Direktor Inštituta za raziskave in razvoj Utrip se pri svojem delu že desetletja sooča z neučinkovitostjo odločevalcev, ki se težko otresejo zastarelih in slabih praks dela na področju preventive, opozarja pa tudi na pretirano permisivnost naše družbe do alkohola. »Neki izračuni kažejo, da alkohol državo stane štiri ali petkrat toliko, kot pa dobi v proračun na račun davkov in trošarin,« pravi. Kritičen je tudi do legalizacije konoplje - 

Nedavno ste izdali knjigo Prevention Gone Wrong o napakah, ki jih delamo pri odvračanju mladih od drog. Kaj vas je spodbudilo k pisanju?

Knjiga je nastajala približno 10 let, v njej pa je zbranih približno 30 let mojih frustracij na področju preventive. Ko sem začel delati na tem področju, sem bil prepričan, da če prineseš odločevalcem dokaze oziroma če pripelješ v Slovenijo dobre prakse, bodo to z veseljem sprejeli in bodo te programe financirali in jih začeli izvajati. Zelo hitro sem ugotovil, da stvari v preventivi ne delujejo na tak način, zato je bilo treba veliko časa vlagati v zagovorništvo, v prepričevanje, v promocijo različnih programov. Veliko smo delali tudi s šolami, tako da so se ti programi marsikje uspeli prijeti, nekje bolj, nekje manj.

Ampak vedno znova smo ugotavljali, da ljudje, ki so pristojni za preventivo, niso zmožni napora, ki ga terja sistematično izvajanje preventivnih programov, ali pa za to niso imeli dovolj kapacitet. Veliko truda je šlo v to, da bi čez noč nekaj spremenili, ali vedenje staršev ali vedenje otrok, mladostnikov in tudi odraslih. A v preventivi ni hitrih receptov, treba je delati sistematično, če želimo doseči dolgoročne rezultate, in nikakor nam ni uspelo prepričati ljudi, naj več napora, denarja in človeških virov vlagajo v učinkovito preventivo, namesto da se zadovoljijo z enkratnimi akcijami, ki nimajo pravega učinka

Ljudje se neradi spremenijo.

Čeprav smo na predavanjih in izobraževanjih vseskozi govorili, katere prakse so neučinkovite in katere so lahko škodljive, smo v praksi še vedno opažali, da tudi tisti, ki so poslušali naša predavanja in ki so sodelovali na naših izobraževanjih, niso bili pripravljeni zapustiti svoje cone udobja in so vztrajali pri programih, ki so jih izvajali že 10, 15, celo 20 let.

Niso bili toliko samokritični, da bi priznali, da to, kar počnejo, ni učinkovito, in spremenili svoje strategije, ampak so raje dolga leta vztrajali pri neučinkovitih praksah. Teh primerov se je nabralo veliko in zato sem se odločil, da jih spravim v knjigo in poskušam na humoren način nagovoriti ne samo sedanje odločevalce in stroko, ampak tudi bodoče generacije strokovnih delavcev na področju preventive, da bi ti svoje delo začrtali na osnovi nekih dokazov oziroma znanosti.

Kaj pa je vas osebno pripeljalo do tega, da ste se angažirali na področju preventive in ozaveščanja o problemu drog in zasvojenosti?

Ko sem pred skoraj 30 leti končal študij na Fakulteti za družbene vede, so me takoj vzeli v službo v analitski službi na Generalni policijski upravi. Tam sem se že zelo zgodaj soočil s tem, da policisti za uspešno delo na področju prepovedanih drog potrebujejo več znanja in izkušenj. To je bilo sredi 90. let, ko so na trg prihajale nove sintetične droge in naši policisti s svojim znanjem in izkušnjami niso bili pripravljeni na te spremembe.

