V celoti poobjavljamo Kopušarjev članek izpred dobrega četrt stoletja, ki je sicer sprva obležal v predalu.

Čeprav je bilo srečanje z Melanio organizirano že v začetku leta 1998, je bil Kopušarjev članek objavljen šele v 26. številki Maga leta 1999, natančneje 30. junija 1999 – po tem, ko slovenska javnost izvedela, da je dekle iz naših krajev v zvezi z razvpitim ameriškim milijarderjem Donaldom Trumpom.

Urednika Danilo Slivnik in Vinko Vasle sta se namreč spomnila, da se je »naš« človek leto prej srečal z Melanijo in o tem nekaj napisal. Dotlej neobjavljen članek je končno izšel, opremljen s kratkim uvodom, ki ga je spisal ali Slivnik ali Vasle in ki je izpostavil manekenkino zvezo s Trumpom.

arhiv Maga

Tistega lepega dne

Kaj imava skupnega z Donaldom Trumpom? Skoraj nič. Mož je nesramno bogat in ima vse, kar si zaželi. Pritisk se mu dviga ob eni najlepših Slovenk, njegovi spremljevalki Melaniji Knavs. In to je to. Tudi meni se je.

Bilo je eno tistih juter s kosmatimi zobi, brbotanjem svinca v želodcu, nasekljano megleno kopreno pred očmi in gostim brenčanjem v glavi, ki se počasi napne v votlo bolečino. Taksi je ropotal in rital kot križanec med mulo in čmrljem, voznik za volanom žlobudral, radio stokal neznosno plehke melodije, Karavanke pa blestele v sončnem vzhodu kot lasvegaška reklama.

Zbrali smo se na Brniku, četica, ki sta jo družila pisarjenje za časnike in čemeren pogled zgodnjega jutra. Dunajska podružnica agencije Elite Look nas je po samo njim znanem ključu povabila v Pariz. Kar je bilo odlično. Na pogovor z vrhunsko manekenko iz Slovenije Melanijo Knavs. Takšne ponudbe človek preprosto ne more zavrniti. Pa čeprav je bila noč naporna, jutro pa en sam križev pot.

arhiv Maga

Na stezi nas je čakala dvomotorna cessna. Lastno letalo do kulturne prestolnice sveta. Režali smo se svoji velepomembnosti, dokler nista pilot in kopilot odprla vrat. V ozek trup so sadistični inženirji natlačili osem sedežev. Na prve štiri se je bilo užitek zlekniti, dva sta bila znosna, sedenje na zadnjih klopeh nekje v repnem kanalu pa bi se uprlo tudi škratom. A skromen optimist v vsaki stvari najde dobro plat. Recimo zvrhano poln bar. Z ledom, ognjeno vodo in ljubkimi plastičnimi kozarčki. Dan je bil rešen.

Zleknjeni v udobne usnjene naslanjače enega od pariških hotelov smo skrivaj preštevali zalogo frankov, ki so nam jih uredniki z muko spustili v žepe, ter se opijali s kavo in kozarci vode. Kdo za vraga je Melanija Knavs? Nihče ni vedel kaj dosti o skrivnostni ženski, ki naj bi nas čakala v eni od sob. Tisti, ki so naredili domačo nalogo, so vedeli, da je leta 1989 zmagala v Rimu na tekmovanju za filmski obraz Cinecittà. Tri leta kasneje je prišla v finale slovenskega izbora za obraz leta. Takrat se je na odru trlo lepih deklet, saj je zmagala Martina Kajfež, naša Melanija pa si je drugo mesto delila s prav tako čudovitim božjim stvarjenjem Mojco Mladenovič. Potem je njeno ime izginilo iz slovenskih arhivov.

V počasnih očesnih sprehodih sem taval po obokani razsežnosti hotelske veže, se pasel na obrazih, ki bodo vedno ostali tuji, dokler ni raziskujoč pogled z ene od sosednjih miz v trenutku pregnal dolgočasja. Sedela je z naravno ležernostjo, kot da ji je vseeno, njene oči pa so z neverjetnim taktom za hipec srečale z mojimi in nato lahkotno zdrsnile naprej. Oh, Francozinje, se je topel val nežno širil iz trebuha v dotlej otrple ude. Z rahlim užitkom in obžalovanjem, da se ne bova nikoli več videla, so ji moje oči pošiljale nežne melodije o naravnih lepotah Francije. S komaj opaznim nasmehom je vstala in z eleganco laboda odplavala proti dvigalom. Adieu, mon amour, sem šepnil za lebdečo podobo.

arhiv Maga

Madam Knavs smo čakali in čakali, da so izbrali obleko in se naličili. Končno se je prikazal fotograf Partho Gosh, ki se je ob pogledu na naše fotografske torbe samo pomilovalno nasmehnil. Brez slikanja, prosim. Njegove vzhodnjaške mirnosti niso pregnali niti nejevoljno godrnjanje niti mile prošnje. Za povrhu smo morali svojo opremo pustiti na hodniku. Da se ne bi komu po pomoti sprožil fotoaparat. Kakšnih trikrat zapored.

