Drži, v bistvu se je vrnil v politiko. Če se vrneva k Tanji Fajon, za enega od medijev ste izjavili, da je naredila napako, ker Boruta Pahorja ni povabila nazaj v stranko. Zakaj nekdanji predsednik ni zaželen v vaših vrstah? Nenazadnje jo je kot edini predsednik popeljal do volilne zmage. Takrat je stranka dosegla čez 30 odstotkov, kar jih najverjetneje nikoli več ne bo uspelo.
Ne razumem, zakaj je imela Tanja Fajon takšen odnos do njega, sploh ker je bil Borut Pahor tisti, ki jo je pripeljal v politiko in takrat povzročil kar precej trenj znotraj stranke. Karkoli si kdo od nas misli, dejstvo je, da ljudje Pahorja nasploh dobro sprejemajo, čeprav oblikovalci javnega mnenja znotraj tranzicijske levice menijo, da si tega ne zasluži. Sama se z njim velikokrat nisem strinjala, a so me vseeno zelo zmotile izjave predsednice stranke z njim v zvezi. Tako se ne moreš obnašati do nekoga, ki ti je omogočil politično kariero. Preprosto ni lepo. Če nam je všeč ali ne, Borut Pahor je imel v stranki vselej poseben status. Kar se je toleriralo njemu, se drugim ni in se nikomur več nikoli ne bo. Ne gre pa zanemariti, da je politični vzpon Boruta Pahorja odločitev, nastala znotraj nekdanjega centralnega komiteja.
Verjetno se še spomnite časopisa Evropa zdaj, revije ob prvih večstrankarskih volitvah. Predvideno je bilo, da bo o zunanji politiki pisal Lev Kreft, Bojan Požar pa naj bi pisal o športu. Potem pa se je pojavil mladi up slovenske leve politične scene, ki mu je bilo potrebno dati ustrezno mesto, in on je pisal o zunanji politiki, Lev Kreft o športu in kulturi, Bojan Požar pa o ničemer. Sama pri tem nisem sodelovala, bila sem premlada, sem pa imela pravico dogajanje opazovati.
V kakšnih odnosih ste zdaj z Borutom Pahorjem, se dostikrat slišita, vidita? Vem, da sta včasih imela neka trenja.
To bi bilo pa treba vprašati njega. Sama mislim, da sva v dobrih odnosih, ker imava podoben smisel za humor in se znava pošaliti. Borut Pahor se zelo zaveda določenih stvari, ki bi jih verjetno danes naredil drugače, čeprav tega ne bo nikoli priznal. Od vsega, kar mu jaz na osebni ravni najbolj zamerim v odnosu do stranke, pa je, da se je upiral podelitvi odlikovanja Miranu Potrču, ki je bil poslanec slovenske skupščine in nato državnega zbora, ki si je odlikovanje zanesljivo zaslužil zaradi svoje drže, vloge, znanja, kooperativnosti in strpnosti. Po drugi strani pa je odlikoval Jožeta Strgarja, prvega predsednika ljubljanske mestne skupščine v samostojni Sloveniji, ki ga imenujemo župan, čeprav ga je na položaj izvolila ta skupščina izmed članov zbora združenega dela. Takrat sem bila predsednica družbenopolitičnega zbora skupščine, izvoljena na listi ZKS-SDP. Predsednici države se zato zahvaljujem, da je Mirana Potrča posmrtno odlikovala.
Celoten intervju z Metko Tekavčič lahko preberete v tiskani izdaji Reporterja.