Te droge so se sčasoma začele prodajati še po spletu, kasneje tudi temnem spletu, in prihajalo je do situacij, s katerimi se policisti niso znali soočati. Takrat smo se odločili pripraviti brošuro za policiste na temo prepovedanih drog in ta brošura je bila zelo popularna, doživela je tudi več ponatisov. Z njo so policisti dobili nekaj znanja in informacij o trendih na področju prepovedanih drog in so se znali bistveno lažje soočati s to problematiko, bistveno bolje so tudi razumeli uporabnike drog – zakaj se ti ljudje tako vedejo oziroma kakšne stiske imajo, kakšne zgodbe so v ozadju.

Tako da niso delovali samo represivno, ampak so policisti vseeno imeli bolj čuteč odnos do teh ljudi. Pogosto so bili prvi, ki so prišli v stik z njimi, znali so jim do neke mere tudi pomagati in jih napotiti na programe zdravljenja zasvojenosti. Tista brošura je tudi mene nekako spodbudila, da sem se začel resneje ukvarjati s tem področjem. Ko je vlada ustanovila urad za droge, sem se ob prvi priliki tam tudi zaposlil.

Je vloga policije lahko preventivna? Zdi se, da je v zgodbi o drogah predvsem orodje represije.

Do določene mere seveda ima represivno vlogo, absolutno, ker ji zakonodaja določa, da je pristojna za kazniva dejanja s področja prepovedanih drog in tudi prekrške glede posesti prepovedanih drog. A z leti se je ta vloga spreminjala in danes vidimo vlogo policije v lokalni skupnosti predvsem v smislu zagotavljanja varnega in zdravega okolja za otroke in mladostnike, se pravi varne soseske, varne okolice šol, da tudi ni prodaje alkohola in tobaka mladoletnikom v lokalih in trgovinah. Ne pa, da policisti hodijo v šole predavat o drogah in kažejo vzorce drog, kar je absolutno neučinkovito in včasih celo škodljivo.

Primož Lavre

Policisti naj predvsem zagotavljajo varno in zdravo okolje za to, da lahko otroci in mladostniki normalno odraščajo in se izobražujejo, da se starši dejansko lahko osredotočajo na vzgojo in postavljanje pravil znotraj družine. Da se torej ne ukvarjajo še s tem, ali bo otrok varno prispel v šolo, ali bo na poti srečal kakšnega preprodajalca ali nasilneža.

To je primarna vloga policistov na lokalni ravni, in ko se sprostijo kapacitete na lokalni ravni, ima seveda policija na regijski in nacionalni ravni več možnosti in kapacitet za to, da se ukvarja z večjimi preprodajalci, ne pa z uličnimi dilerji in uporabniki. Tu gre bolj za spremembo mišljenja, spremembo koncepta delovanja policije, da prepozna svojo preventivno vlogo v lokalni skupnosti, v kateri je potem tudi dolgoročno lahko bistveno manj težav.

Zdi se mi, da bi morali pri preventivi glavno vlogo odigrati starši.

Absolutno, starši imajo glavno vlogo, ne glede na to, koliko se tej vlogi skušajo izogniti in odgovornost prepuščati šoli in drugim ustanovam, včasih tudi državi. Na abstrakten način pričakujejo od države, da bo zaščitila in vzgajala njihove otroke, ampak če so se starši odločili, da bodo imeli otroke, potem je njihova prva odgovornost, da poskrbijo za primerno vzgojo in tudi za preventivo.

Je pa res, da nimamo šol za starše. Sploh v dobi digitalizacije, globalizacije, novih trendov, vedno novih rizičnih vedenj, je treba starše opolnomočiti, da znajo preventivno vzgajati otroke, da znajo postaviti pravila, da otrokom ne popuščajo preveč. Dostikrat starši rečejo, saj smo tudi mi bili mladi, tudi mi smo pili alkohol in kadili. Starši se ne smejo prepuščati takšnemu razmišljanju, ampak morajo odgovorno prevzeti svojo nalogo in vlogo staršev ter usmeriti otroke v pravo smer ter jim biti za zgled.

