoordinator Levice. Ali sta Asta Vrečko in Luka Mesec kaviar levičarja? 

Ali sta levičarja?

Sprašujem, ali sta kaviar levičarja.

Morda sta kaviar, levičarja pa prav gotovo ne.

Levica odhaja na volitve skupaj s stranko Vesna. Ali tudi vi načrtujete kakšno podobno koalicijo, s katero boste šli na volitve?

Mi, socialisti! dajemo prednost povezovanju z organiziranjem neposredno v družbi. Z napredno civilno družbo, z borbenimi sindikati, različnimi iniciativami proti krivicam, ki nas tarejo. Edino z močmi organiziranega ljudstva lahko uveljavljamo napredne politike in spremenimo stvari. Zgolj s socialistično stranko, ki sodeluje na volitvah, ki prevzema mesto v parlamentu in v vladi, se ne bodo. Državni aparat je narejen za akumulacijo kapitala, za vzdrževanje obstoječih privilegijev.

Mi, socialisti! interese kapitala, obvladujoči politični prostor, soočamo z interesi delavskega razreda, a stranka sama »od znotraj« težko spremeni usmeritve, ki jih pišejo obstoječe strukture moči. Organizirano ljudstvo, socialistično gibanje, pa to lahko stori. Je protipritisk lobijem bogatih in mogočnih, ki državo obvladujejo. Če je ljudski moment dovolj močan, te lobije lahko premagajo. Premagamo!

Morda sta Luka Mesec in Asta Vrečko kaviar, levičarja pa prav gotovo ne.

Vsaka resna stranka ima segmente družbe, ki jih razume kot svoje zaledje. Režimske stranke se naslanjajo na različne frakcije kapitala ali fevdalizacijo državnega korita. Mi tega nimamo niti nočemo imeti. Naše edino zaledje je organizirano ljudstvo, namen socialistične stranke pa, da mu v prizadevanjih pomaga.

Naše povezovanje je zato povezovanje na terenu, v družbi. Tam imamo socialisti lahko zaveznike, edine zaveznike. Kar pa ne pomeni, da na institucionalni ravni ne moremo imeti partnerjev. Konkretno, če bi se pojavila resna iniciativa za širok blok levo od sredine, smo se pripravljeni pogovarjati o sodelovanju na programski osnovi.

Naše programske prioritete sledijo akutnosti kriz kapitalizma. Zavedamo se, da smo na pragu svetovne vojne, da smo že globoko preko praga podnebnega zloma, da imamo rekordne ravni neenakosti in draginjo v najemninah in trgovinah, ki ljudi iz meseca v mesec bolj stiska, da smo soočeni s privatizacijo zdravstva. Za partnerstva s strankami, vsaj nekoliko pripravljenimi obrniti hrbet interesom multimilijonarjev in orožarjem in se spoprijeti s težavami delovnih ljudi, smo odprti.

Ali vidite možnost sodelovanja z Violeto Tomić, ki jo je na evropskih volitvah podprl Janis Varufakis?
Če se pogovarjamo o povezovanju na institucionalni, torej strankarski ravni, se je vredno pogovarjati o širokem bloku levo od sredine, ne o eni stranki. Če se gremo, se pojdimo resno.

Mimogrede, ko sva imela intervju pred letom dni, ste omenili, da si želite vzpostaviti stik z Varufakisom. Vam je to že uspelo?

Prihaja v Ljubljano na začetku naslednjega meseca, se nadejam, da se bomo takrat srečali.

Koliko odstotkov pričakujete na volitvah? Bo za vas uspeh, tudi če nobena od strank, ne socialisti ne Levica, ne pridete v parlament?
Zakaj neprestano v ta pogovor vlečete eno sredinsko stranko?

Skupaj s še dvema sredinskima strankama tvori vlado, pod katero se kupuje rekordne količine orožja, navija cene dobrin za delavce, pumpa dobičke za kapital in poglablja revščino z alarmantno hitrostjo. Ne vem, zakaj bi se kaj posebej ukvarjali z njimi. Mi, socialisti! smo leva stranka, ne sredinska stranka.