Stisnili smo se za okroglo mizo salona v apartmaju in čakali. Na mlečnem steklu vrat, ki so ločevala salon od dnevne sobe, so se risale migetajoče sence. Nato so jo napovedali. »Melanija bo prišla. Vse skupaj je postajalo zoprno protokolarno, manjkale so samo še fanfare in rdeča preproga.

Nato je stopila skozi vrata. Visoka. Lepa. Elegantna. Graciozna. Mehkih gibov. Profesionalnega nasmeška, ki je vseeno lezel pod kožo. Globokih modrih oči, ki so sesale poglede. In tako znana. Kje sva se že nazadnje videla? Mogoče pred nekaj urami v hotelski veži?

Pogovor je bil tako profesionalno dolgočasen, da se je zehalo sobaricam tri nadstropja više in niže. Melanija je odgovarjala s prijetnim glasom v izbrani slovenščini in s pretiranim samonadzorom. Izvedeli smo samo to, da si sama kreira obleke (na ljubljanski srednji šoli za oblikovanje je končala smer industrijsko oblikovanje), da obožuje čevlje (katera ženska pa jih ne), da se je in se še bo slikala gola, seveda, če gre za umetniške fotografije, ki poudarijo lepoto telesa. Takrat nam je dejala, da bo v Združenih državah Amerike snemala film z Mickeyjem Rourkom. Vse drugo bi lahko napisali doma. Lepo zleknjeni v fotelju, s kozarcem rdečega vina, pa še domišljije ne bi bilo treba napenjati. O svojem življenju skoraj ni govorila. Samo to, da kljub prezaposlenosti najde čas za ljubezen, ki pride sama od sebe takrat, ko človek najmanj pričakuje. Vendar resna zveza in poroka za zdaj še ne prideta v poštev. Ole.

arhiv Maga

Medtem ko so se kolegi in kolegice trudili izvrtati iz nje vsaj trohico česa zanimivega, sem skozi priprte veke srkal lepoto ženske, ki menda sodi med petdeset najboljših fotomodelov na svetu. Njene drobne kretnje. Včasih so mikroklimatske zračne fronte prinesle njen vonj. Raj na zemlji.

Potem se je prijazno poslovila. Mi smo se prijazno odslovili in se strpali v vežo. Princeska in njeno spremstvo so se nam pozneje pridružili v hotelski jedilnici, kjer smo si natrpali prazne želodce, Melanijini sodelavci pa so nas gledali kot revno sorodstvo, ki je prišlo na obisk v Indijo Koromandijo. Melanija je bila vzvišeno lepa, kramljala je prijazno in umirjeno. Tako umirjeno, da je kar bolelo. Človeka je ves čas mikalo, da bi vrgel kak- šen krožnik na tla. Ali pa vsaj glasno rignil in se zadovoljno plosknil po trebuhu.

arhiv Maga

Potem smo si še zadnjič pomahali v slovo. Odkrižarili smo po Parizu, proti večeru pa znova sedeli v letalski mišnici. Barček je bil še vedno poln. Vsa ekipa si je štela v dolžnost, da ga sprazni, med utrujenim čvekanjem pa se je naša vodnica Tamara obrnila in nedolžno vprašala: Zakaj pa si se tako hladno vedel do Melanije? Rekla mi je, da si ji bil zelo všeč. Počasi sem pogoltnil slinasto kepo, ki je od bog ve kod priletela prav v moje grlo, zvrnil poln kozarček ognjene vode in zavzdihnil.

Zvečer sem se privlekel v svoj najljubši bar. Utrujenega telesa, zmedenega duha. Prijatelji so me pobarali, kje sem tičal ves dan. Odprl sem usta in hotel reči, da sem se zjutraj z zasebnim letalom odpeljal v Pariz, kjer sem preživel dopoldne v sobi vrhunske manekenke. Nato sva si privoščila izbrano kosilo, popoldne sem se spre hodil do Louvra, zvečer pa se z letalom vrnil v Ljubljano. Pa sem raje spustil sapo, naredil globok požirek in zamahnil z roko: »Eh, doma...«