V knjigi opisujete strategijo soočanja mladih z bivšimi zasvojenci, ki opisujejo svoje izkušnje. Kakšni so rezultati te strategije?

Šolam je kristalno jasno, da je to neučinkovita praksa, ki lahko ima celo zelo škodljive rezultate. Vsaj tistim, s katerimi mi sodelujemo. Eni glavnih pobudnikov takih intervencij na šolah so ravno starši, preko svetov staršev zelo pogosto šolam predlagajo, naj povabijo bivšega zasvojenca na predavanje, v katerem bo otrokom dal vedeti, da naj se izogibajo drog. A prihaja do nasprotnega učinka, saj otroci in mladostniki, ki so v dobi iskanja novih izzivov in so emocionalno zelo turbulentni, ravno na takem predavanju lahko dobijo iskani izziv.

Čeprav ti bivši zasvojenci želijo dobro in želijo podati informacije, ki bi mlade odvrnile od drog, lahko otroci to informacijo doživijo ravno na nasproten način. Mogoče 95 odstotkom mladostnikov tako predavanje res utrdi prepričanje, da ne bodo nikoli uporabljali drog, a vselej imamo delež mladostnikov, ki so del ranljive skupine, ki hodijo po robu. Niso dobri v športu, niso dobri v šoli, doma imajo težave in potem svojo vlogo v vrstniški skupini najdejo v zgodbi bivšega zasvojenca.

Še ena past teh predavanj je, da mladi bivšega zasvojenca vidijo takega, kot je danes, se pravi urejenega, z avtomobilom, s službo, morda si je ustvaril tudi družino. In si mladi rečejo, OK, ni problema, se bomo malo drogirali, potem pa bomo šli na zdravljenje in nazadnje bomo predavali po celi Sloveniji in bomo znani.

Bi moral potem namesto bivšega zasvojenca na šolo priti aktiven zasvojenec, ki bi ga pripeljali iz ljubljanskega parka?

Sploh ne, to bi bilo po mojem prepričanju še slabše, izziv bi bil še večji. Jaz bivšim zasvojencem, ki želijo delati v preventivi, poskušam zapihati na dušo, da je njihova glavna vloga na ulici, torej tam, kjer so ti rizični mladostniki, ki že uporabljajo droge. Naj se torej usmerijo na specifično populacijo mladih, ki so že zabredli v zasvojenost, ter jih skušajo s svojimi izkušnjami, s svojim vedenjem, kam to lahko pripelje, izvleči iz primeža drog in jih napotiti na programe zdravljenja.

V takih situacijah so bivši zasvojenci tudi z vidika preventive lahko zelo uporabni. Še to moram poudariti, da terminov bivši zasvojenec ali bivši uporabnik drog v strokovnih krogih ne uporabljamo več. Manj stigmatizirajoče je, če rečemo ljudje, ki uporabljajo droge, ali ljudje, ki so imeli ali še imajo motnje zaradi rabe drog.

Je permisiven odnos družbe do alkohola in alkoholne omame povezan z razširjenostjo drog?

Alkohol je najbolj problematična droga v Sloveniji in z njo se bistveno premalo ukvarjamo. Včasih preveč napihujemo, koliko imamo težav s prepovedanimi drogami, po drugi strani pa ne naredimo dovolj pri alkoholni politiki. Vključno s politiki, in to na obeh polih. Slovenija je tako majhna, da je vsak politik tako ali drugače povezan z vinogradom ali pa z nekom, ki dela v pivovarni.

Tudi moj oče je bil priložnostni vinar, kuhal je tudi žganje. Ker smo majhni, smo vsi malo povezani s proizvodnjo alkohola in je težko prebiti ta led, ko se začnemo zavedati, kakšno škodo alkohol povzroča naši družbi. Branimo se, da imamo davke na alkohol, da imamo trošarine, da država od alkohola dobi denar. Toda škoda, ki nastane zaradi alkohola, pa ne samo zdravstvena, tudi socialna škoda, je mnogokratnik tega, kar pride z davki in trošarinami v proračun. Neki izračuni kažejo, da alkohol državo stane štiri ali petkrat toliko, kot pa dobi v proračun na račun davkov in trošarin.