Naš rezultat je odvisen od medijskega prostora. Na terenu smo pokriti, v nekaj mesecih se nas je zbralo več kot 600 članov. Naš trenutno največji operativni problem je, če verjamete ali ne, da prepočasi vključujemo nove tovarišice in tovariše, ki čakajo na sprejem v stranko. V zgodovini te države ne pomnimo, da bi levo organiziranje naletelo na tak sprejem med ljudmi.

Potreba po resni levi stranki, ki stoji za svojimi besedami in ne pristaja na politiko kot ponavadi, je očitna. V preteklih letih ste lahko spremljali naše delo na terenu. Pomagali smo pri boju zoper pokojninsko reformo, spomladi smo zbrali več kot pet tisoč podpisov proti nabavam orožja, še prej smo tekli več krogov obrambe javnega zdravstva pred privatizacijo in tako naprej. Nobenega od teh bojev nismo vodili sami, vedno smo se povezovali z naprednimi iniciativami, aktivnimi v družbi.

Primož Lavre

Spremenljivka je torej medijski prostor. Če nam bodo osrednji mediji namenili četrt toliko prostora, kolikor ga namenjajo instant strankam Logarja in Prebiliča ali strankam koalicije in desne opozicije v parlamentu, potem ne le, da bomo prestopili parlamentarni prag, prestopili ga bomo z desetimi poslanskimi mesti.

A za zdaj nas imajo precej na hladnem, podobno, kot se je zgodilo že z referendumom proti pokojninski reformi.

Na revijo Mladina verjetno ne računate?

Ne.

Mladina podpira Levico.

Mladina je zataknjena v salto mortale. Podpira sredino, ki v vladi počne to, kar SDS govori, hkrati pa se uredništvo poskuša šminkati v rdečo. Kognitivna disonanca je huda. Škoda je nekdaj uglednega časnika, da je padel pod nivo Nova24 in z norimi, prav lovskimi diskreditacijami napada vse, kar samo diši na levo. Tako kot za Nova24 tudi njim več ne dajemo izjav.

Z veseljem sodelujemo z novinarji, ne sodelujemo pa z mrhovinarji. Ni bizarno, da nas pri vas v Reporterju, ki veljate za desni medij, obravnavate z večjo mero poštenosti in korektnosti kot baje levičarska revija?

Na kongresu vaše stranke so bili tudi nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, nekdanji poslanec in še prej varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, pesnica Svetlana Makarovič, vodja protestnikov Jaša Jenull. Bo kateri med njimi nastopil na volitvah na vaši listi?

Njihovo navzočnost in navzočnost še več posameznikov iz vrst napredne civilne družbe, sindikatov in levičarskih iniciativ je treba razumeti skozi princip delovanja socialistične stranke, o katerem sva prej govorila. To je, da odpira prostor v družbi ter nudi pomoč in podporo samoniklemu organiziranju, ne da bi mu želela karkoli diktirati.

Mladina je zataknjena v salto mortale. Podpira sredino, ki v vladi počne to, kar SDS govori, hkrati pa se uredništvo poskuša šminkati v rdečo.

Tudi kongres smo zasnovali kot odprt prostor, v katerem gibanje lahko pride do izraza. Zelo smo veseli, da tudi je. O kakšnih kandidaturah se, skratka, nismo pogovarjali.

Kako to, da med podporniki vaše stranke ni marksističnega filozofa Slavoja Žižka?

Slavoj Žižek je na liberalnih političnih stališčih, od podpore Natu v Ukrajini naprej. To pravim z vsem spoštovanjem do njegovega intelektualnega dela, ki ga rad prebiram, tudi on sam je prav prijazen gospod. Sva skoraj soseda, pred kakima dvema tednoma ga je moja psica Ozna prav nesramno oblajala. Mi je še danes nerodno.

Lani vas je javno podprl nekdanji predsednik britanskih laburistov Jeremy Corbyn. Ste se že uspeli povezati z novim newyorškim županom Zohranom Mamdanijem?

