Imamo kar precej slovenskih politikov, ki so dosegli pomembne položaje na mednarodnem prizorišču. Denimo Gregor Virant, nekdanji notranji minister, se je po odhodu iz politike leta 2014 vrnil na ljubljansko fakulteto za upravo, hkrati je postal svetovalec pri OECD, kjer je od leta 2019 direktor programa Sigma, ki podpira reforme javne uprave v tranzicijskih državah. Nekdanji pravosodni minister Ivan Bizjak (v devetdesetih letih je bil notranji minister) je po odhodu iz slovenske politike leta 2004 v Bruslju zasedel položaj generalnega direktorja direktorata za pravosodje in notranje zadeve, kar je po evropskemu komisarju drugi najvišji položaj v Evropski komisiji. Svojo funkcijo je opravljal do leta 2011. Tako kot za Viranta tudi za Bizjakovo kandidaturo v Sloveniji sploh nismo izvedeli, dokler funkcije nista zasedla.
Po drugi strani pa je slovenska vlada ustrezno podprla nekdanjega premierja Antona Ropa in nekdanjega ministra Milana M. Cvikla, ki sta zasedla pomembni funkciji, ki so na evropskem prizorišču pripadle Sloveniji. Rop je bil od leta 2010 do 2013 podpredsednik Evropske investicijske banke (EIB), nato pa do leta 2017 njen nepoklicni direktor. Cvikl pa je bil od leta 2010 do 2016 član Evropskega računskega sodišča, nato od 2017 do 2020 nadomestni direktor Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). Tudi nekdanji zunanji minister Samuel Žbogar je po odhodu iz vlade leta 2012 postal posebni predstavnik in vodja urada EU za Kosovo, leta 2016 pa za Makedonijo. Kot nekdanji diplomat si je pot v evropsko diplomacijo utrl med vodenjem zunanjega ministrstva, hkrati pa naj bi nekaterim drugim zainteresiranim to onemogočil.
Zlasti v Sloveniji je problem to, da mnoge kandidate na visoke funkcije v mednarodni skupnosti onemogočijo že v domovini. »Če hoče kdo uspeti, o svoji kandidaturi ne sme obvestiti svoje države,« nam je dejal eden od slovenskih diplomatov. Morda je to tudi razlog, zakaj so Hrvati mnogo bolj uspešni kot Slovenci, kar kaže imenovanje nekdanje hrvaške zunanje ministrice Marije Pejčinović Burić za generalno sekretarko Sveta Evrope.
Spomnimo tudi na Kolindo Grabar - Kitarović, ki je bila pred izvolitvijo za hrvaško predsednico pomočnica generalnega sekretarja Nata. Res pa, da takrat v Zagrebu niso vedeli za njene dogovore z Natom, ki jih je imela kot veleposlanica v ZDA, pred tem pa je bila hrvaška zunanja ministrica. Za slovenske politike so to preveliki meti, tudi za Pahorja, ki se po neuradnih informacijah najbolj ogreva za odhod v gospodarstvo, podobno kot je to storil večkratni minister Karl Erjavec, ki je po neuspešni kandidaturi za mandatarja ob konstruktivni nezaupnici zoper premierja Janšo postal pomočnik direktorja družbe Iskratel. A v tem primeru se bo tudi on moral soočiti z očitki o »vrtljivih vratih«, prehajanju iz politike v gospodarstvo oziroma koliko je za časa predsedniške funkcije sprejemal odločitve v korist gospodarske družbe, v kateri je pozneje našel svojo službo.