Primož Lavre

Ta je tudi socialni problem, pomislite, koliko družin trpi zaradi alkoholizma, potem so tu še prometne nesreče, slabše duševno zdravje, prizadeti so otroci. Treba jim je omogočiti zdravo in varno okolje, da bodo lahko dosegli potencial, ki ga imajo. Otrok, ki trpijo zaradi alkohola v družini, je v Sloveniji ogromno in to je breme, s katerim se bomo prej ali slej morali soočiti. Alkoholna politika, kakršna je, očitno ne daje dobrih rezultatov.

Alkohol oziroma proizvodnja alkoholnih pijač je tudi pomemben steber slovenske ekonomije.

Seveda, smo vinorodna država, proizvajalka vina in piva, zato je še toliko večji izziv prepričati odločevalce, da je treba na tem področju malo bolj zaostriti zakonodajo in gledati na dobrobit tako otrok kakor tudi odrasle populacije. Premalo se govori o tem, da je alkohol karcinogen, da neposredno povzroča najmanj sedem vrst raka, da je alkohol dejansko strup in da ni varne doze alkohola.

Še vedno živimo v prepričanju, da nam dva ali trije kozarčki žganja ali nekaj piv ne bo škodilo. Toda etanol kot osnovna sestavina alkohola je kemično strup in znanost se je že pred leti jasno izrazila, da ni varne rabe alkohola. Ko bomo enkrat prebili led in spodbudili razmišljanje ljudi v tej smeri, se zna tudi na politični ravni kaj spremeniti, ampak najprej moramo usmeriti vse sile v to, da spremenimo odnos in norme glede alkohola v družbi.

No, do tobaka smo že zelo zaostrili odnos. Kako učinkovita pa je preventiva pri kajenju?

Sama zakonodaja dosega dobre rezultate, do neke mere pa se tudi spreminjajo vzorci rabe tobačnih izdelkov. Med mladimi so vedno bolj popularne tako imenovane elektronske cigarete in vejpi, a tobak se še vedno konzumira, čeprav v vedno manjšem obsegu. Populacija kadilcev v Sloveniji se zmanjšuje in k temu je zelo prispevala zakonodaja. Že samo zadnji ukrep prepovedi arom je pripeljal do tega, da tobačni in drugi povezani izdelki, ki se bodo prodajali na legalnem trgu, ne bodo več tako privlačni za začetnike, za mlade.

Ker tobačni dim smrdi in nima dobrega okusa, je tobačna industrija namenoma dodajala razne arome, da bi olajšala začetek kajenja, zlasti med otroki in mladostniki. Ti so namreč njena glavna ciljna skupina, kajti prej ko jih bo ta industrija dobila v svoje kremplje, prej jih bo zasvojila in dalj časa bo imela z njimi dobiček. S prepovedjo arom tobačni in povezani izdelki niso manj privlačni le za mlade, temveč tudi za odraslo populacijo, ki je bila navajena mentolovih, jagodnih in drugih okusov, s katerimi je bilo kajenje bistveno prijetneje. Zdaj vsaj pri legalnih produktih tega ne bo več.

Vi ste skeptični do legalizacije konoplje.

Precej, ker vidimo, kakšne učinke in posledice je legalizacija imela v tistih državah oziroma jurisdikcijah, kjer so konopljo že legalizirali.

S tem mislite ZDA, kjer je konoplja legalizirana v številnih zveznih državah?

Tam so šli iz enega ekstrema v drugega. Prej so ljudi zapirali zaradi posedovanja konoplje, tudi samo za osebno rabo, kar seveda ni bila učinkovita politika in je imela negativne učinke na mnogih področjih. Ampak ZDA so zelo specifičen primer. Zdaj imajo ob alkoholu in tobaku dejansko še tretjo legalno drogo, ki se je hitro komercializirala. Za njo stoji velika industrija, to niso male prodajalne, v katerih bi manjšine oziroma Afroameričani ali Latinoameričani prodajali za svoj žep.