Ne še, je pa ideja precej zanimiva. Zakaj pa ne?

Vam je morda že uspelo spiti kavo s prvim predsednikom Milanom Kučanom, ki se je kot zadnji predsednik komunistične partije zavzemal za socializem po meri ljudi?

Te priložnosti nisva dobila verjetno zato, ker ima gospod Kučan kakšne druge prioritete, medtem ko uživa svoj zasluženi pokoj. Sam sem bil pa tudi zaposlen z organiziranjem naših vrst.

Socializem naj bi bil po marksistični teoriji svetovni proces. Katera od držav mu je najbližje in je vam za zgled? Je to Venezuela, Kuba, katera druga?

Težko se pogovarjamo o modelskih primerih držav, ker smo vsi prepleteni v svetovna razmerja moči, svetovne blagovne tokove in svetovno delitev dela. So primeri dobrih praks v posameznih državah.

Rusija je bila prva socialistična država, zdaj je daleč od tega. Kitajska gradi kapitalizem najbolj surove oblike ...

Kitajska hkrati skrbi za planski družbeni razvoj, zato je tako zelo razvojno prodorna, kakor je. To je eden izmed teh primerov dobre prakse, o katerih govorim, ki bi jo morali razumeti in posvojiti. Slovenija je po izhodu iz Jugoslavije v treh desetletjih razprodala svoja razvojna orodja, od paradnih industrijskih konjev do privatizacije vseh bank.

S Slavojem Žižkom sva skoraj soseda, pred kakima dvema tednoma ga je moja psica Ozna prav nesramno oblajala. Mi je še danes nerodno.

Kakšna je to država, brez ene same sistemske banke v svoji lasti!? Vsaka resna država drži ključne gospodarske vzvode pri sebi, na prvem mestu ravno finance. Slovenija bi morala pod svoje okrilje vzeti vse ključne industrijske verige, panoge, kot so gradbeništvo, telekomunikacije, finance. Na ta način bi lahko usmerjali družbeni razvoj in gospodarili na svojem.

Ker država vzvodov nima in se zanaša na trg, se spreminjamo v evropskega, nemškega podizvajalca. Kot gobe po dežju rastejo podjetja, ki delajo kartonaste škatle, kovinske polizdelke za nemško avtomobilsko industrijo, plastične pokrovčke. S tako industrijsko bazo razvoja ni in ga ne more biti. Potrebujemo sklenjene verige vrednosti in proizvodnjo končnih izdelkov, ne pa, da se ustvarjena vrednost steka in realizira v dobičkih nemških koncernov.

Primož Lavre

EU je orodje nemškega kapitala, na nas je pritisnil in si nas podredil kot svojega služabnika. Domači vladajoči razred, od lastnikov kapitala in menedžerjev do politike, pa je voljno kolaboriral, prodal je celo letališče.

Dobra praksa iz zgodovine in iz drugih držav bi seveda bila, da se Slovenija postavi nazaj na svoje razvojne noge. Lahko to stori, če želi. Vendar pa je potrebna hrbtenica in odločitev, ki bo interese domače blaginje in razvoja postavila pred diktat centrov moči v tujini. Enako, kot velja za gospodarstvo, velja tudi za področje zunanje in obrambne politike.

Namesto da se gremo militarizem, pokažimo rdeči karton Kaji Kallas, Ursuli von der Leyen in noremu zapravljanju našega denarja za orožje pakta Nato. Pred 15 leti smo z našim denarjem reševali nemške banke, sedaj naj kupujemo nemške tanke, samo zato, da bo nemški kapital dvignil svoje dobičke? Ne, hvala.

Zavzemate se za regulacijo cen osnovnih dobrin in uvedbo vsaj ene javne trgovske verige. Kako bi to uvedli? Bi morala država odkupiti Mercator in v njegovih prodajalnah postaviti najugodnejše cene?

Da, natančno tovrsten ukrep predlagamo.

