»Ali je mogoče, da se sodnik Branko Masleša igra in skriva za napačnimi podatki, ki bi v primeru tudi izkrivili dejstva, na podlagi katerih je izgubil čast in spoštovanje,« se sprašuje zdravnik Teodor Durnik iz Dobravelj, pričevalec ubojev ob jugoslovanski meji v času komunističnega režima. V pismu Umrla je pravna država (1), objavljenem v časniku Demokracija 23. oktobra letos, je med drugim zapisal, da je bil sodnik Masleša pozimi leta 1987/1988 v bližini Rožne doline pri Šempetru ob Novi Gorici okrog enajstih dopoldne na ogledu ubitega civilista, ki je poskušal tihotapiti kavbojke iz Italije.
Kot omenja Durnik, je bil to neki Lala – Vojvodinec, sezonski delavec na polju, ki je tihotapil vsako zimo enkrat do dvakrat. Ustreljen ni bil v čelo, temveč v hrbet, umrl pa je, še preden so ga reševalci ʻdostavili kirurgomʼ: »Uradno so govorili, da je tak človek pač delal tako grozovito sramoto ʻnaši državiʼ, da je (sic!) prav.«
Durnik sprašuje, »ali je mogoče, da se pri preverjanju podatkov zadeve ne ujemajo in je g. Branko Masleša nedolžen, čeprav je bilo nesporno, da so Lalo pričakovali strumno nastrojeni in da ni mogel uiti; v bližini je čakal – tudi takrat so rekli – prodani sodnik, ki naj bi bil tudi vse to vodil. Osebno sem takrat dobil klic kot dežurni zdravnik, da je nujno potrebna pomoč ustreljenemu civilistu; ko sem hitel v rešilni avto, pa je bil klic storniran, češ da se z njim trudijo reševalci in da so že skoraj v bolnišnici (nekaj sto metrov stran), omenjen je bil tudi sodnik Masleša.«
Durnik se čudi vehemenci Branka Masleše zaradi ʻnepomembnegaʼ prekrška: »Kljub prekršku mora namreč spodoben človek obsojati nečlovečnost oziroma nečloveškost, saj je zakonitost odsev prava …«