Pred kratkim sem bil v New Yorku, kjer sem lahko videl, kako zelo sofisticirani so prostori industrije konoplje, kako zelo tehnološko dovršeni so. Tudi niso v Bronxu ali pa Queensu, torej na lokacijah, kjer živijo manjšine, ampak se vidi, da je industrija prevzela vse vajeti nad proizvodnjo in prodajo konoplje. In to milijardna industrija. Vpletena so tudi tobačna podjetja, recimo Altria, nekoč Philip Morris Companies, vlaga milijarde v novo industrijo konoplje.

Kaj bi v ZDA prinesel obraten proces? Del ameriške politike se namreč ponovno zavzema za prepoved konoplje.

To bi bilo veliko težje, kot pa če bi že na začetku to preprečili. Vedno je tako, vedno gre za postopen proces. Najprej so na primer s pomočjo medijev omilili odnos do konoplje in jo začeli promovirati kot pomembno rastlino za medicinsko rabo. Nekatere raziskave res kažejo medicinski, terapevtski potencial konoplje, o tem ni dvoma in imamo tudi zdravila iz kanabinoidov oziroma iz konoplje, ki so v Evropski uniji registrirana za blaženje določenih simptomov in bolezni.

Ampak že takrat je na novo nastajajoča industrija začela mehčati odnos do konoplje in jo predstavljati kot nekaj z velikim potencialom za medicino, gospodarstvo, industrijo. Odnos jim je uspelo spremeniti do te mere, da so v nekaterih državah ljudje postali bolj naklonjeni legalizaciji. Ta proces je trajal desetletja in nazadnje so pripravili teren za to, da so na referendumih ljudje podprli takšne spremembe.

Na srečo smo v Sloveniji uredili medicinsko rabo konoplje na način, da še vedno javne zdravstvene ustanove določajo, kaj se bo predpisovalo, katera zdravila se bodo registrirala, kaj bodo v lekarnah lahko prodajali ali dajali na recept, za kakšne simptome bodo ta zdravila. To je torej pri nas ostalo v domeni zdravstva oziroma medicinske stroke, drugače kot v Ameriki, kjer lahko za zobobol, glavobol ali druge težave zlahka prideš do tako imenovane medicinske konoplje.

Tudi v Sloveniji skušajo zagovorniki legalizacije, vključno z industrijo, ki je v ozadju teh prizadevanj, pomešati pojme medicinske, industrijske in psihoaktivne rabe. Češ da je rastlina naravna, koristna za medicinsko rabo, za industrijo, za kozmetiko, ne vem kaj še vse. Počasi so ta proces privedli do tega, da se je odnos ljudi do konoplje na splošno spremenil in je bila javnost bistveno bolj pripravljena sprejeti legalizacijo osebne rabe, saj se šteje, da konoplja le ni nevarna droga.

Komu je v Sloveniji še posebej v interesu legalizacija konoplje? Oziroma kdo so največji igralci na tem področju?

Največji igralci so tisti, ki si obetajo profit od tega, enako, kot je že pri alkoholu in tobaku.

Malo smešno se mi zdi, da je Levica močan zagovornik legalizacije, v ozadju pa stojijo interesi kapitala.

Zelo pogosto se legalizacija konoplje opredeljuje kot nekaj progresivnega, nekaj liberalnega, nekaj, kar pritiče levosredinskim ali pa liberalnim strankam. Sam sem po izobrazbi politolog, zato sem malo raziskoval dela klasičnih liberalnih mislecev, recimo Johna Stuarta Milla. Ta v svojih esejih o svobodi zelo jasno pove: meja svobode je tam, kjer trči ob svobodo nekoga drugega.