Tudi Petrol, Telekom, NLB …

Vsi primeri, ki ste jih našteli, sodijo v nabirko, ki ji lahko rečemo temeljna gospodarska infrastruktura. Država bi jo morala nacionalizirati in upravljati kot naše skupno dobro. Ne prvenstveno kot stroj za dobiček, ampak na način javne storitve za državljane, a tudi za preostalo gospodarstvo. Ni segmenta v slovenski družbi, ki od tega ne bi imel koristi.

Edini v državnem zboru ste glasovali proti božičnici oziroma obveznemu zimskemu regresu, ki ga bodo morali vsem zaposlenim plačati delodajalci. Zakaj?

Nihče v naši družbi ne govori o draginji. Inflacija se iz leta v leto se povečuje, realna rast osnovnih dobrin jo v praksi še krepko prehiteva. V zadnjih nekaj letih se je burek podražil na 3,5 evra, o stanovanjih raje niti ne začnem.

To ni normalno. Delavske plače, pokojnine, študentski prejemki in drugi dohodki tem norim cenam ne sledijo. Začelo se je z rekordno rastjo najemnin, zadnjih nekaj let so podivjale še vse druge cene, od položnic do trgovinskih polic. Kljub temu se politični prostor pretvarja, kot da se to ne dogaja. Nihče ne govori o dejanskem pomanjkanju, rastoči revščini, o vedno težjih razmerah za bivanje velike večine ljudi, ki se nekako preživijo od svojega dela.

V zadnjih nekaj letih se je burek podražil na 3,5 evra, o stanovanjih raje niti ne začnem. To ni normalno. Delavske plače, pokojnine, študentski prejemki in drugi dohodki tem norim cenam ne sledijo.

Jasno je, zakaj molčijo. Ukrepanje zahteva, da krepko dvignemo vse oblike prejemkov delavske večine v tej državi, kar pa pomeni, da moramo poseči v privilegije kapitala. Vlada in opozicija, ki sta na strani kapitala, tega seveda nočeta.

Inflacija ni posledica magične rasti delavskih prejemkov, kar bi nam želeli prodati režimski ekonomisti, ampak namernega dvigovanja cen v korporativni režiji. Cene dviguje dobesedno korporativni pohlep. Zato bi morala poseči država in končati profitarstvo in guljenje ljudi, kar se izrazito dogaja od leta 2022 naprej.

Kaj pa božičnica?
Kar me pripelje do božičnice. To ni božičnica za delavce, to je božičnica za delodajalce. Vlada jo predstavlja kot odgovor na draginjo, češ da dviguje delavske prejemke, kar pa sploh ne drži. Redne delavske plače se bodo prelile v izplačilo božičnice in to je vse. Nekatere takoj, nekatere čez leto ali dve. Delavci bodo na istem, delodajalci pa bodo plačali manj davkov.

Teh istih davkov, ki financirajo javne storitve za ljudi, od bolnišnic do šol, ki jih najbolj potrebuje ravno delavski razred. Minister za finance je zelo nedvoumno povedal, da bo velika večina podjetij imela manj stroškov, kot jih imajo danes, in da gre za razdavčevanje. Žal opozorila v našem javnem prostoru nihče ne sliši in sem edini, ki ga je sploh podal.

Sedanja koalicija je razveljavila davčno reformo, ki je razbremenjevala delo. Po njej bi zaposleni prejeli na letni ravni višje plače, kot zdaj znaša božičnica. Je bila to napaka?

Ne.

Zakaj ni napaka, saj bi delavci imeli višje plače?

To pravi desnica, ki je davčno reformo uveljavila. V resnici s tako davčno reformo kupna moč in življenjski standard delavskega razreda padata, popolnoma enako, kot sem objasnil za božičnico.

Dvig delavskih plač bi bil samo na papirju, hitro bi ga »popapala« inflacija. Občutno bi se zvišale plače samo najbogatejšim, bi se pa znižali prihodki v proračun socialne države.

Redne delavske plače se bodo prelile v izplačilo božičnice in to je vse. Nekatere takoj, nekatere čez leto ali dve. Delavci bodo na istem, delodajalci pa bodo plačali manj davkov.

In kdo je največji uporabnik teh javnih storitev, kdo jih najbolj potrebuje? Tisti, ki ima veliko denarja, ki mu ta davčna reforma najbolj dviguje prejemke, si že lahko in si plačuje vse iz žepa. Multimilijonarji si že zdaj plačujejo zasebne zdravnike. Vsi ostali pač ne.

Kritični ste tudi do reševanja stanovanjske problematike. Zakaj po vašem prav nobeni vladi, niti sedanji, ni uspelo obdavčiti premoženja in s tem tudi nepremičninskih baronov, kot jim pravite vi?

Politika je interesni boj, običajno različnih frakcij kapitala. Ker interesi kapitala obvladujejo državne in strankarske strukture, do poštene obdavčitve stanovanjskih baronov in veleposestnikov, kot je rimskokatoliška cerkev, ter drugega nakopičenega premoženja ne pride. Mi, socialisti! interes delavskega razreda vračamo nazaj na politično prizorišče. Pošteno povemo, da bomo nepremičninske mogotce obdavčili, z denarjem pa financirali stanovanja za ljudi.

Stanovanjska politika je v rokah Simona Maljevca, ministra iz vrst Levice, ki se hvali z 2000 javnimi stanovanji, ki jih bodo zgradili. Mu ne verjamete?
Minister Maljevac je le izvajalec stanovanjske politike, diktira pa jo minister Boštjančič. Ves ta javni denar, s katerim se hvalijo, da gre za stanovanja? Prikladno molčijo, da bo državna družba DSU iz te iste malhe gradila profitna stanovanja.

Gradila jih bo na javnih zemljiščih, ki bi po koalicijski pogodbi morala na stanovanjski sklad in za javno gradnjo. Končni cilj je odprodaja stanovanj predatorskemu nepremičninskemu skladu Vonovia. Tudi to je ena izmed umazanih skrivnosti, ki se jih pred javnostjo skriva.

Primož Lavre

Drugi problem je, da je pomanjkanje stanovanj razredni, ne gradbeni problem. Je posledica neenakosti, zbiranja premoženja v maloštevilnih rokah na eni in obubožanja množice ljudi na drugi strani. Ker gre za razredni problem, ga ne moremo obzidati z zidaki in malto, z njim se je treba spoprijeti z redistribucijo.

Vedno se bo našel nekdo z več denarja, kot ga ima neka običajna medicinska sestra, učitelj, tajnica v pisarni ali delavec v tovarni, in jih iztisnil iz dostopa do stanovanja. Nepremičninski baroni kopičijo stanovanja, multimilijonarji jih uporabljajo za varna parkirišča denarja. Po nekaterih podatkih je v Ljubljani 11 tisoč, v vsej državi celo več deset tisoč stanovanj praznih.

Vlada in minister Maljevac so se odrekli razmisleku o stanovanjih kot razrednem problemu, ker se na vse kriplje izogibajo konfliktu z bogato manjšino, za povrh povezano še z ministrom Boštjančičem.

A celo, če bi se na čaroben način realizirala napoved o tri tisoč javnih stanovanjih na leto, bi današnjo potrebo po strehi ujeli v enem desetletju, v vmesnem času pa bo porasla še za nekajkrat.

Stanovanjska kriza se lahko reši le tako, da se presežna stanovanja v rokah multimilijonarjev vzame in se jih vrne ljudem, ki jih direktno ali indirektno že sedaj financirajo z oderuškimi najemninami. Če se s tem ne soočimo, stanovanj za ljudi ne bo, ker jih ne more biti, pa je vseeno, s koliko armature in betona se na vladi hvalijo.

Minister Maljevac je pred kratkim prestal interpelacijo zaradi problematike dolgotrajne oskrbe. Na tapeti opozicije je zdaj Luka Mesec, ki po tragičnem dogodku v Novem mestu ni odstopil.