Permisivna politika ni znak progresivnosti, ampak moramo postaviti meje svobode. Če ne želimo živeti v anarhiji, kjer bi lahko ljudje počeli vse, kar želijo, in kjer ne bi potrebovali kazenskega zakonika ali desetih božjih zapovedi, potem ima politika odgovornost: do javnega zdravja, do otrok in mladostnikov, do ranljivih skupin prebivalstva. S permisivnim odnosom lahko kvečjemu narediš škodo določeni skupini ljudi, kot so recimo uporabniki konoplje.

Primož Lavre

Lahko jim seveda zagotoviš svobodo, da sami vzgajajo in kadijo svojo »robo«. To je ena plat medalje, druga plat medalje pa je, da s tem povečaš dostopnost, razširiš trg, povečaš delež zasvojenih s konopljo in posledično povečaš potrebe po storitvah s področja duševnega zdravja, saj vse več ljudi potrebuje ali programe zdravljenja ali programe za obravnavo duševnih težav.

Mar ne bi legalizacija konoplje vsaj v neki meri načela nadzor kriminalnega podzemlja nad mehkimi drogami?

Nasprotniki legalizacije konoplje nismo prohibicionisti, kot nas želijo nekateri definirati, mi si želimo za uporabnike vseh drog, ne samo konoplje, urediti sistem, v katerem jim ponujamo storitve, ki jih potrebujejo, se pravi svetovanje, zdravljenje in tako naprej, da prebrodijo stisko ali zasvojenost. Nismo za to, da se jih kaznuje, nismo za to, da se jih zapira. V Sloveniji je že od leta 1991 dekriminalizirana posest osebne rabe, ne samo konoplje, ampak vseh prepovedanih drog, in omogočen je sistem, ki uporabnike drog usmeri v programe zdravljenja in okrevanja.

Kaznovanja in zapiranja zaradi posesti drog pri nas že zelo dolgo ni, policisti imajo tudi diskrecijsko pravico odločati, ali bodo uvedli postopek ali ga ne bodo uvedli. Odnos policistov do uporabnikov se je z leti zelo spremenil. Na začetku, ko je bil ustanovljen urad za droge, je bilo zelo veliko debat med uradom za droge in generalno policijsko upravo, kako spremeniti ukrepanje policije, da bi se usmerila bolj v veliki kriminal, v velike preprodajalce, ter prepustila uporabnike drog drugim sektorjem, recimo socialnemu in zdravstvenemu sektorju. Skratka tistim, ki uporabnikom dejansko lahko pomagajo.

Pri kom se tu lahko zgledujemo?

Pri nas se zelo pogosto promovira portugalski model. Pa, mimogrede, Portugalska ni legalizirala konoplje, ampak je uvedla sistem dekriminalizacije. Na lokalni ravni je vzpostavila medsektorske komisije, ki se ukvarjajo s posameznimi primeri. Posamezniki ne gredo preko policijsko-pravosodnega sistema, ampak jih obravnava lokalna komisija, v kateri so na primer zdravniki in socialni delavci, ki potem na podlagi posameznega primera odloča, kaj bi bil najboljši ukrep. Če vidijo, da ima nekdo težave, ga usmerijo v primerne svetovalne programe ali programe zdravljenja, gre skratka za zelo individualiziran koncept.

To bi se z manjšo spremembo zakonodaje na področju drog dalo na enak način urediti tudi v Sloveniji, in to brez legalizacije konoplje. Nasploh bi se veliko stvari, ki jih želijo z zakonom o legalizaciji spremeniti oziroma uvesti, dalo z manjšimi, bistveno bolj premišljenimi in učinkovitimi ukrepi urediti s spremembami obstoječe zakonodaje, tako s področja prometa in proizvodnje prepovedanih drog kot s področja preprečevanja in zdravljenja uporabnikov prepovedanih drog ter prometne varnosti.