Odstopiti mu ni bilo treba, ker Robert Golob ne bo žrtvoval svojega najbolj zvestega vojaka.

Kako boste vi glasovali, ko boste razpravljali o interpelaciji zoper Mesca?

Minister Mesec bi moral spakirati kufre in oditi iz nešteto razlogov. Vsak zase je dovolj močan, da bi moral zapustiti položaj. Denimo, da drži minimalno plačo na najnižjih zneskih, kar bo počasi naneslo že več kot 150 evrov na mesec.

Toliko je minimalna plača prenizka glede na zakonske možnosti, ki jih minister ima. Pokojninska reforma je napisana po interesu orožarskih lobijev in lastnikov kapitala. Že leta smo sredi gospodarske konjunkture, a revščina se rekordno povečuje, pa nikomur nič. In tako naprej.

Očitki desnice na račun romske skupnosti pa dejansko niso upravičeni. Če kaj, je res prav nasprotno: minister bi moral oditi, ker je podprl Šutarjev zakon in napad na naše državljanske in socialne pravice.

Ampak kako boste vi glasovali?
Interpelacije ne bom podprl. Utemeljena je z zahtevami po še več socialne in policijske represije, ne pa socialne pravičnosti.
Tako imenovanega Šutarjevega zakona, s katerim vlada med drugim rešuje romsko problematiko, niste podprli. Se vam zdi sedanja ureditev dobra?
Šutarjevemu zakonu nasprotujem, ker uvaja policijsko državo.

Večkrat jo je poskušal uvesti že Janez Janša v prejšnjem mandatu, skozi tako imenovane podtaknjence v protikoronskih paketih. Zdaj gradnjo policijske države, ki si jo tako zelo želi skrajna desnica, izvršuje vlada, ki o sebi pravi, da je nasprotje janšizmu. A kar gledamo, ni antijanšizem. Je alter-janšizem. Odtekli smo polni krog.

Imate kakšne člane iz jugovzhodne Slovenije, kjer živijo Romi? Vas kaj obveščajo o dejanskem stanju?
Da, imamo člane iz jugovzhodne Slovenije, nekateri so tudi sami Romi. Zavedajo se, kaj je dejanski problem, in nanj tudi opozarjajo. To je, da nimamo problema z Romi, problem imamo z geti, v katerih so cele skupine zaprte in izključene iz družbe.

Ker jih je država zapustila, so si jih podredile kriminalne združbe. Ulični kriminal je postal strategija preživetja in edina ekonomija getovskega okolja. Kdor iz njega vsem socialnim polenom navkljub poskuša izstopiti, se sooča z rasizmom in šikaniranjem. Integracije romskih skupnosti, ki bi ljudem pomagala, dejansko ni. Kaj integracije, še vode nimajo.

Vlada in minister Maljevac so se odrekli razmisleku o stanovanjih kot razrednem problemu, ker se na vse kriplje izogibajo konfliktu z bogato manjšino, za povrh povezano še z ministrom Boštjančičem.

Prej ste me vprašali, ali je obstoječa ureditev dobra. Ne, ni. Država namenja sredstva za integracijo, ki pa do romskih skupnosti ne pridejo. Da je prišlo do eskalacije nasilja in organiziranega uličnega kriminala v Novem mestu in okolici, je posledica. Vprašajmo se, kam je šel ves denar, ki naj bi bil namenjen urejanju romskih skupnosti? Kaj z njim počnejo župani? Če bi se porabljal, kot bi se moral, bi se konflikti zmanjševali, ne povečevali. Kam je torej šel denar?

Ko govorimo o integraciji in sobivanju, bližnjic žal ni. Potrebno je desetletje, morda dve, da se obrne nekaj generacij. Če bi se položaj romskih skupnosti reševal od začetka, bi bil že rešen. A se ni. Država se je delala, da nimamo problema z neurejenimi vodovodi, neurejenimi stanovanjskimi razmerami ali s kriminalnimi patriarhi, ki so skupnosti spremenili v svoje »kešmašine«.

Menite, da lahko zaradi sprejetja tega zakona premier Robert Golob ponovi mandat predsednika vlade? Koliko mu bo to koristilo na volitvah?

Vlada je z uvajanjem policijske države pljunila v obraz veliki večini volivk in volivcev, ki so oddali glas za vse tri koalicijske stranke. Na oblast so prišle z zaledjem kolesarskih protestov, z nasprotovanjem represiji. Vsem, ki so nas izvolili, se za konec mandata cinično zahvaljujejo z uvedbo še več pendreka. Tega istega pendreka, proti kateremu smo kolesarili.

O naslednjih volitvah ne želim soditi, lahko pa rečem le, da skrajna desnica pri nas in v tujini ne raste sama od sebe, ampak je posledica politik sredine, ki pozablja na obljube po socialni pravičnosti, uvaja vedno več podivjanega kapitalizma, navsezadnje pa tudi represije. Desnica nato na tem kapitalizira. Vzrok in posledica.

Pod katerimi pogoji bi sodelovali v njegovi vladi, če jo bo po volitvah spet sestavljal?

Iztočnico sem že podal: kdo se je pripravljen spoprijeti s krizami kapitalizma in kdo ne, je jasno programsko sito. A brez tega, da se odpove nabavi orožja za Nato, potegne Slovenijo iz vojskovanja v Ukrajini in uvede sankcije zoper Izrael, ne bo šlo. Lahko razumem, da sredinske stranke nočejo izstopa iz pakta Nato, čeprav je nujno, da odidemo iz te kriminalne združbe.

A da pristanejo na militarizacijo in ji strastno padajo v objem, to je pa nekaj popolnoma drugega. Celo v paktu Nato imaš pravico reči ne, to pravico bi morali izkoristiti in zavzeti nevtralno držo v mednarodni politiki. Zravnati hrbtenico.

Da, imamo člane iz jugovzhodne Slovenije, nekateri so tudi sami Romi. Zavedajo se, kaj je dejanski problem, in nanj tudi opozarjajo.

Brez tega se težko karkoli pogovarjamo, saj imperialistične vojne in tekmovanja spodkopavajo vse napore za pravičnejšo družbo. Če ne naredimo reza za mir, ničesar drugega ni mogoče realizirati.

Kateri resor bi vas zanimal, če bi se pogovarjali za vstop v vlado?

Mislim, da so to malo preveč specifična vprašanja za ta trenutek.

Vrnitve Janeza Janše na oblast se ne bojite?

Janšo že imamo na oblasti, le da nima pleše, ampak kodre. Šutarjev zakon je posamezen najbolj avtoritaren kos zakonodaje, ki se sprejema v zgodovini te države. Ne sprejema ga Janez Janša, sprejemajo ga Robert Golob, Luka Mesec in Matjaž Han iz Gibanja Svobode, Socialnih demokratov in Levice.

Bližje ko smo volitvam in dlje ko traja mandat, bolj bledi razlika med sredino na oblasti in desnico v opoziciji. Imamo najbolj orožarsko vlado v zgodovini, kupuje več orožja, kot ga je v mokrih sanjah desnice; uvaja več represije, kot si desnica sploh upa pomisliti; neenakost je tako velika, kot še nikoli ni bila.

Kaj boste počeli, če ne boste več izvoljeni za poslanca?

Za socialiste dela ne zmanjka. Kapitalizem je vsak dan bolj podivjan, vsak dan proizvaja nove, globlje, hujše krivice. Ljudem je treba pomagati, poslanec ali ne.

Po kongresu ste stregli z burekom …

Seveda! Mi, socialisti! smo mi, k mamo za burek. Računajte na nas! Naša naloga je, da pomagamo ljudem v boju za pravico, solidarnost in boljše življenje, tako v skupnosti kot na delovnem mestu. Poslanstvu smo zavezani, nadaljevali ga bomo ne glede na volilni rezultat. Pridružite se nam, le skupaj lahko uspemo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.##IMAGE-4298086##