Kdo pa ima trenutno v Sloveniji nadzor nad trgom mehkih drog? Manjši proizvajalci in preprodajalci ali organizirane, tudi mednarodne kriminalne združbe?

Kar precejšen del proizvodnje konoplje znotraj Slovenije pokrivajo sami uporabniki.

Eno je imeti nekaj sadik, drugo pa cele nasade.

To stanje je zelo kompleksno. Imaš uporabnike, ki gojijo zase, za samooskrbo, imaš tudi ljudi, ki so uporabniki, a želijo s tem še nekaj zaslužiti, zato vzgojijo več konoplje, da jo preprodajajo. Imaš pa tudi take, ki niso uporabniki, ki hočejo le zaslužiti in to delajo na veliko, imajo celo laboratorije za hidroponsko gojenje konoplje ali pa imajo nasade skrite med koruzo ali na jasah sredi gozda. Seveda pa so zraven še mednarodne organizirane združbe, ki poleg vsega drugega preprodajajo tudi marihuano, hašiš in druge prepovedane droge.

Primož Lavre

Delovali ste v Bosni in Hercegovini – lahko potegnete kakšne vzporednice s Slovenijo?

Tam so me angažirali iz Svetovne banke, ker so želeli Bosno in Hercegovino spodbuditi, da začne prevzemati tudi določene odgovornosti glede alkoholne in tobačne politike. Ni šlo toliko za prepovedane droge, ki so bolj ali manj še vedno odgovornost federalnih ustanov. Mi smo se bolj povezovali z entitetami, s Federacijo Bosne in Hercegovine in z Republiko Srbsko, natančneje z njihovima zdravstvenima ministrstvoma.

Fokus je bila bolj ali manj zakonodaja na področju alkohola in tobaka. Kajti če se želijo približati Evropski uniji, morajo uzakoniti evropske direktive, ki so zlasti glede tobaka zelo stroge, in napredek na zakonodajnem področju je v BiH že precejšen. Čeprav je v Bosni še vedno zelo močna tobačna industrija, ki je tudi zelo pomemben zaposlovalec. Tega v Sloveniji že dolgo ni več in to je bila olajševalna okoliščina pri našem uvajanju strožje tobačne zakonodaje – tobačna industrija pri nas ni več zaposlovalec, je samo še distributer.

Kar se tiče alkohola, tudi v Sloveniji nismo ravno za zgled, a v Bosni in Hercegovini so na tem področju šele na začetku. Tam je, če se malo pošalim, rakija med ljudmi še vedno tretirana kot zdravilo. Realno je stanje glede alkohola v Bosni in Hercegovini ali v Srbiji še bistveno slabše, kot je pri nas, čeprav tudi v Sloveniji na podeželju še vedno včasih slišiš koga reči, da bo »ruknil« enega za zdravje. Vendarle je to strup in zato nas ne sme presenečati, da imamo toliko zdravstvenih težav, bolezni, alkoholizma, samomorov zaradi alkohola. Predvsem med moškimi, zasvojenimi z alkoholom, je zelo visoka stopnja samomorilnosti.

Kaj bi za Slovenijo pomenila legalizacija konoplje?

Že zdaj imamo v Sloveniji dve legalni drogi, ki ju ne zmoremo primerno nadzirati, tudi spoštovanje zakonodaje je vprašljivo. V akcijah skritih nakupov smo empirično dokazali, da velika večina mladoletnikov lahko pride do alkohola in tobačnih izdelkov, kadar želijo in kjerkoli želijo. Pri tobaku se stanje izboljšuje, ozaveščenost prodajalcev je večja, pri alkoholu smo pa še vedno zelo daleč od tega, kar določa zakonodaja. In s takšnim slabim nadzorom nad izvajanjem zakonodaje na področju legalnih drog želijo nekateri pri nas uvesti še tretjo legalno drogo in pričakujejo, da bo regulativa delovala. Če že desetletja ne deluje pri alkoholu in tobaku, potem tudi pri konoplji ne bo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.